Jedro

Sodišče prvostopnemu organu pritrjuje, da se na podlagi 5. odstavka 31. člena ZEN šteje, da se tožnica s potekom predlagane meje (po podatkih zemljiškega katastra) strinja, saj svoje meje ni pokazala, bilo pa ji je to omogočeno, in bila je tudi opozorjena na pravne posledice take opustitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Območna Geodetska uprava Novo mesto (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja med parc. št. 4100 in parc. št. 1298, 1299, 1300, 1301, 1304, 1309/2 in 4099/1 (v 1. točki izreka), da se v isti katastrski občini kot urejen evidentira del meje med parc. št. 4099/1 in parc. št. 1284 (v 2. točki izreka) in ugotovila, da je grafični prikaz urejene meje in dele meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami priloga tej odločbi; urejena meja in del meje je označen poudarjeno (3. točka izreka). Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je Občina Metlika 4. 6. 2009 vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje za parc. št. 4100 in dela meje med parc. 4099/1 in parc. 1284. Zahtevi je bil priložen ustrezen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 8/07 in 26/07, Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje A. d.o.o. z dovoljenjem za opravljanje geodetskih storitev; elaborat je potrdil odgovorni geodet A.A.. Iz elaborata je razvidno, da so kot stranke v postopku mejne obravnave sodelovali Občina Metlika za parceli 4099/1 in 4100, B.B. za parcelo 1280, C.C. za parcelo 1284, tožnica za parcele 1300, 1301 in 1304, D.D. za parcelo 1285 ter E.E. za parcele 1298, 1299 in 1309/2. Prvostopenjski organ je preveril, ali je bila lastnikom parcele, katere meje se je urejala, in lastnikom sosednjih parcel zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi; pri tem je ugotovil, da so se vse prej navedene osebe, vpisane kot lastniki v zemljiški knjigi, udeležile mejne obravnave. Vse navedene stranke so na mejni obravnavi na zapisnik podale soglasje k predlagani meji in predlaganemu delu meje, razen tožnice. Iz zapisnika mejne obravnave je razvidno, da se je tožnica mejne obravnave udeležila in da jo je zapustila brez kakršnekoli obrazložitve; iz zapisnika je tudi razvidno, da so bile stranke opozorjene na pravne posledice za primer, da ne pokažejo svoje meje. Ker tožnica na mejni obravnavi ni soglašala s predlagano mejo (ni podpisala zapisnika mejne obravnave), ki jo je določil geodet, svoje meje pa ni pokazala, se skladno s 5. odstavkom 31. člena ZEN šteje, da soglaša s potekom predlagane meje. Geodetski organ je preveril, ali podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje in ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen. Glede na to je na podlagi 40. člena ZEN in 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdal izpodbijano odločbo.

Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 18. 2. 2010 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa. Drugostopni organ je pritrdil odločitvi in razzlogovanju prvostopenjskega organa, sklicujoč se pri tem na 5. odstavek 31. člena ZEN. Pritožbene navedbe tožnice pa je zavrnil kot neutemeljene.

V tožbi, ki je laična, tožnica navaja, da so navedbe v izpodbijani odločbi na več mestih zavajajoče, tako glede služnostne pravice kot glede poti kot javnega dobra. Meni, da so s tem prizadete njene z Ustavo zajamčene pravice, ker so bile kršene določbe upravnega postopka, in da so bile s tem prizadete tudi njene pravice, jamčene z EKČP. Meni, da bi Občina Metlika ne mogla sodelovati v tem postopku. Sicer pa na mejni obravnavi tudi ni bilo nobenega občinskega uslužbenca, čeprav je v izpodbijani odločbi navedeno, da je Občina na mejni obravnavi bila udeležena. Tožnica meni, da tisti, ki so podpisali zapisnik, nimajo nič z omenjeno zadevo, saj njihove parcele ne mejijo na sporno. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito v celoti razveljavi (pravilno: odpravi) in naloži prvostopenjskemu organu, naj zadevo reši v skladu z zakonom.

V naknadni dopolnitvi tožbe, ki jo je tožnica podala na podlagi poziva sodišča za odpravo pomanjkljivosti tožbe, navaja, da še ni zasledila primera, da bi občina naročila in plačala geometra, ter delala 4 m široko pot le za posameznika, v tem primeru za podjetnika ...; navaja, da je bila pot delana za eno parcelo in za eno osebo ter da ni javno dobro, kot navaja upravni organ. Po njenem mnenju je celotna zadeva izpeljana pristransko v njeno škodo ter v prid omenjenega podjetnika. Imenovani ima dostop do svoje parcele, ne da bi prečkal gozd po njeni parceli. Lahko bi si naredil pot po svojih parcelah, ne da bi krčil gozd v njeno škodo. K dopolnitvi tožbe prilaga grafični prikaz, ki označuje sporno pot, tožnica pa še navaja, po katerih parcelah lahko navedeni pride do svoje parcele. Na skici je razvidno, da se njegove parcele, ki jih našteva, stikajo z dejansko potjo. Meni, da bi že geodetski organ moral upoštevati določbo 4. odstavka 7. člena ZUP. Sodišču še predlaga, naj po potrebi v reševanje zadeve vključi izvedenca in inšpektorja, ker je po njenem mnenju kršen upravni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo in njeno dopolnitev kot strankam z interesom posredovalo v odgovor C.C., Občini Metlika, D.D., E.E. in B.B., vendar odgovorov do odločitve sodišča niso podali.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica kot lastnica parcel 1300, 1301 in 1304 izpodbija odločbo, s katero je določeno, da se v k.o. ... kot urejena evidentira meja med parcelo 4100 in parcelami 1998, 1999, 1300, 1301, 1304, 1309/2 in 4099/1 ter kot urejen evidentira del meje med parcelo 4099/1 in parcelo 1284. Iz zapisnika mejne obravnave z dne 15. 5. 2009, ki je v spisni dokumentaciji upravnih spisov (kot del elaborata ureditve meje), je razvidno, da je geodet, ki je vodil mejno obravnavo, prisotne udeležence pozval, naj pokažejo svojo mejo v naravi ter jih opozoril, da se bo v primeru, če te ne bodo pokazali, štelo, da se strinjajo z mejo po podatkih zemljiškega katastra, četudi z njo ne bodo soglašali. Dalje iz zapisnika izhaja, da so se prisotni lastniki s tako mejo strinjali, razen tožnice, ki se na izrecno vprašanje geodeta ni želela opredeliti ter je navedla, da bo na vprašanje odgovorila ob koncu mejne obravnave, ter dalje, da je mejno obravnavo brez vednosti geodeta pred njenim zaključkom zapustila (ne da bi podala izjavo o tem, ali se s predlagano mejo strinja). Ob takih dejanskih okoliščinah, kot iz zapisnika izhajajo, pa sodišče prvostopnemu organu pritrjuje, da se na podlagi 5. odstavka 31. člena ZEN šteje, da se tožnica s potekom predlagane meje (po podatkih zemljiškega katastra) strinja, saj svoje meje ni pokazala, bilo pa ji je to omogočeno, in bila je tudi opozorjena na pravne posledice take opustitve. Ker pa so se strinjali s tako mejo tudi ostali udeleženci mejne obravnave, kar niti ni sporno, ter je zahteva za evidentiranje urejene meje prestala preizkus po 35. členu ZEN, je po presoji sodišča prvostopni organ o evidentiranju tako urejene meje z izpodbijano odločbo mogel odločiti (2. odstavek 40. člena ZEN, Uradni list RS, št. 47/06).

Protispisne so navedbe tožnice o nepravilnostih na mejni obravnavi, saj jih zapisnik mejne obravnave ne izkazuje (o neudeležbi pooblaščenca Občine Metlika, o podpisih oseb na zapisniku, ki bi ne mogle biti udeležene kot stranke na mejni obravnavi). Tožnica pa za svoje navedbe o nepravilnostih tudi ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi mogla dokazati zatrjevane nepravilnosti. Protispisne so tudi navedbe tožnice o nepravilno ugotovljenih dejstvih glede služnostne pravice in poti kot javnega dobra, saj na navedenih dejstvih ne temelji nobena od upravnih odločb, ne prvostopenjskega ne drugostopenjskega organa, in jih nobena od odločb tudi ne navaja. Brez podlage so prav tako tudi tožbene trditve o tem, da so z izpodbijano odločbo prizadete tožničine z ustavo in EKČP zajamčene pravice, saj v spisni dokumentaciji upravnih spisov za tako ugotovitev ni opore. Z izpodbijano odločbo je zgolj urejena meja obstoječe parcele 4100 (vpisane v zemljiški kataster z vrsto rabe: pot in dejansko rabo: kmetijsko zemljišče, v zemljiški knjigi pa kot javno dobro z lastnikom Občino Metliko) s sosednjimi parcelami, in njene parcele pri tem (z izpodbijano odločbo) niso prizadete z zmanjšanjem površine, z odločbo pa tudi ni vzpostavljen status javnega dobra za parcelo 4100. Zato tožnica v tem upravnem sporu ne more uspeti z navedbami, da bi lastnik parcel 1298, 1299 in 1309/2 do teh lahko dostopal drugje in ne po parceli 4100, s čemer naj bi prečkal njen gozd, ter da je pot narejena za eno osebo in da iz tega razloga ni javno dobro. Ob tem, ko je sodišče ugotovilo, da je bil predmetni postopek evidentiranja urejene meje voden zakonito in po predpisanem postopku, tudi ne more pritrditi tožnici, da je prvostopenjski organ kršil odločbo 4. odstavka 7. člena ZUP, po kateri naj bi ji bil dolžan pomagati za pravično rešitev in izid postopka.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. us., 107/09 odl. us., 62/2010, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče moglo odločiti na podlagi preizkusa v prvostopenjskem postopku izvedenih dokazov ter po preučitvi spisne dokumentacije upravnih spisov, ni izvedlo dokaza z izvedencem. Ali je bil postopek za izdajo izpodbijanega akta voden zakonito, pa v upravnem sporu samostojno presoja sodišče ter to ni stvar upravnega inšpektorja.