Jedro

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je na zapisnik navedlo, da je v nekaj minutah prebralo več sto strani listin, katere ni neposredno izvedlo, niti ni stranke vprašalo ali se strinjajo, da se listinski dokazi štejejo za prebrane.

„Vpogled“ v listino ne pomeni izvedbe dokaza. Izjemoma, če to ne bi škodovalo načelu javnosti v kazenskem postopku, bi se smelo šteti, da je listina prebrana, čeprav je sodišče ni prebralo, če bi bil obtoženec že prej seznanjen s celotno vsebino in bi izrecno soglašal, da se listina zato ne prebere na glavni obravnavi. V takem primeru bi moralo sodišče te okoliščine zapisati v zapisnik o glavni obravnavi (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 147/2003). V obravnavani zadevi iz nobenega zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi obtoženec in zagovornik izrecno soglašala, da se vsebina listinskih dokazov, med katerimi niso le pogovori po facebooku, temveč tudi izpovedbe prič, številna dokumentacija, ki se nanaša na obtoženčevo premoženje, ter na različne oškodovance, ki so predmete kupovali in jih izročali obtožencu, šteje za prebrano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v delu pod točko A razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z v uvodu navedeno sodbo v delu pod točko A obtoženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dveh poskusov kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 310. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1. Za kaznivi dejanji izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, opisani pod točkama I/1 in 2 mu je določilo kazni deset mesecev zapora in sedem mesecev zapora. Za poskusa kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, opisanima pod točkama II/a in b mu je za vsako določilo pet mesecev zapora. Za poskus kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1, opisanem pod točko III mu je določilo kazen tri mesece zapora. Za tem mu je izreklo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prestan v priporu od 13.10.2014 od 11:43 ure dalje. Po členu 75 KZ-1 je obtožencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 2.350,00 EUR. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani. V delu pod B v zvezi s popravnim sklepom je zoper obtoženega B. B. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki tega obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe (v delu pod točko A) so vložili pritožbo zagovorniki obtoženega A. A. zaradi kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločb o kazenski sankciji, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka. Predlagali so spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno izrek milejše kazenske sankcije.

3. Pritožbeni seji sta prisostvovala obtoženi A. A. in njegov zagovornik. Pristojni državni tožilec je bil o seji vredu obveščen, vendar nanjo ni pristopil. To pa ni bila ovira, da sodišče druge stopnje pritožbene seje ne bi opravilo (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se ne more strinjati s pritožniki, da naj bi sodišče prve stopnje s spremembo opisa kaznivega dejanja na škodo C. C. zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je razvidno iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje v točki 23. je bila sprememba opravljena v korist obtoženca. Navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka stori sodišče, kadar med obtožbo in sodbo ni več podana subjektivna in objektivna identiteta (prvi odstavek 354. člena ZKP). Subjektivne identitete ni več, če sodišče izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, objektivne identitete pa ni, če sodišče prekorači obtožbo in tako spremeni opis dejanja, da obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo.

6. Večino kršitev, ki jih uveljavljajo pritožniki kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, predstavljajo pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja predvsem za očitke v zvezi z opisi kaznivih dejanj izsiljevanj oziroma poskusov izsiljevanj, kjer pritožniki vidijo nasprotja med trditvami koliko so posamezni oškodovanci bili obtožencu dolžni in v kakšni višini naj bi si pridobil oziroma poskušal pridobiti protipravno premoženjsko korist. 7. Na drugi strani pa pritožniki nekaj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pravilno uveljavljajo oziroma jih nakazujejo, ugotavlja pa jih tudi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Tako sodba sodišča prve stopnje v obrazložitvi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1, opisanega pod točko II/a, ne vsebuje obrazložitve kolikšno protipravno premoženjsko korist naj bi si obtoženec poskušal pridobiti na škodo D. D. Glede poskusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 110. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1, opisanega pod točko III, sodišče prve stopnje ni z ničemer utemeljilo zakaj naj bi obtoženčevo terjanje denarja od E. E. predstavljalo njegovo pravico, ki jo je vzel v svoje roke. Poleg tega je sodišče prve stopnje obtožencu po členu 75 KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 2.350,00 EUR. Izpodbijana sodba glede te odločbe nima razlogov. Obrazložitev v točki 63. predstavlja le povzetek zakonskega teksta. Ko sodišče storilcu izreče odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, mora v razlogih sodbe natančno pojasniti na katero kaznivo dejanje se odvzem nanaša. Znesek odvzete premoženjske koristi pa se mora v primeru, da oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, ujemati z zneskom v opisu kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni z ničemer pojasnilo, zakaj je obtožencu odvzelo ravno znesek 2.350,00 EUR. Glede na podatke kazenskega spisa je možno sklepati, da je sodišče prve stopnje kot znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi, štelo znesek, ki je bil obtožencu zasežen, kar pa ni pravilno, saj ni ugotavljalo niti višine protipravno pridobljene premoženjske koristi niti ne kaj odvzeti znesek predstavlja.

8. V celoti pa so utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 355. člena ZKP, posledično je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vsi oškodovanci, z izjemo D. D., so zanikali, da naj bi obtoženec pri očitanih kaznivih dejanjih uporabil silo ali resno grožnjo. Utemeljitev krivdoreka glede vseh kaznivih dejanj, vključno s kaznivim dejanjem na škodo D. D., temelji na pogovorih po facebooku med obtožencem in oškodovanci, kaznivo dejanje na škodo C. C. pa tudi na pogovoru med obtožencem in F. F. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da je dokaz vsebina pogovora po facebooku ne pa policijski uradni zaznamek o tej vsebini. Iz zapisnikov o glavni obravnavi, ki je bila snemana, izhaja, da je sodišče prve stopnje le formalno zapisalo, da je vpogledalo oziroma prebralo obsežno listinsko dokumentacijo, kar pa je glede na kratek čas, ko naj bi to počelo, praktično nemogoče. Tako je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.3.2015 razvidno, da je sodnica v približno 40 minutah prebrala več kot 200 strani, v tem času je obtoženec podal celo del zagovora, državna tožilka je podala dokazni predlog in ga utemeljevala, odgovore na dokazni predlog pa sta podala še oba zagovornika. Še evidentnejši zaključek, da sodišče prve stopnje ni izvajalo listinskih dokazov, izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.4.2015, iz katerega je razvidno, da je sodnica v manj kot treh minutah prebrala več kot 450 strani. Na ta način je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbe 339. člena ZKP, po katerih je sodišče dolžno listine in druga pisanja, ki se uporabljajo kot dokaz, na glavni obravnavi glasno prebrati ali povzeti njeno vsebino (odločba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 383/2008). V obravnavani zadevi je bil že h kazenski ovadbi priložen DVD, ki vsebuje komunikacije po facebooku iz obtoženčevega računalnika. Priložene so bile tudi številne listine, ki so bile zasežene ob hišnih preiskavah. Tekom preiskave je obtoženčev zagovornik v spis vložil prepise pogovorov iz facebooka, ki se nahajajo v prilogah B. Na predobravnavnem naroku je med dokaznimi predlogi predlagal njihovo izvedbo. Sodišče prve stopnje bi moralo vsebino pogovorov, ki se nahajajo na DVD, naglas prebrati, izjemoma bi lahko povzelo njeno bistveno vsebino (prvi odstavek 339. člena ZKP), zatem pa strankam omogočiti, da se o listinah izjavijo, se opredelijo do njenega pomena, na njihovo zahtevo pa jih mora dati tudi na vpogled oziroma v kolikor gre za pogovore, ki se hranijo na DVD, omogočiti ob njihovem branju tudi vpogled v njih. V zadnji fazi dokazovanja z listinami mora sodišče, tako kot pri preostalih dokazih, oceniti njihovo dokazno vrednost in njihovo vsebino. Dolžnost sodišča ravnati po opisanem postopku dokazovanja z listinami ne predstavlja le spoštovanje formalnosti. Zakonito je namreč izveden tisti postopek, v katerem so spoštovana temeljna načela kazenskega postopka ter predpisana procesna pravila, določena v zakonu, Ustavi in mednarodnih pogodbah. Eno najpomembnejših jamstev kazenskega postopka predstavlja v določbi 29. člena Ustave ter določbi 16. člena ZKP uzakonjeno načelo kontradiktornosti in iz njega izvirajoča pravica obdolženca do učinkovite obrambe. Pravica do kontradiktornega postopka je v polni meri zagotovljena šele tedaj, ko je stranki dana realna možnost, da se seznani z gradivom, zbranim pred sodiščem, in ji je omogočeno, da to gradivo v primernem roku komentira. Tako za učinkovito seznanitev stranke z dokaznim gradivom ne zadošča zgolj, da sodišče na kratko povzame vsebino dokaza na glavni obravnavi, temveč mora stranki na njeno zahtevo omogočiti vpogled v zbrano dokazno gradivo, ji dati primeren čas za njegovo proučitev in možnost izjaviti se o njej. Stranke lahko celo upravičeno pričakujejo, da jih bo sodišče vnaprej pozvalo, naj se opredelijo do dokazov, katerih vsebina je ključnega pomena za njegovo odločitev.

9. „Vpogled“ v listino ne pomeni izvedbe dokaza. Izjemoma, če to ne bi škodovalo načelu javnosti v kazenskem postopku, bi se smelo šteti, da je listina prebrana, čeprav je sodišče ni prebralo, če bi bil obtoženec že prej seznanjen s celotno vsebino in bi izrecno soglašal, da se listina zato ne prebere na glavni obravnavi. V takem primeru bi moralo sodišče te okoliščine zapisati v zapisnik o glavni obravnavi (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 147/2003). V obravnavani zadevi iz nobenega zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi obtoženec in zagovornik izrecno soglašala, da se vsebina listinskih dokazov, med katerimi niso le pogovori po facebooku, temveč tudi izpovedbe prič, številna dokumentacija, ki se nanaša na obtoženčevo premoženje, ter na različne oškodovance, ki so predmete kupovali in jih izročali obtožencu, šteje za prebrano.

10. Zagovornik je na predobravnavnem naroku poleg dokaznih predlogov, da naj se vpogleda (pravilno bi bilo prebere) vso dokumentacijo, ki jo je že vložil v spis in se nahaja v prilogah B, ter po vložitvi potrdila direktorice podjetja X d.o.o. v spis, predlagal še zaslišanje priče G. G. Ta dokazni predlog je utemeljil z navedbami, da je pomemben za ugotavljanje osebnih okoliščin obtoženca ter prognoze bodočega vedenja. Kljub temu, da mora sodišče odločiti o vseh dokaznih predlogih, danih po vložitvi obtožnega akta, tako tistih, ki jih je podal državni tožilec v obtožnici in na glavni obravnavi, kot tudi o vseh drugih predlaganih dokazih, o katerih še ni bilo odločeno, sodišče prve stopnje o tem zadnjem dokaznem predlogu sploh ni odločilo. Strinjanje z dokaznim predlogom strank sodišče izrazi z izvedbo dokaza. Če dokaznemu predlogu ne ugodi, mora na glavni obravnavi predsednik senata ali sodnik posameznik razloge za zavrnitev vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (četrti odstavek 299. člena ZKP). V obrazložitvi sodbe mora navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogu stranke (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Če sodišče ni odločalo o dokaznem predlogu, kar je bilo v obravnavani zadevi, ali če ni na predpisan način navedlo razlogov o zavrnitvi, je lahko storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 299. člena ZKP. Ob podaji dokaznega predloga je zagovornik izkazal njegovo pravno relevantnost, saj bi se z izvedbo dokaza ugotavljale okoliščine in dejstva, ki so pravno pomembna za izbiro in odmero kazenske sankcije. Ker sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu sploh ni odločilo, ni zagrešilo le bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč je kršilo tudi obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

11. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP, ko je nepravilno uporabilo določbe ZKP, pri tem pa je prekršilo obtoženčeve pravice obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na določbe 392. člena ZKP so te bistvene kršitve določb kazenskega postopka zahtevale razveljavitev izpodbijane sodbe v delu pod točko A in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V del sodbe pod točko B sodišče druge stopnje ni posegalo, saj se je državna tožilka v tem delu odpovedala pravici do pritožbe, obtoženi B. B. pa pritožbe ni napovedal. 12. Ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje kljub temu, da so nekateri pomisleki pritožnikov, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, utemeljeni, kar bo delno omenjeno v nadaljevanju, zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

13. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo za podlago vzeti prejšnjo obtožnico (prvi odstavek 397. člena ZKP). Pri tem bo moralo paziti, da je bila pritožba podana samo v obtoženčevo korist, zato se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije (385. člena ZKP). Ponovno bo moralo izvesti že izvedene personalne dokaze z zaslišanjem oškodovancev ter prič, ki so bile zaslišane zaradi preverjanja obtoženčevega zagovora in posameznih izpovedb. Tokrat bo moralo pravilno izvesti še dokazovanje z listinami in sicer po določbah ZKP. Po njihovi izvedbi bo moralo strankam dopustiti, da se do njih opredelijo. Po potrebi bo potrebno vsebino pogovorov po facebooku predočati tudi oškodovancem. Dejansko stanje bo moralo ugotoviti popolno in pravilno. Pri kaznivih dejanjih, opisanih pod točko I/1 in 2 bo moralo ugotoviti kolikšna je protipravno pridobljena premoženjska korist. Pravilne zaključke o njej bo moralo narediti tudi glede poskusov kaznivih dejanj izsiljevanj. Pri kaznivem dejanju na škodo H. H. bo moralo skrbno oceniti izpovedbo H. H. in njene matere I. I. predvsem v delih, ki se nanašajo na očitke glede resne grožnje. Pritožniki so namreč utemeljeno nakazovali, da iz izpovedbe H. H. izhaja, da se obtoženca ni bala, iz izpovedbe I. I. pa, da se je bala za hčerko, ne pa, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko II/2b, da je o grožnjah povedala hčerki, ki se je bala. Z zaslišanjem obtoženca in E. E. ter ob upoštevanju dokumentacije, ki je bila obtožencu zasežena in predstavlja evidenco vodenih dolgov, bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti kolikšen je bil oškodovančev dolg. Pri presoji oškodovančeve izpovedbe bo moralo ugotoviti ali ima vsebina pogovora po facebooku iz leta 2011 res takšno težo, da je zaradi nje možno njegovo izpovedbo, da jeseni 2014 obtoženec zoper njega ni uporabil silo, oceniti kot neprepričljivo. Za vse svoje dokazne zaključke bo moralo navesti popolne in prepričljive razloge, obrazložiti pa bo moralo tudi vsako odločbo v izreku sodbe.