Jedro

Pritožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imel pooblaščenec tožene stranke splošno pooblastilo za njeno zastopanje. V okviru splošnega pooblastila pa ima pooblaščenec po 1. točki prvega odstavka 95. člena ZPP pravico vložiti tudi redno pravno sredstvo oziroma napoved le-tega brez izrecnega soglasja pooblastitelja (prim. še 96. člen ZPP). Tudi Zakon o odvetništvu v prvem odstavku 11. člena daje odvetniku pravico, uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katerega misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Ker je odvetnik tožene stranke kot njen pooblaščenec glede na splošno pooblastilo lahko vložil napoved pritožbe, če je menil, da je to v interesu stranke, ki jo zastopa, posebno navodilo stranke ni bilo potrebno.

Zgolj dejstvo bolezni zakonitega zastopnika tožene stranke ob izkazanem splošnem pooblastilu odvetniku za njeno zastopanje (priloga B 12) ne more biti opravičljiv razlog za zamudo vložitve napovedi pritožbe in s tem za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 116. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom sodišče prve stopnje ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje po predlogu tožene stranke.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je pritožbeno stališče, da odvetnik kljub splošnemu pooblastilu v pravdi ne more ravnati samostojno, pač pa slediti navodilom stranke, ker je ob napovedi pritožbe zoper sodbo stranka zavezana plačati visoke takse. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imel pooblaščenec tožene stranke splošno pooblastilo za njeno zastopanje. V okviru splošnega pooblastila pa ima pooblaščenec po 1. točki prvega odstavka 95. člena ZPP pravico vložiti tudi redno pravno sredstvo oziroma napoved le-tega brez izrecnega soglasja pooblastitelja (prim. še 96. člen ZPP). Tudi Zakon o odvetništvu v prvem odstavku 11. člena daje odvetniku pravico, uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katerega misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Ker je odvetnik tožene stranke kot njen pooblaščenec glede na splošno pooblastilo lahko vložil napoved pritožbe, če je menil, da je to v interesu stranke, ki jo zastopa, posebno navodilo stranke ni bilo potrebno.

Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da ob napovedi pritožbe zoper sodbo nastane za stranko taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbo (drugi odstavek 497. člena ZPP). Če stranka, ki je napovedala pritožbo, ne plača sodne takse za pritožbo niti po opominu, se pač šteje, da je napoved pritožbe umaknila (tretji odstavek 497. člena ZPP). V takem primeru pa se skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 12. člena ZST sodna taksa ne plača. Povedano pomeni, da ima stranka tudi po vloženi napovedi pritožbe, vse do preteka roka za plačilo sodne takse po prejetem opominu sodišča še možnost, da se odloči, ali naj pri napovedi pritožbe vztraja.

Iz povedanega izhaja, da zgolj dejstvo bolezni zakonitega zastopnika tožene stranke ob izkazanem splošnem pooblastilu odvetniku za njeno zastopanje (priloga B 12) ne more biti opravičljiv razlog za zamudo vložitve napovedi pritožbe in s tem za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 116. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je zato o predlogu tožene stranke odločilo pravilno in zakonito. Ker tudi ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).