Jedro

Tožnica je ob smrti moža dopolnila 31 let, ob prenehanju družinske pokojnine pa je dopolnila starost 45 let. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi glede na določbo 392. člena ZPIZ-2 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1, saj tožnica ni dopolnila v zakonu določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Člen 392 ZPIZ-2 glede varstva pravic družinskih članov ne zajema tudi bivšega 427. člena ZPIZ-1, ki je v 4. točki določal ugodnejše pogoje za vdovo, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alineji prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti. To pa pomeni, da za odločitev v sporni zadevi niso odločilne določbe zakona, po katerem je bila tožnici oziroma otrokom priznana družinska pokojnina (ZPIZ/92).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2017 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da če je sporno njeno zdravstveno stanje, potem naj se jo pokliče na zdravniški pregled v Republiko Slovenijo. Če pa nima pravice, kljub dejstvom, da je hudo zbolela, pa sprašuje, kako se ji lahko odvzame pokojninska doba, za katero so vplačani prispevki oziroma zakaj se ji prispevki ne vrnejo. Tožena stranka v svoji odločbi nikjer ne omenja sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH in sicer 30., 37. in 39. člen, kjer je določeno, da se preračun pokojnin, ki so bile pridobljene pred sklenitvijo sporazuma, opravlja po uradni dolžnosti, kar pa ni bilo narejeno. Vložila je zahtevo za pridobitev pravice do vdovske, ne pa sorazmernega dela vdovske pokojnine. Meni, da ji glede na to, da že ima pokojnino, ni treba izpolnjevati pogojev, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 11. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica 15. 1. 2014 ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A., ki je umrl 26. 9. 1992. Tožnica je rojena 2. 1. 1961. Skupaj z otrokoma je uživala pravico do družinske pokojnine in sicer do 28. 2. 2006, ko je bilo z odločbo št. ... z dne 11. 4. 2006 odločeno, da pravica do družinske pokojnine preneha.

7. Glede na to, da je tožnica vložila novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine v letu 2014, je potrebno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine presojati po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)2. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji tako na strani umrlega zavarovanca, kot tudi tožnice. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)3 neuspešno uveljavljala priznanje pravice do družinske pokojnine.

8. Pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine ZPIZ-2 določa v 53. členu. Glede na to, da je tožnica ob smrti moža dopolnila 31 let, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica pogojev, določenih v 53. členu ZPIZ-2, ki jih pravilno navaja že sodišče prve stopnje, ne izpolnjuje.

9. Pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, pa je nadalje potrebno upoštevati tudi 392. člen ZPIZ-2 (prehodne in končne določbe), kjer je določeno varstvo pravic družinskih članov. V prvem odstavku je tako določeno, da družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu ZPIZ-1, lahko uveljavijo pravice do vdovske ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona (ZPIZ-2), če so izpolnjeni pogoji, določeni v 110. členu ZPIZ-1. 10. Kot že rečeno je tožnica ob smrti moža dopolnila 31 let, ob prenehanju družinske pokojnine pa je dopolnila starost 45 let. 11. Glede na navedeno dejansko stanje, tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi glede na določbo 392. člena ZPIZ-2 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1, saj tožnica ni dopolnila v zakonu določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Po določbi 110. člena ZPIZ-1 so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine izpolnjeni, če je vdova do smrti zavarovanca dopolnila starost 53 let oziroma po tretjem odstavku istega člena, če je dopolnila 48 let starosti. V skladu s 6. točko 110. člena ZPIZ-1 vdova oziroma vdovec, ki med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, pridobljeno v pogojih iz 2. ali 3. alineje prvega odstavka tega člena (če je bil do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po zavarovančevi smrti, ali, če je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova oziroma vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja) dopolni 53 let starosti, obdrži pravico do vdovske pokojnine trajno. Če mu ta pravica preneha pred dopolnjenim 53. letom starosti, toda po dopolnjenem 48. letu starosti jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 53 let starosti. Navedenih pogojev pa tožnica ne izpolnjuje. Da bi postala popolnoma nezmožna za delo v času, kot je določen v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 tožnica ni predložila nobenega dokaza, niti tega ni zatrjevala v predsodnem postopku. Iz dokumentacije v upravnem spisu (sporočilo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z dne 6. 2. 2014) pa izhaja, da je bila tožnica v času smrti moža zaposlena. Glede na navedeno, sklicevanje na zdravstveno stanje za odločitev v sporni zadevi ni odločilno.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da 392. člen ZPIZ-2 glede varstva pravic družinskih članov ne zajema tudi bivšega 427. člena ZPIZ-1, ki je v 4. točki določal ugodnejše pogoje za vdovo, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alineji prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti. To pa pomeni, da za odločitev v sporni zadevi niso odločilne določbe zakona, po katerem je bila tožnici oziroma otrokom priznana družinska pokojnina (ZPIZ/92). Omenjeno je pritožbeno sodišče pojasnilo že v drugi zadevi4. Ker tožnica tako ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Za samo odločitev pa ni bistvenega pomena, ali gre za zavrnitev pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine (torej upoštevaje določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum)5 ali pa za zavrnitev pravice do vdovske pokojnine. V prvem primeru gre namreč za seštevanje zavarovalnih dob, doseženih v BIH in v Republiki Sloveniji, medtem ko gre v primeru odločanja o priznanju pravice do vdovske pokojnine le za upoštevanje dobe, ki jo je pokojni zavarovanec dopolnil v Republiki Sloveniji.

13. Glede pritožbenih navedb v zvezi z vračilom prispevkov oziroma da naj bi bila pokojninska doba odvzeta, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je z zakonom določeno v katerih primerih se pridobi določena pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Če pogoji niso izpolnjeni pa to nikakor ne pomeni, da je bila pokojninska doba zavarovancu odvzeta. V veljavnih predpisih tudi ni nobene pravne podlage, da bi se v primeru, ko neka pravica ni priznana, zavarovancu vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Psp 297/2016 z dne 27. 10. 2016. 5 Ur. l. RS, št. 10/2008, 3/2011.