Jedro

Tožena stranka je utemeljeno zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodni konferenci, ki jih je predlogu za napredovanje priložil tožnik, tega pozvala, naj ji predloži program posveta in to svojo zahtevo utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezni referent, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njegovo vrednotenje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnika, zaposlenega v Šolskem centru Nova Gorica, Strojni, prometni in lesarski šoli, v naziv svetovalec. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožnik predlogu za napredovanje z dne 30. 6. 2015 priložil dokazila o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, dne 17. 11. 2015 pa predlog dopolnil že z oceno delovne uspešnosti in mnenjem učiteljskega zbora. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02, 123/08, 44/09, 18/10, v nadaljevanju Pravilnik). Ta v prvem odstavku 9. člena določa, da lahko v naziv svetovalec napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv mentor najmanj 4 leta, je pri svojem delu uspešen, je uspešno dokončal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, s katerimi lahko izkaže najmanj 5 točk ter da je opravil različna dodatna strokovna dela in izbral najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk za dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami.

2. Tožena stranka je ugotovila, da je imel tožnik ob vložitvi predloga za napredovanje pridobljen naziv mentor že več kot štiri leta, da je bil pri delu uspešen in da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazal dovolj točk, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazal zahtevanega števila točk. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik z dodatnim strokovnim delom dosegel 6,5 točk po a) razdelku 20. člena Pravilnika, iz predloženih dokazil pa ni bilo mogoče z gotovostjo presoditi tožnikovega predloga, da bi se po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednotile njegove izvedbe samostojnega referata na 1. in 2. mednarodnem Festivalu primerov dobre prakse s področja mehatronike, ki sta bila dne 19. 9. 2012 ter od 23. 10. do 24. 10. 2013. Tožena stranka je namreč ugotovila, da se potrdili nanašata na sodelovanje na festivalu, iz njih pa ni bilo mogoče razbrati, da bi šlo za mednarodni kongres ali konferenco, kot to zahteva prej navedena določba Pravilnika. Mednarodna raven kongresa ali konference se namreč po tretjem odstavku 20. člena Pravilnika opredeljuje kot sodelovanje treh ali več držav. Tožena stranka tožniku tudi ni priznala dodatnega strokovnega dela po č) razdelku 20. člena Pravilnika iz naslova izvedbe dveh referatov na 16. posvetu Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (v nadaljevanju ZPTUS), ki je potekal o dneh od 22. 4. do 24. 4. 2015 pod naslovom Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela "Od ideje do izdelka". Tožena stranka je zato tožnika pozvala, naj predloži program posvetov, iz katerih bo razvidno, da je na posvetih izvajal referate ter da so posveti potekali na mednarodni ravni, torej s predstavniki najmanj treh držav. K predložitvi programa je tožena stranka pozvala tudi organizatorja posveta ZPTUS.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je bila od različnih javnosti pisno in ustno obveščena, da potrdila o izvedbi referatov na mednarodnih simpozijih v organizaciji ZPTUS niso verodostojna. Od leta 2002 dalje se je število tovrstnih organiziranih simpozijev povečevalo, pri čemer naj bi jih bilo v letih 2013 in 2015 vsako leto po pet posvetov. Posamezniki, ki so prijavili prispevek na simpozijih, so dobili potrdila o izvedbi referata, pri čemer ta potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami, predstavitvami plakatov. Vsebina prispevkov ni bila predstavljena, včasih je zadostovalo, da so posamezniki prispevek oddali le pisno, prijavljeni pa so bili tudi isti prispevki, ki so jih pred tem prijavili že drugi. Posamezniki naj bi na posameznem posvetu izvedli več referatov, za kar naj bi vplačali več kotizacij, kar je nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta. Ker programi posvetov niso dosegljivi, tožena stranka ni mogla ugotoviti ali je šlo za mednarodni posvet in je zato zavzela stališče, da bo v posameznih postopkih napredovanja strokovnih delavcev presojala verodostojnost predloženih potrdil. 4. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika o tem seznanila z dopisom z dne 25. 1. 2016 in ga pozvala, naj predlog v delu, kjer uveljavlja dodatno strokovno delo, dopolni, in sicer tako glede njegovega sodelovanja na 1. in 2. mednarodnem Festivalu primerov dobre prakse kot tudi glede udeležbe na 16. posvetu ZPTUS. Tožnik je toženi stranki predložil potrdilo Šolskega centra Kranj, iz katerega izhaja, da je 1. in 2. mednarodni Festival primerov dobre prakse potekal ob sodelovanju udeležencev vsaj treh držav, ni pa bilo mogoče razbrati ali je tožnik izvajal referat, kot to zahteva določba 2. alineje č) razdelka 20. člena Pravilnika. Dodatno je zato tožnik predložil še potrdilo Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, iz katerega izhaja, da je tožnik sodeloval v okviru tekmovanj v znanju fizike in matematike. Tako potrdilo je tožena stranka upoštevala in tožnikovo udeležbo na tekmovanju ovrednotila. Za ovrednotenje sodelovanja na 16. posvetu ZPTUS pa je tožnik predložil le vabilo organizatorja in kopijo njegovega elektronskega sporočila.

5. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 14. 6. 2016 pozvala, naj izkaže, da je na 1. in 2. mednarodnem Festivalu primerov dobre prakse kot tudi na 16. posvetu ZPTUS izvajal referate, in sicer naj predlog dopolni s programom obeh posvetov, iz katerih bo mogoče ugotoviti ta podatek. Na podlagi te zahteve je tožnik predložil dodatna dokazila. Tožena stranka je na podlagi dodatno predloženih dokazil tožnikovo udeležbo na 2. mednarodnem Festivalu primerov dobre prakse ovrednotila s štirimi točkami v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, njegovo udeležbo na 1. mednarodnem Festivalu primerov dobre prakse, kjer je sodeloval kot soavtor, pa skladno z isto določbo Pravilnika z 1,33 točke ter to pojasnila. Tožnik pa toženi stranki ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi bilo razvidno, da je na 16. posvetu ZPTUS izvedel referat. O vseh svojih ugotovitvah je tožena stranka tožnika seznanila z dopisom z dne 10. 10. 2016. Tožnik se je na to odzval z izjavo z dne 7. 11. 2016. Izrazil je nestrinjanje s tem, da tožena stranka ne upošteva njegovega sodelovanja pri posvetu ZPTUS, navajal pa tudi, da je diskriminiran, saj naj bi tožena stranka tovrstna potrdila v preteklosti upoštevala. Tožena stranka tožnikovim navedbam ni sledila in v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da na podlagi predloženih dokazil ni mogla ugotoviti ali je tožnik v resnici izvedel referat, tako kot zatrjuje. Po določbi 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora namreč oseba, ki odloča v upravni zadevi, presoditi vse predložene dokaze in jih oceniti. V obravnavanem primeru potrdil, ki jih je glede aktivnosti pri mednarodnih posvetih v organizaciji ZPTUS predložil tožnik, ni mogoče vrednotiti po 20. členu Pravilnika. Ker to pomeni, da tožnik ni izkazal zadostnega števila točk iz naslova dodatnih strokovnih opravil, ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv svetovalec, saj morajo biti pogoji za napredovanje, skladno z 11. členom Pravilnika, izpolnjeni kumulativno.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži, da vlogi za njegovo napredovanje v višji naziv ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv svetovalca, podredno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da tožbo vlaga iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer zaradi nepravilne uporabe Pravilnika. Tožnik meni, da navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi niso utemeljene. Toženi stranki je predložil vsa potrdila, ki jih je dolžan predložiti skladno s Pravilnikom. Tožena stranka ga je večkrat pozivala k dopolnitvi vloge, kar je tudi storil z dodatnimi listinami in potrdili, in sicer dne 16. 11. 2015, 22. 2. 2016 in 14. 7. 2016, vendar pa je tožena stranka vse predložene listine in potrdila označila za neverodostojne. Dodatno tožbi prilaga izjavo A.A. z dne 29. 11. 2016, iz katere izhaja, da je v njenem primeru tožena stranka povsem enaka potrdila upoštevala pri odločanju o napredovanju. Prilaga še odločbo tožene stranke, ki izkazuje, da je tožena stranka na podlagi enakih potrdil v drugem primeru vlogi za napredovanje v naziv ugodila, osebne podatke v tej odločbi pa je zaradi varstva osebnih podatkov prekril. 7. Tožnik navaja, da se tožena stranka pri svoji odločitvi opira le na določen listinski dokaz, kar predstavlja poseg v z ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka namreč ni presojalo ostalih dokazov niti jih ni obrazložila, kar bi, glede na to, da je tožnikova pravica do enakega varstva pravic varovana z Ustavo RS, lahko storila le, če bi imela za to zakonsko podlago. Upravni organi niso dolžni odločati vedno enako, ampak v skladu z načelom enakosti enake primere obravnavati enako in različne različno. Namen enakosti je v omejevanju arbitrarnega odločanja organa. Tožnik je seznanjen, nima pa listinskih dokazov, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah v letih od 2013 do 2015 izdajala odločbe o napredovanju v naziv na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov in sodišču predlaga, naj te odločitve pridobi. Organizator posvetovanja ZPTUS je posvetovanja organiziral od leta 2009 dalje. Iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in zaščite osebnih podatkov pa toženi stranki ni želel predložiti nekaterih dodatnih listin, teh listin pa v predhodno obravnavanih primerih tožena stranka od organizatorja niti ni zahtevala niti tega ne zahteva Pravilnik. Če sodišče meni, da so taki dokazi nujni, naj jih pri organizatorju zahteva samo. Tožnik torej meni, da je tožena stranka napačno tolmačila določbe Pravilnika v nasprotju z njegovim namenom.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, saj odločitev temelji na pravilni uporabi materialnega prava in popolno ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive določa Pravilnik. Ta v 9. členu določa pogoje, da strokovni delavec napreduje v naziv svetovalca. Tožena stranka v nadaljevanju odgovora ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da je na podlagi obvestil in anonimnih prijav, ki jih je prejela, ugotovila, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov tožnika na mednarodnih posvetih v organizaciji ZPTUS ni mogoče potrditi in je zato tožnika večkrat k dopolnitvi vloge s programom posveta, ki bi izkazoval vsebino referatov in referente. Tožena stranka je ta dokazila skušala pridobiti tudi sama od organizatorja posveta, četudi ni stranka postopka, vendar pa ji ta zahtevanih listin ni predložil. Tožnik je svojo vlogo dopolnil, tožena stranka pa ugotovila, da s predloženo dokumentacijo izkazuje izvedbo referatov na mednarodnih posvetih le s potrdili, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče preizkusiti, oziroma potrditi na drug način in jih zato, skladno z določbo 20. člena Pravilnika ter 10. člena ZUP, ni upoštevala, v nadaljevanju pa še enkrat, enako kot v izpodbijani odločbi, predstavlja svoje ugotovitve glede spornih posvetov. Mednarodne konference imajo vedno vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami referatov, razvidna so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Pri tem tožena stranka poudari, da se po določbah Pravilnika s štirimi točkami vrednoti izključno izvedba referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki pa so se po predloženih dokazilih prav tako odvijale na zadevnih posvetih ZPTUS in ki se po Pravilniku vrednotijo z nižjim številom točk. Kljub izvedenemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil in zato podatka o tožnikovi izvedbi referatov na mednarodnih posvetih tožena stranka ni mogla šteti za dokazano materialnopravno relevantno dejstvo. Glede tožnikove navedbe, da je zavezana k temu, da odloča enako v enakih primerih, je tožena stranka izpostavila, da je dolžna na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja izdati zakonito odločbo. V konkretnem upravnem sporu se namreč presoja zakonitost konkretne upravne odločbe in tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Neutemeljena je tudi navedba, da organizator mednarodnih posvetov ni želel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in ščitenja osebnih podatkov. Program ni avtorsko delo, pa tudi če bi bilo, veljavna zakonodaja ne prepoveduje posredovanje tega za namen, kot ga je potrebovala tožena stranka. Seznam nastopajočih na mednarodni konferenci, ki je javna prireditev, ni osebni podatek, kolikor pa bi bil, bi lahko organizator konference od sodelujočih pridobil soglasje za posredovanje teh podatkov, česar pa ni storil. Tožnik pa bi lahko tudi sam, kolikor z dokazili ne razpolaga, pri organizatorju zahteval, naj toženi stranki dostavi ustrezna dokazila.

9. Tožena stranka je pripravljalno vlogo dopolnila dne 20. 4. 2017, in sicer je sodišču v vednost poslala sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, v kateri je bilo odločeno o pravno in dejansko istovrstni zadevi. Sodišče je v tej zadevi tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. 9. člena Pravilnika določa, da lahko v naziv svetovalec napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv mentor najmanj 4 leta; je pri svojem delu uspešen; je uspešno dokončal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, s katerimi lahko izkaže najmanj 5 točk ter da je opravil različna dodatna strokovna dela in izbral najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk za dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik slednjega pogoja ne izpolnjuje.

12. Med strankama je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, točneje strokovna dela, ki jih določa točka č) 20. člena Pravilnika. Tožnik točke po tej postavki uveljavlja iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodni konferenci ali kongresu. Sporno je ali je tožnik dejansko izvedel dva referata na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS v aprilu 2015. Na obrazcu predloga za napredovanje uveljavlja, da je z dvema referatoma dosegel skupaj 8 točk in da gre za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena vsako s štirimi točkami. Sodišče ugotavlja, da je tožnik na podlagi točke č) 20. člena Pravilnika sicer uveljavljal še sodelovanje na 1. in 2. mednarodnem Festivalu primerov dobre prakse, kar je tožena stranka ovrednotila in svoja stališča pojasnila. Tožnik v tožbi njene odločitve glede tega sodelovanja ne izpodbija in zato sodišče ugotavlja, da v tem delu ni sporna.

13. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil, ki jih je izdal ZPTUS in so bila kot dokazilo priložena k predlogu za napredovanje tožnika v naziv svetovalca. Razloge za dvom v verodostojnost potrdil je tožena stranka v odločbi natančno opisala in se tem navedbam sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je zato, skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika, tožnika večkrat utemeljeno pozvala, naj dokaže, da je referata na mednarodni konferenci dejansko izvedel. Predlagatelj, oziroma stranka v upravnem postopku je namreč tista, ki je dolžna dokazati navedbe v vlogi, upravni organ, ki v zadevi odloča, pa mora taka dokazila oceniti, oziroma zahtevati od stranke, da predloži dodatna dokazila, kolikor meni, da predložena dokazila ne izkazujejo trditev v vlogi. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem zadevi tožena stranka zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodni konferenci, ki jih je predlogu za napredovanje priložil tožnik, tega pozvala, naj ji predloži program posveta in to svojo zahtevo utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezni referent, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njegovo vrednotenje po Pravilniku. Nesporno je, da takšnega programa tožnik ni predložil, zatrjevane okoliščine glede izvedbe referatov pa iz drugih dokazil, ki so bila priložena predlogu za napredovanje tožnika v naziv svetovalca, niso razvidne. Tožena stranka je, četudi tega ni bila dolžna storiti, sama skušala pridobiti program, oziroma druga ustrezna dokazila neposredno pri organizatorju mednarodnih konferenc, vendar pa neuspešno, sodišče pa ni tisto, ki naj bi pridobivalo taka dokazila, kot to predlaga tožnik, saj bi moral trditve v svojih vlogah izkazati sam, kot je bilo pojasnjeno med tekom upravnega postopka in česar ni storil. Do sklicevanja tožnika v tožbi, da mu organizator mednarodnega posveta programa ne bo posredoval zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, se je tožena stranka opredelila v odgovoru na tožbo in se sodišče temu v celoti pridružuje.

14. Sodišče tudi ne sledi tožnikovi trditvi, da je bil obravnavan drugače, kot pa je tožena stranka odločila v enakovrstnih zadevah v letih od 2013 do 2015, ko naj bi na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov izdala odločbe o napredovanju v naziv. Tožnik te svoje trditve ni konkretiziral, pač pa le pavšalno navaja "da je s tem seznanjen in da nima listinskih dokazov", torej o domnevnih napredovanjih ne navede nobenega podatka, ki bi ga bilo mogoče preveriti ali bi se o njem lahko tožena stranka izjasnila. Kot je bilo že pojasnjeno, je stranka, ki določeno trditev postavi, tudi tista, ki jo mora izkazati, česar pa tožnik z zatrjevanji o domnevno drugačnih odločitvah ni storil in zato sodišče takemu zatrjevanju ne sledi. Tožnik je sicer tožbi priložil odločbo tožene stranke, ki je bila dne 11. 1. 2016 izdana za napredovanje v naziv svetovalke, podatke v odločbi pa je, kot je navedel, prikril zaradi varovanja osebnih podatkov. Priložil je tudi izjavo A.A. z dne 29. 11. 2016, v kateri ta navaja, da je napredovala v naziv svetnik in da ji je tožena stranka kot dodatna strokovna dela upoštevala potrdilo ZPTUS. Sodišče ugotavlja, da predložena odločba ne dokazuje ničesar, poleg tega gre za tožbeno novoto, ki je sicer sodišče v upravnem sporu ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), enako je tožbena novota tudi izjava A.A. Četudi bi sodišče upoštevalo predloženo odločbo, je iz nje razvidno zgolj to, da je neka oseba, ki ji je bila ta odločba izdana, izpolnila pogoje za napredovanje v naziv svetovalke, ni pa navedeno na katera dokazila se je tožena stranka pri določitvi oprla, torej ni navedeno, da naj bi se oprla na dokazila ZPTUS, kot to zmotno navaja tožnik. Nedvomno se ta odločba ne nanaša na A.A., ki je, kot izhaja iz njene izjave, napredovala v naziv svetnice in ne svetovalke. Sodišče tudi za to vlogo ugotavlja, da iz nje izhaja le to, da je napredovala tako, da se je tožena stranka oprla na dokazila ZPTUS, ki naj bi bila enaka potrdilom, ki jih je predložil tožnik, ne da bi bilo to iz izjave razvidno. O tem, kako je tožena stranka vodila postopek za imenovano, ni podatkov niti ni podatkov o tem ali je in kako je ocenjevala zatrjevana dokazila. Ne glede na to, pa sodišče tudi sicer ugotavlja, da se pri odločanju o napredovanju ocenjuje vsak konkreten primer in da lahko posebne okoliščine primera zahtevajo različno postopanje in različno presojo, kar pa pomeni, da so tožnikove trditve o domnevnem diskriminiranju pavšalne.

15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.