Jedro

Odvzem krvi zaradi strokovnega pregleda na UBKC Ljubljana ni bil opravljen in ni bila izdelana analiza. Ostalo je nepojasnjeno, zakaj ta analiza ni bila izdelana, vendar ni mogoče očitati tožencu, da bi on moral v svojem zdravstvenem stanju hudega pretresa možganov za to poskrbeti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca zahtevala povračilo 2.954,59 EUR s pripadki in pravdne stroške.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zmotno razlagalo splošne pogoje, ki določajo, da mora tožena stranka dokazati, da ni vozila pod vplivom alkohola. Šteje se namreč, da je pod vplivom, če se po nesreči izmakne možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti v trenutku nastanka nesreče. Šteje se tudi, če ima zaradi zaužitega alkohola več kot 0,05 promila ali če se ne glede na količine alkohola v krvi ugotovi, da kaže znake alkoholiziranosti. Nadalje je določeno, da mora toženec poskrbeti s krvno analizo natančno stopnjo alkoholiziranosti. Sicer se to domneva. Tožeča stranka je predložila javno listino ter policijski zapisnik, iz katere izhaja, da kaže očitne znake alkoholiziranosti in da zaradi poškodb preizkusa ni mogoče opraviti in da je bil odrejen strokovni pregled na UKC v Ljubljani. ISM Ljubljana pa tožnikove krvi ni prejelo. Da je kazal znake alkoholiziranosti je izpovedala priča M. T. To je tudi potrdil policist R. D., da je imel zadah, da je težko govoril in da ga jezik ni ubogal ter da je hotel s kraja nesreče pobegniti peš, vendar so ga zadržali. Priča G. V. je izpovedal, da je bila tožena stranka alkoholizirana, vendar ni bil prepričan. Tožena je pred tem povzročila še eno prometno nesrečo. Pogoji so jasni in nobene potrebe za tolmačenje v korist ene izmed strank ni. Tako je že odločilo Vrhovno sodišče. Tožeča stranka je z dopisom 19.6.2009 postavila vprašanje dr. B., zakaj ni bila kri odvzeta in ni prejela odgovora. Na to je opozorila sodišče in vztrajala pri pridobitvi odgovora, vendar sodišče temu predlogu ni ugodilo.

Na vročeno pritožbo je toženec odgovoril. Ponavlja dokazni postopek in oceno sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer ne uveljavlja absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Vendar na koncu pritožba očita, da sodišče ni odgovorilo na zahtevo tožeče stranke, da dr. A. B. odgovori na vprašanje, če tožencu kri ni bila odvzeta, zakaj ni bila odvzeta (vloga z dne 22.6.2009). Pri tem spregleda, da je sodišče vprašalo dr. B. tudi to vprašanje. Dr. B. je sporočil, da ne more priti na glavno obravnavo in je odgovoril pisno (vprašanje sodišče pod št. 5 na list. št. 105). Na to je dr. A. B. odgovoril, pojasnil, da o zadevi nič ne ve in da je vse gornje podatke, katere je zapisal, dobil posredno iz medicinske dokumentacije (list. št. 110 do 111). Tako je med drugim ugotovil, da je bil le tedaj napisan kot vodja oddelka, da je pa vse kontakte v zvezi s tožencem opravila druga zdravniška ekipa oz. zdravniki, ki pa so bili zaslišani. Zato smiselno očitane kršitve iz 8.točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni bilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na zavarovalne pogoje kot sestavni del zavarovalne pogodbe. Pravilno je tudi štelo, da je zapisnik Policijske postaje Ljubljana javna listina, vendar gre za dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je toženi stranki uspelo dokazati, da v trenutku povzročitve prometne nesreče, ni bila vinjena. Sodišče je podalo dokazno oceno na podlagi vsakega dokaza posebej in nato vseh dokazov skupaj. Ni res, da ni naredilo analize pričevanja M. T. in policista R. D., vendar so tudi druge priče izpovedovale in to drugače; zlasti pričevanje zdravnikov, ki so bili v stiku s tožencem, so v prid tožencu. Gre za dejstvo, katero je moral dokazati toženec in sicer, da ni kazal znakov alkoholiziranosti. Zdravniki so pojasnili, katere vrste poškodbe je imel toženec in da ni zaznal alkoholiziranosti. Prof. dr. D. S. je izpovedala, da zadah še ne pomeni alkoholiziranosti, ker ima lahko tudi obleka vonj po alkoholu. Dr. J. Z. in dr. S. M. pa sta izpovedala, da če bi bil pacient res v takem stanju, da bi bilo vidno, da je alkoholiziranost močno prisotna, bi to bilo zapisano. Zdravniki, ki so tožnika obravnavali (dr. S. M., dr. M. L., dr. D. S. in dr. J. Z.) niso pri tožencu zaznali znakov alkoholiziranosti. Zato je sodišče pravilno sklepalo, da je tožencu uspelo ovreči dejstva, katera so policisti zapisali v zapisniku, ki je javna listina. Treba je še dodati, da odvzem krvi zaradi strokovnega pregleda na UBKC Ljubljana ni bil opravljen in ni bila izdelana analiza. Ostalo pa je res nepojasnjeno, zakaj ta analiza ni bila izdelana, vendar ni mogoče očitati tožencu, da bi on moral v svojem zdravstvenem stanju hudega pretresa možganov, moral za to poskrbeti.

Pritožba še trdi, da je toženec pred tem povzročil prometno nesrečo na parkirišču in da je pobegnil. Gre za novoto, za katero tožeča stranka ne pojasni, zakaj brez svoje krivde tega dejstva ni mogla navajati prej, zato je za pritožbeno stopnjo ta navedba neupoštevna.

Ker je sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje še na odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki vse vsebujejo pravila o dokaznem postopku in pravni naravi 3. člena Splošnih pogojev zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Vendar ne gre za zmotno uporabo materialnega prava oz. odstopanja od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Gre le za dokazno oceno, po kateri je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati svoje trditve in s tem izpolniti svojo dolžnost iz zavarovalnih pogojev glede dokaznega bremena. Sodišče res na koncu nerodno zapiše, da sodišča niso izvedeni dokazi prepričali o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke. Bolje bi bilo zapisati, da je toženi stranki uspelo dokazati svoje trditve. Vendar, če v pravdni toženi stranki uspe dokazati, da se je razbremenila odgovornosti oz. izpolnila svojo dokazno breme, tedaj je tožbeni zahtevek neutemeljen in sodišče ne more slediti tožeči stranki.