Jedro

Oškodovanec mora v primerih, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognil učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. S tem se sledi materialnopravnemu izhodišču, da je pravica do povračila škode v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundarna ter da je zato treba upoštevati vsakršno možnost pravnega varstva, če prizadeti z njim lahko uveljavi odpravo zatrjevanih protipravnosti in tako prepreči škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.066,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 60.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2021 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.496,96 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost države po določbi 26. člena Ustave RS zaradi protipravnega ravnanja sodišč, ki so zavrnila predlog tožeče stranke za vknjižbo lastninske pravice z začetkom učinkovanja od predhodno zaznamovanega vrstnega reda z obrazložitvijo, da je tožeča stranka že vpisana v zemljiško knjigo z začetkom učinkovanja od kasnejšega predloga za vknjižbo lastninske pravice. S takim postopanjem naj bi sodišča odstopila od ustaljene sodne prakse glede tega vprašanja, s čimer je prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS, saj tožeči stranki ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic kot ostalim predlagateljem zemljiškoknjižnih vpisov v enakih zadevah. Zaradi navedenega protipravnega ravnanja naj bi tožeči stranki nastala škoda, ker je med trenutkom učinkovanja zaznamovanega vrstnega reda in trenutkom, od katerega je učinkovala vknjižba, učinkovala zastavna pravica tretje osebe, ki je imela torej zaradi napake sodišča boljši vrstni red od tožeče stranke, zaradi česar je zastavna pravica učinkovala tudi zoper tožečo stranko.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo očitek tožeče stranke, da so sodišča spregledala uporabo povsem jasne določbe zakona (v konkretnem primeru Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), kar je utemeljilo z dejstvom, da je v drugem sporu, ki je v bistvenem obravnaval enako vprašanje, Vrhovno sodišče odločalo v zahtevi za varstvo zakonitosti (II Ips 118/2019 z dne 27. 2. 2020) zoper odločitev višjega sodišča, ki je zavzelo enako stališče kot sodišča v obravnavanem sporu, kar pomeni, da uporaba relevantnih določb ZZK-1 ni bila jasna in nedvoumna. Prav tako je zavrnilo argument, da je šlo za odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj je Vrhovno sodišče v citirani zadevi odločalo kasneje od sodišč v obravnavanem sporu (odločitev višjega sodišča, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, je bila sprejeta 16. 11. 2016).

7. Višje sodišče soglaša s tožečo stranko, da materialnopravna presoja, da protipravnost ravnanja sodišč ni podana, v okoliščinah obravnavane zadeve ni pravilna. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, je ena izmed okoliščin, ki utemeljujejo protipravnost ravnanja sodišča, neuporaba povsem jasne določbe zakona.1 Prav to pa gre očitati sodiščem v spornem zemljiškoknjižnem postopku. Tožeča stranka je utemeljeno opozorila na določbo tretjega odstavka 74. člena ZZK-1, ki določa, da zemljiškoknjižno sodišče odloča o dovolitvi vknjižbe v zaznamovanem vrstnem redu glede na stanje vpisov v zemljiški knjigi v trenutku, od katerega učinkuje zaznamba vrstnega reda. Okrajno sodišče v Velenju, ki je odločalo v zemljiškoknjižnem postopku na prvi stopnji, te določbe ni uporabilo, temveč je o predlogu za dovolitev vknjižbe v zaznamovanem vrstnem redu odločalo glede na kasnejše zemljiškoknjižno stanje (od 7. 11. 2012 je učinkovala vknjižba lastninske pravice tožeče stranke in omenjeno sodišče je pri odločanju upoštevalo to stanje), za kar ni bilo nobene pravne podlage.

8. Napake prvostopenjskega sodišča ni saniralo niti Višje sodišče v Kopru v sklepu CDn 233/2016 z dne 16. 11. 2016, v katerem je odločalo o pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča. Četudi je sicer sledilo tožeči stranki in zaključilo, da predlog za vknjižbo lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu in "redni" predlog za vknjižbo lastninske pravice nista bila identična, pa tudi višje sodišče ni uporabilo določbe tretjega odstavka 74. člena ZZK-1 in ni upoštevalo, da je tožeča stranka podala veljaven predlog za vknjižbo lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu, tj. od 6. 1. 2012. Med 6. 1. 2012, od katerega bi ob pravilni uporabi materialnega prava učinkovala vknjižba lastninske pravice tožeče stranke, in datumom 7. 11. 2012, od katerega je naposled učinkovala vknjižba lastninske pravice, je nezanemarljiva razlika 10 mesecev, za katerega višje sodišče ob odločanju o pritožbi dejansko ni štelo, da ima tožeča stranka interes za učinkovanje njene lastninske pravice. Argument višjega sodišča, da bi morala tožeča stranka že s prvim predlogom za vknjižbo lastninske pravice zahtevati vknjižbo v zaznamovanem vrstnem redu, ne more utemeljiti zavrnitve pravnega varstva tožeči stranki, ko ga je ta naposled veljavno zahtevala, še zlasti, ker je že višje sodišče samo zapisalo, da predloga nista bila enaka.

9. Dejstvo, da je vsaj še v eni zadevi v zemljiškoknjižnem postopku prišlo do enake napačne odločitve z zavrnitvijo predloga za vknjižbo lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu kot v spornem postopku, ki jo je nato v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi spremenilo Vrhovno sodišče, prav tako ne more utemeljiti zaključka, da v ravnanju sodišč ni elementa protipravnosti. Takšen zaključek je dejansko utemeljen na stališču, da do kvalificirane stopnje napačnosti kot bistvene okoliščine ugotovitve protipravnosti ne more priti v več kot enem primeru, kar _a contrario_ pomeni, da če pride do več napačnih odločitev, to neposredno pomeni, da ne gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, kar pa ne more držati.

10. Ena izmed predpostavk odškodninskega zahtevka po določbi 26. člena Ustave RS zaradi protipravnega ravnanja sodišč, ki ga je utemeljila sodna praksa, pa je izčrpanje pravnih sredstev. Opustitev izčrpanja pravnih sredstev povzroči to, da očitane škode ni mogoče pripisati protipravnemu ravnanju sodnika, temveč opustitvi vložitve pravnega sredstva,2 kar konkretno pomeni, da opustitev vložitve pravnih sredstev prekine vzročno zvezo med očitanim protipravnim ravnanjem sodišča in zatrjevano škodo. To izhaja iz dejstva, da ima institut odškodninske odgovornosti države za delo sodišč naravo skrajnega sredstva _(ultima ratio)_, kar pomeni, da pride v poštev šele v okoliščinah, ko za to predvidene druge oblike pravnega varstva zatajijo.

11. Tožena stranka je v obravnavani zadevi očitala tožeči stranki, da ni izčrpala pravnih sredstev v zvezi z očitano napačno odločitvijo sodišča. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njen predlog za vknjižbo lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu, vložila redni pravni sredstvi (ugovor zoper odločitev sodniškega pomočnika in nato pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodnika) in da je pri Vrhovnem državnem tožilstvu vložila tudi pobudo za vložitev izrednega pravnega sredstva – zahteve za varstvo zakonitosti, ki pa je tožilstvo ni vložilo.

12. Del sodnega sistema v Republiki Sloveniji pa je tudi Ustavno sodišče, katerega naloga je varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS). V poglavje človekovih pravic in temeljnih svoboščin spada tudi določba 22. člena Ustave RS, v skladu s katero je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

13. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 117/2021 z dne 4. 7. 2022 zavzelo nedvoumno stališče, da mora oškodovanec v primerih, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognil učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. S tem se sledi materialnopravnemu izhodišču, da je pravica do povračila škode v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundarna3 ter da je zato treba upoštevati vsakršno možnost pravnega varstva, če prizadeti z njim lahko uveljavi odpravo zatrjevanih protipravnosti in tako prepreči škodo.

14. Ker je bilo citirano stališče Vrhovnega sodišča sprejeto po izdaji izpodbijane sodbe, je višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP pravdni stranki obvestilo, da bi glede na navedbe pravdnih strank v obravnavani zadevi navedena pravna podlaga lahko prišla v poštev, in jima dopustilo, da sta se do omenjenih stališč Vrhovnega sodišča in uporabe te pravne podlage v obravnavani zadevi opredelili.

15. Ne drži naziranje tožeče stranke, podano v odgovoru na poziv višjega sodišča, da bi bila glede na naravo zemljiškoknjižnega postopka zahteva za izčrpanje pravnih sredstev pred Ustavnim sodiščem prekomerna. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, zahteva po izčrpanju pravnega sredstva pred Ustavnim sodiščem nastopi prav v posledici dejstva, da stranka očita kršitev njenih z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic, zaščita katerih je, kot je navedla tožeča stranka sama, naloga Ustavnega sodišča in postopka pred njim. Sklicevanje na določbo 121. člena ZZK-1, da mora zemljiškoknjižni postopek teči hitro, prav tako ne vpliva na drugačno presojo. Da mora sodišče postopati hitro, seveda ne pomeni, da stranka kljub temu nima pravice do varstva svojih z Ustavo varovanih človekovih pravic. Takšno stališče bi bilo samo po sebi protiustavno.

16. Prav tako ni utemeljena navedba, da uporaba zgoraj opredeljenega stališča Vrhovnega sodišča pomeni kršitev 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Sodna odločba ni zakon, drug predpis ali splošni akt, na katere se nanaša določba 155. člena Ustave RS, zato je že iz tega razloga ta očitek neutemeljen, dodatno pa gre v sodni odločbi za materialnopravno argumentacijo že obstoječih pravnih pravil, zato tudi iz tega razloga ne more iti za kršitev 155. člena Ustave RS.

17. Kot je višje sodišče povzelo zgoraj, je tožeča stranka v svojih vlogah protipravno ravnanje sodišč utemeljevala na neuporabi jasne določbe ZZK-1 glede vknjižbe lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu ter neupoštevanju jasne sodne prakse, kar lahko utemeljuje opustitev zagotovitve enakega varstva pravic v skladu z določbo 22. člena Ustave RS, kot je izrecno povzela tudi v pritožbi (str. 5). Ob upoštevanju materialnopravnega stališča Vrhovnega sodišča o obveznosti izčrpanja pravnih sredstev pred Ustavnim sodiščem, to pomeni, da s tem, ko tožeča stranka zoper odločitev rednih sodišč ni sprožila postopka pred Ustavnim sodiščem, čeprav je protipravnost ravnanja sodišč utemeljevala na kršitvi z ustavo zagotovljene človekove pravice, s tem ni izčrpala razpoložljivih pravnih sredstev, kar po ustaljeni sodni praksi utemeljuje zaključek o pretrganju vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem sodišča in domnevno nastalo škodo.

18. Odškodninska odgovornost države po 26. členu Ustave je podvržena presoji splošnih pravil odškodninske odgovornosti, konkretno pravilu, da morajo za ugotovitev odškodninske odgovornosti biti kumulativno podane vse štiri predpostavke. To pomeni, da že dejstvo, da ni podana ena izmed predpostavk, pomeni, da tudi ugotovitve odškodninske odgovornosti ne more biti. S tem, ko je torej višje sodišče ugotovilo, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med očitanim protipravnim ravnanjem sodišč in domnevno nastalo škodo, je odpadla tudi potreba po presoji obstoja drugih okoliščin, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena in se višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP do njih ne bo opredeljevalo.

19. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi; glede na pravilnost odločitve o glavni terjatvi višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

20. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka se je, sicer iz drugih materialnopravnih razlogov, tako izkazala za pravilno. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 1.250 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 500 točk za odgovor na poziv višjega sodišča (tar. št. 20/3 OT) in 27,5 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 1.777,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 1.066,50 EUR pritožbenih stroškov.

1 Zobec, Jan (2013). Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj. Pravni letopis, številka 1, str. 193. 2 Ibid., str. 206. 3 Ibid., str. 207.