Jedro

Tožniki so upravičeno verjeli toženki, da prodaja parcelo, na kateri je možna takojšnja gradnja. Zato je pravilna tudi nadaljnja materialnopravna presoja po 80. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), da tožniki za razdrtje pogodbe niso odgovorni. To pa pomeni, da mora tožena stranka vrniti prejeto aro. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na opustitve tožnikov, ko pa je bila sama tista, ki je povzročila zaupanje v predloženo dokumentacijo in zagotovilo, za kakšno parcelo gre oz. za kakšen predmet kupoprodajne pogodbe gre. Stranka, ki sama povzroči pri nasprotni stranki mnenje o odločilni pravni ali dejanski okoliščini za sklenitev posla, pa čeprav za to ni kriva, iz tega ravnanja ne more uveljavljati koristi zase, razen če ji zakon takšno korist posebej priznava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 7.000,00 DEM v tolarski vrednosti, obračunani po srednjem deviznem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan izdaje prvostopne sodbe, ter zamudne obresti od 11.4.1995 po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled pri Novi ljubljanski banki d.d. Ljubljana, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 11.505,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo le v obrestnem delu zahtevka, tako da je določilo tek zamudnih obresti od prisojenega zneska od 26.3.1995 dalje, to je od zapadlosti opomina za plačilo dolgovanega zneska. Sicer je tudi revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oz. jo spremeni tako, da pritožbi toženke ugodi in zahtevek tožnikov v celoti zavrne ter jim naloži v plačilo tudi vse stroške postopka. V reviziji trdi, da je bilo v postopku zmotno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na dogovore glede takojšnje gradnje. V zvezi s tem pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj sta sodišči zmotno presojali vprašanje nevestnosti oz. skrbnosti kupcev pri sklepanju pogodbe. Sodišče zmotno ugotavlja, da naj bi šlo v primeru, če bi kupci opravili poizvedbe pri občini, za nadpovprečno skrbnost, ki ni potrebna. Tožena stranka ugotavlja, da je pri tako pomembni pogodbi, kot je nakup nepremičnine, takšna skrbnost potrebna. Toženka je s tem, ko je predložila potrdilo o zazidljivosti parcele, storila vse, kar je bilo v njeni moči. Dokumentacijo je izročila deset dni pred dnem, ko so se kupci odločili oz. plačali prvi obrok are. V tem času bi se morali pozanimati bodisi na občini, bodisi v zemljiški knjigi ali pa pri krajevni skupnosti oz. sosedih, kaj je glede zazidljivosti in kdaj se bo lahko gradilo. Tožniki morajo zato v skladu s pravili ZOR sami nositi posledice razdrtja pogodbe. Pogodbo o ari je sestavljala tretja tožnica, ki je izjavljala, da v tej pogodbi ni omenjala takojšnje gradnje, ker se ji to ni zdelo pomembno. Zmotno je uporabljen tudi 80. člen ZOR, ki ga je sodišče uporabilo z nekakšno analogijo oz. logično razlago. Ni res, da toženka ni smela obdržati prejete are. Obdržati jo sme prav zaradi pomanjkljive skrbnosti kupcev. Storjena pa je bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke ZPP, saj so razlogi v nasprotju z vsebino listin in zapisniki o izpovedbah v postopku, prav tako pa tudi med samimi temi listinami oz. zapisniki. Sodišče ves čas govori o takojšnji gradnji kot bistveni lastnosti oz. elementu pogodbe, vendar pa za to v listinah oz. zaslišanjih ni opore. Tretja tožnica je sama navedla, da o takojšnji gradnji in kakšnih posebnih zahtevah glede roka pričetka gradnje, kot ona ve, ni bilo govora in da zato tega dogovora ni vnašala v pogodbo. Storjena pa je bila tudi bistvena kršitev po 1. odstavku 354. člena ZPP. Na zadnji obravnavi pred njenim zaključkom je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek s tem, ko je zahtevala zamudne obresti od 26.3.1995 dalje. Sodišče ni izdalo sklepa o tej razširitvi, pa tudi toženke ni pozvalo, da se izjasni, ali se strinja z razširitvijo tožbenega zahtevka. Ker ne gre za nematerialno škodo, bi bila soglasje oz.

sklep sodišča nujna. Tožeča stranka je namreč v tožbenem zahtevku zahtevala obresti od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila.

Sodišči sta nadalje zmotno uporabili materialno pravo, ker se nista ukvarjali s posledicami razdrtja pogodbe za toženo stranko. Nista ugotavljali njene škode, saj je morala najeti posojilo z oderuškimi obrestmi 6% na mesec. Tako sodišče ni upoštevalo enakosti strank v postopku in načelo pravičnosti. Končno ugotavlja, da je sodišče spregledalo izpoved tožeče stranke, da še do danes niso kupili nobene parcele niti pričeli z gradnjo, kar kaže, da so se po sklenitvi pogodbe s toženko očitno premislili. Ni razumljivo, zakaj jim sodišče poklanja vero kljub nasprotujočim si navedbam in nasprotnim trditvam tožene stranke. Tudi s tem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Revizija je bila na podlagi 3. odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji v revizijskem postopku ni dovoljeno. Prepoved je urejena v 3. odstavku 385. člena ZPP. Zato mora revizijsko sodišče pri presoji izpodbijanih sodb izhajati iz dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v obeh sodbah.

Tožena stranka sicer poskuša dejanske ugotovitve izpodbijati tudi s pomočjo revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tako trdi, da obstaja nasprotje med tem, kar sodišče ugotavlja o vsebini pričevanj in listin v spisu in vsebino teh pričevanj oz. listin. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšnih nasprotij v sodbi ni. Sodišče je dokazno ocenjevalo izpovedi pravdnih strank, prič ter listine v spisu. Dokazna ocena je pripeljala do ugotovitve, da je bila želja kupcev, da začno z gradnjo takoj, izražena, in da je tožena stranka za to vedela. Dokazna ocena pa je stvar dejanskega stanja, ki, kot je bilo že navedeno, ni predmet revizijske presoje. Formalno sklicevanje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri tem ni odločilno.

Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so nekatere trditve v sami reviziji v nasprotju s spisovnimi podatki. Med trditvami tretje tožnice, zaslišane kot stranke, in tem, kar je o tem navedla toženka v reviziji, obstaja neskladje. O tem, kaj je izpovedala tretja tožnica, je navedeno v zapisniku o njenem zaslišanju na list.št. 19 spisa in ta izpoved je bila podlaga za dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje. Ne gre tudi prezreti, da tretja tožnica ob ogledu ni sodelovala in da je bila prisotna šele tedaj, ko so njeni starši, to sta prva in druga tožeča stranka, izročili aro toženki. Sodišči tudi nista ugotovili, da naj bi bila takojšnja gradnja že v pogodbi oz. potrdilu o ari navedena kot bistven pogoj za sklenitev pogodbe takojšnja gradnja. Revizijski razlog iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tako ni podan.

Tudi uveljavljana kršitev po 1. točki 354. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Zoper to odločitev se tožena stranka ni pritožila. Šele v revizijskem postopku trdi, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala obresti od izdaje prvostopne sodbe dalje. To pa ni res. V tožbi takšnega zahtevka ni. V tožbi (II. točka) je bilo izrecno navedeno, da je rok za vrnitev dvojne are potekel 25.3.1995 in da od tedaj dalje tečejo zamudne obresti. Le tožbeni predlog je bil pomanjkljiv. Zato je izjavo tožeče stranke na glavni obravnavi treba razumeti kot popravek v navedeni smeri. Ne glede na to pa morebitna kršitev, tudi če bi bila res storjena, ni takšne narave, da bi lahko vplivala na pravilnost odločitve. Na naroku za glavno obravnavo dne 27.2.1996, kjer je prišlo do (pravilne) opredelitve tožbenega zahtevka glede obresti, je bila tožena stranka prisotna in bi lahko ugovarjala takšni postavitvi zahtevka, če bi štela, da gre za nedovoljeno spremembo tožbe. Toda postavitvi tega zahtevka sledi zapis v zapisniku, da stranki drugih dokaznih predlogov nimata in da se dokazovanje sklene. To pomeni, da bi najpozneje tedaj tožena stranka svoj ugovor zoper morebitno spremembo tožbe morala postaviti. Ker tega ni storila, seznanjena pa je bila s postavitvijo zahtevka (na naroku je sodeloval tudi njen pooblaščenec - odvetnik), takšna opustitev sodišča (da bodisi izrecno pozove stranko na izrekanje o tem delu tožbenega zahtevka ali pa celo izda sklep o tem zahtevku) ni kršitev, ki bi jo bilo mogoče upoštevati na revizijski stopnji. Bila je storjena na prvi stopnji, na drugi stopnji pa je tožena stranka ni uveljavljala.

Končno revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo tudi materialno pravo v tej zadevi pravilno uporabljeno. Bistvene za uporabo materialnega prava so naslednje dejanske okoliščine: - tožniki so se s prodajalko dogovarjali za nakup zemljišča z možnostjo takojšnje gradnje, - na vprašanje, ali je takšna gradnja mogoča, je tožena stranka odgovorila, da drugih pogojev, razen postavitev črne strehe, za pričetek gradnje ni, - toženka je izročila tožnikom potrdilo o namembnosti zemljišča (priloga B 2 spisa).

Če pa je tako, je pravilna materialnopravna presoja, da so tožniki upravičeno verjeli toženki, da prodaja parcelo, na kateri je možna takojšnja gradnja. Zato je pravilna tudi nadaljnja materialnopravna presoja po 80. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), da tožniki za razdrtje pogodbe niso odgovorni. To pa pomeni, da mora tožena stranka vrniti prejeto aro. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na opustitve tožnikov, ko pa je bila sama tista, ki je povzročila zaupanje v predloženo dokumentacijo in zagotovilo, za kakšno parcelo gre oz. za kakšen predmet kupoprodajne pogodbe gre. Stranka, ki sama povzroči pri nasprotni stranki mnenje o odločilni pravni ali dejanski okoliščini za sklenitev posla, pa čeprav za to ni kriva, iz tega ravnanja ne more uveljavljati koristi zase, razen če ji zakon takšno korist posebej priznava.

Zaradi vsega navedenega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.