Jedro

Z navedbami, da ne more biti razlog ponovitvene nevarnosti življenje obdolženca, ki doslej še ni bil kaznovan, je pa brez pravega poklica in brez premoženja ter opravlja delo varnostnika v diskoteki, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa po določilu 2. odst. 420. čl. ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih Z.N. in Š.L. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Dne 12.10.2000 je Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve pri Okrožnem sodišču v Kopru vložila obtožnico zoper 19 obdolžencev, v kateri je obd. Z.N. očitano, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ ter kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razsrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ, obd. Š.L. pa sta očitani dve kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ.

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 12.10.2000 je bil po vložitvi obtožnice zoper 11 obdolžencev podaljšan pripor, in sicer za obdolžena Z.N. in Š.L. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 27.10.2000 pritožbe obdolženih Z.B., M.S., Š.L., T.M. in njihovih zagovornikov ter pritožbe zagovornikov obdolženih S.B., M.T., M.M., M.M., Z.N. in H.M. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornika obdolženih Z.N. in Š.L. sta zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obd. Z.N. uvodoma navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, zagovornik obd. Š.L. pa uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona. Oba predlagata, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter zoper obdolžena Z.N. in Š.L. pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovornika sicer v zahtevah za varstvo zakonitosti navajata, da ju vlagata zaradi kršitve zakona, vendar pa je iz vsebine njunih zahtev razvidno, da izpodbijata zaključke sodišča o utemeljenosti suma, da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja. Glede na to, da vložnika zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijata zaključke sodišča o ponovitveni nevarnosti, ki temeljijo na procesnopravno ugotovljenih dejstvih in njihovi oceni, ki jo ne sprejemata, temveč jo napadata, uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

Zahtevi zagovornikov obdolženih Z.N. in Š.L. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obd. Z.N. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je predpogoj za odreditev pripora preverjanje logičnosti obtožbe ter v zvezi s tem trdi, da tožilec v obtožbi kot izvršitveno dejanje očita obd. Z.N. testiranje mamila, kar pa ni znak kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Take navedbe zagovornika obd. Z.N. niso utemeljene, saj je obdolženec poleg kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ obtožen kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ, ne pa po 1. odstavku 196. člena KZ, ki naj bi ga storil s tem, da se je s soobdolženci, navedenimi pod tč. I obtožbe, združil zaradi izvrševanja kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, ki so si vloge medsebojno razdelili, v okviru take združbe pa naj bi storil dejanje, opisano pod tč. I/5 obtožbe. Obd. Z.N. naj bi torej v sostorilstvu z drugimi obdolženci storil očitano kaznivo dejanje, sostorilstvo pa je podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno vplivajo k njegovi izvršitvi (25. člen KZ).

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obd. Z.N. tudi navaja, da je obd. Z.N. užaljen zaradi trditve, ki se je prvič pojavila v sklepu Vrhovnega sodišča, s katerim je bil zoper njega in soobdolžence podaljšan pripor, in ki je navedena tudi v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, da ne opravlja svojega poklica, za katerega je usposobljen, ter da so zato podani razlogi za to, da je zaprt. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da zagovornik obd. Z.N. pomanjkljivo povzema razloge pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora je glede obdolžencev, katerim je bil pripor podaljšan iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, torej tudi obd. Z.N., navedeno, da gre za ljudi, za katere je specifičen način življenja, saj so večinoma le honorarno zaposleni kot varnostniki oziroma redarji v lokalih, v katerih očitno prihaja tudi do stikov med posamezniki v zvezi z izvajanjem prepovedanih dejavnosti, kar velja tudi za obd. Z.N., ki je bil razen tega tudi oborožen, razen tega pa tečejo zoper njega posamezna preiskovalna dejanja zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu. Upoštevaje težo kaznivih dejanj, ki so obdolžencem, torej tudi obd. Z.N., očitana, ter glede na njegovo opisano osebnost in razmere, v katerih živi, je s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora ugotovljeno, da je tudi pri obd. Z.N. še vedno podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal taka kazniva dejanja, v razlogih pravnomočnega sklepa pa je tudi pojasnjeno, da z milejšimi ukrepi ne bi bilo mogoče odpraviti take nevarnosti.

Zmotno je tudi mnenje zagovornika obd. Š.L., ko navaja, da je izvenobravnavni senat kršil materialni zakon, ko je v izpodbijanem sklepu zapisal, da dokazi, ki so bili izvedeni v dosedanjem postopku, kot tudi dokazi, katerih izvedba je predlagana v obtožnici, dajejo dovolj podlage za utemeljenost suma, da naj bi obdolženci storili kazniva dejanja, ki jim jih obtožnica očita, s čimer naj bi ugotavljal krivdo obdolžencev. Enako je zagovornik obd. Š.L. navajal že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora in mu je v zvezi s takimi navedbami že pritožbeno sodišče pojasnilo, da podaljšanje pripora ne pomeni vnaprejšnjo proglasitev obdolženca za krivega, pri čemer je potrebno še dodati, da je za odreditev pripora oziroma za njegovo podaljšanje, upoštevaje določilo 1. odstavka 201. člena ZKP, celo potrebna predhodna ugotovitev, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

V zvezi z oceno, ali je tudi pri obd. Š.L. podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja, so v razlogih pravnomočnega sklepa opisane okoliščine, na podlagi katerih je sodišče tako realno nevarnost ugotovilo. Ugotovilo je, da je ta nevarnost podana zato, ker je tudi ta obdolženec brez pravega poklica ter brez premoženja, pač pa opravlja delo varnostnika v diskoteki. Z navedbami, da tako življenje obdolženca, ki doslej še ni bil kaznovan, ne more biti "razlog ponovitvene nevarnosti", zagovornik obd. Š.L. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. V zvezi z navedbami, da konkretno kaznivo dejanje, ki mu je očitano, ne more biti tako hudo, da bi pripor lahko trajal še po vložitvi obtožnice, pa je potrebno pripomniti, da je obdolženec utemeljeno sumljiv, da je v dveh primerih, in sicer dne 25.10.1999 in 31.10.1999, izročil O.Đ. skupno 82,55 gramov heroina, torej ne gre za tako nedolžni očitani kaznivi dejanji, kot to meni njegov zagovornik.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta zagovornika obdolženih Z.N. in Š.L. v zahtevah za varstvo zakonitosti. Zato je njuni zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).