Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je tožena stranka tožniku določila odpovedni rok, je nezakonita, saj ni mogoče šteti, da glede na okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem do odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sodbe v celoti glasi: ''1. Odločba št. 2004/01 z dne 18.8.2004, s katero je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati na delo in ji priznati obstoj delovnega razmerja od 18.9.2004 dalje, ter ji za dobo od 18.9.2004 dalje do ponovne zaposlitve plačati davke in prispevke od nadomestila plače in izplačati pripadajoče mesečne zneske neto nadomestil plač, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do izplačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 605,90 EUR v roku 8 dni po vročitvi sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, pod izvršbo.'' Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 210,69 EUR v roku 8 dni po vročitvi sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odločbe (pravilno: izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) št. 2004/01 z dne 18.8.2004, s katero je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati potek (pravilno: obstoj) delovnega razmerja od 18.9.2004 dalje ter ji za dobo od 18.9.2004 dalje do ponovne zaposlitve plačati davke in prispevke iz plače (pravilno: nadomestila plače) in izplačati pripadajoče mesečne zneske plač (pravilno: neto nadomestil plač), kot če bi tožnica delala, skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do izplačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je še, da morata stranki kriti vsaka svoje stroške.

Zoper navedeno sodbo (razen glede dela odločitve o stroških postopka, da tožena stranka krije sama svoje stroške) se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje menilo, da je odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu pravilna, ker je bila tožnica od 11.6.2004 do 13.8.2004 v bolniškem staležu in se po odločbi ZZZS z dne 8.7.2004 ne bi smela gibati izven doma, ampak bi morala ležati in doma počivati, tožena stranka pa je ob kontroli bolniškega staleža 20.7.2004 in 22.7.2004 ugotovila, da je tožnica odšla v hribe. Tožnica tudi v pritožbi vztraja, da je rok 5 dni za pripravo na zagovor prekratek. Navaja, da je na zagovor 16.8.2004 prišla in pojasnila, da je rok od dneva prejema vabila 11.8.2004 do datuma zagovora prekratek, ter da je zaprosila za preložitev. Za preložitev je zaprosila tudi zato, da bi se zaslišanja lahko udeležil njen pooblaščenec, ki je bil ta dan zaseden. Tožena stranka zahtevi za preložitev zagovora ni ugodila. Ob tem pa tudi ni pomembno, ali je bilo predloženo pooblastilo tožničinega odvetnika ali ne, saj tožena stranka postopka v navedenem nezakonitem roku ne bi smela izpeljati. Tožena stranka je kršila 83. člen v zvezi s 177. členom ZDR, saj je narok opravila v roku petih dni od prejema vabila, ne pa v roku, kot ga določa 280. člen ZPP, torej v roku 15 dni oz. smiselno v roku dodatnih 8 dni iz 3. odstavka 180. člena ZDR, v kolikor bi tožena stranka odklonila vročitev vabila. Navaja še, da je tožena stranka prejela stališče sindikata o nameravani odpovedi, vendar pa se tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 179. člena ZDR do tega mnenja ni opredelila in izjasnila, s čimer je podana kršitev pravil postopka po 83., 110. in 111. členu ZDR. Tožnica namreč ni imela možnosti podati svoje stališče v celoti glede na to, da se tožena stranka o stališču sindikata ni izjasnila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je v konkretni zadevi podan zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) – če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožena stranka je tožnici z dne 18.8.2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nespoštovanja navodil imenovanega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni. Tožnica je bila namreč v dneh, ko je tožena stranka opravila kontrolo bolniškega staleža (20.7.2004 in 22.7.2004), na dopustu v gorah, v odločbi ZZZS z dne 8.7.2004, ki je bila tožnici vročena 9.7.2004, pa je bilo določeno, da je tožnica od 11.6.2004 do 13.8.2004 začasno nezmožna za delo (bolezen), da mora biti na svojem domu in da mora mirovati, odsotnost od doma pa ji je bila dovoljena le zaradi odhoda na zdravniški pregled ali na predpisane terapije.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja formalne kršitve v postopku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 2. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. V zvezi s pravico do zagovora 177. člen ZDR določa, da mora delodajalec delavcu v disciplinskem postopku vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor (1. odst.), ter da mu mora pisno obdolžitev vročiti na način, kot ga določa 180. člen ZDR (2. odstavek). Ta določa, da se sklep o disciplinski odgovornosti vroča po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS, ko se sklep vroča tako, da se objavi na oglasnem mestu na sedežu delodajalca in se po preteku 8 dni šteje vročitev za opravljena. V konkretnem primeru tožnica niti ne uveljavlja, da ji pisna obdolžitev 11.8.2004 ni bila vročena, ampak uveljavlja prekratek rok za pripravo na zagovor. Vendar pa se ZDR le v navedenem delu glede vročanja pisne obdolžitve (in v 4. odstavku 87. člena ZDR – vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalcu s strani delavca) sklicuje na določbe ZPP, ne pa tudi glede roka, ki mora biti delavcu na razpolago za pripravo na zagovor. Zato ni podlage niti za smiselno uporabo 2. odstavka 280. člena ZPP, ki določa, da je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. ZDR torej ne vsebuje določbe, kot jo je vseboval prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s sprem.), ki je v 103. členu določal, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih (za določanje rokov, načina vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru, ko tožnica na zagovoru niti ni zanikala, da je kršila navodila imenovanega zdravnika, ob tem pa tudi ne gre za zapletena dejanska in pravna vprašanja, pet dni zadostovalo za pripravo na zagovor. V zvezi z izvedbo zagovora je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotovilo, da iz zapisnika o zagovoru ni razvidno, da je tožnica ugovarjala zaradi prekratkega roka za pripravo na zagovor. Iz zapisnika tudi ne izhaja tožničino opozorilo, da želi imeti odvetnika oz. tožničina prošnja za preložitev zagovora iz razloga, da bo lahko pri podaji zagovora prisoten odvetnik. Tožnica v postopku pri toženi stranki tudi ni predložila pooblastila za kakršnokoli zastopanje po pooblaščencu - odvetniku. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožnici pravica do obrambe ni bila kršena, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so neutemeljene. Povsem neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev 3. odstavka 179. člena ZDR (vloga sindikata v disciplinskem postopku), saj gre za določbo, ki se v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne uporablja.

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je podan zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, pri tem pa je spregledalo, da mora biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni upoštevalo, da je bistvena razlika med redno in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ravno v tem, ali je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi določen odpovedni rok ali ne (1. in 2. odstavek 81. člena ZDR).

Kot je razvidno že iz samega tožbenega zahtevka, je tožnica v posledici ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja šele od 18.9.2004, torej ne že od 18.8.2004, ko ji je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je delovno razmerje prenehalo šele po 30 dneh od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je bilo to predvideno oz. določeno tudi v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o konkretni zadevi je torej bistveno, da že iz okoliščine, da je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določila odpovedni rok, izhaja, da v konkretnem primeru ni izpolnjen navedeni drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi o zaposlitvi - da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Ta pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR torej ni podan, če delodajalec delavcu kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na takšen način delodajalec sam, kljub siceršnjem obstoju razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. pokaže interes za nadaljevanje delovnega razmerja, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v podobnih primerih (odločbi VIII Ips 262/2006 z dne 24.10.2006 in VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006). Četudi je bila določitev odpovednega roka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v korist, opisano ravnanje tožene stranke dokazuje, da ni podan eden izmed bistvenih pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že iz navedenega izhaja, da je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in ugoditi tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Ker je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje pa je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari, ki ima za posledico tožničin uspeh v tej pravdi, je bilo potrebno spremeniti odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. V skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 64/2003) gre tožnici 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 150 točk za zastopanje na drugem naroku, 100 točk za trajanje tega naroka, 150 točk za zastopanje na tretjem naroku, 100 točk za trajanje tega naroka. Navedeno znaša 1100 točk oz. 504,924 EUR, skupaj z 20% DDV (100,984 EUR) pa 605,90 EUR.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 375 točk oz. 172,133 EUR, kar skupaj z 2% materialnimi stroški (3,442 EUR) in 20% DDV (35,115 EUR) znaša 210,69 EUR.

Odločitev o stroških postopka na prvi in drugi stopnji temelji na 2. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. člena in na 155. členu ZPP. Pri odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih je pritožbeno sodišč upoštevalo načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 13.12.2006, da začnejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.