Jedro

Izvršnica ni sama nikakršen vir obveznosti. Ločeni sta vprašanji, ali je izvršnica veljavna in ali je veljavna pogodba (ali drug pravni temelj), iz katere izvira z izvršnico zavarovana terjatev. Dolžničina tožba v zadevi VII Pg 1666/2023 se po svojih navedbah drži izključno prvega od navedenih dveh vprašanj, v tožbenem zahtevku pa se močno prevesi k drugemu (s čimer tožba postane nejasna), ko se sodišču predlaga, naj "[u]gotovi […], da ne obstoji obveznost iz izvršnice izdane na podlagi Pogodbe o uporabi storitev A., d.d. št. 00818 z dne 13. 2. 2019." Da lahko eno sodišče prekine postopek zaradi predhodnega vprašanja, ga mora drugo že obravnavati kot glavno vprašanje. Glede na pravkar citirani tožbeni zahtevek pa v tej zadevi ni tako. Lahko bi bilo predhodno vprašanje za stečajno sodišče, ali je bila zadevna izvršnica nična, z vidika druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (na tem temeljita tako navedena tožba kot izpodbijani sklep), vendar pa tega tožnica v tisti zadevi zares (še) ne iztožuje (dovolj jasno).

Izrek

I.Pritožbi upnice se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II.Pritožnica in dolžnica trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka sami.

Obrazložitev

1.Upnica A., d. d., L., se pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje prekinilo postopek odločanja o njenem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnico B., d. o. o., L., do pravnomočnega končanja gospodarskega spora, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod VII Pg 1666/23.

2.Dolžnica na pritožbo odgovarja, da ni utemeljena in naj se zavrne.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožnica je v predlogu za začetek stečajnega postopka z dne 4. 11. 2023 navajala, da se ukvarja s kratkoročnim financiranjem malih in srednje velikih podjetij, tako da ji ta prodajo svoje terjatve na podlagi računov, ki so jih izdali za dobave blaga in storitev, ki so jih opravili slovenskim poslovnim subjektom; s kratkoročnimi posojili, zavarovanimi s terjatvami do poslovnih subjektov iz Evropske unije; in s kratkoročnimi namenskimi posojili za financiranje naročil oziroma dobaviteljskih pogodb do poslovnih subjektov iz Evropske unije. Odkar naj bi bila 13. 2. 2019 postala pritožničina komitentka, naj bi bila dolžnica koristila vse te oblike financiranja, v zadnjem obdobju pa zgolj posojila za financiranje naročil oziroma pogodb za dobavo sladkorja svojemu italijanskemu kupcu C. s.r.l.

Iz teh (slednjih) poslov naj bi izhajale zadevno relevantne pritožničine terjatve. Dolžnica naj bi bila v njihovo zavarovanje (pa tudi sicer v zavarovanje vseh svojih dolgov iz okvirov odobrenega limita financiranja) s pritožnico sklenila neposredno izvršljiv notarski zapis SV 1027/2019 z dne 20. 11. 2019. Z njim naj bi bila izvedla prenos lastninske pravice nad svojimi zalogami trgovskega blaga in prenos svojih terjatev do kupcev ("globalno anticipirano fiduciarno cesijo"). Pritožnici naj bi bila v zavarovanje izročila tudi izvršnico z dne 10. 5. 2022 z navedbo zapadlosti na ta dan in zneska dolžničinega dolga 500.000 EUR, od katerega naj bi bila pritožnica unovčila 3243,56 EUR.

Pritožnica naj bi bila dolžnici za dobavo sladkorja njenemu navedenemu kupcu 14. 2. 2023 posodila 92.600 EUR z rokom vrnitve 11. 8. 2023 in po sedmih pogodbah z dne 3. 5. 2023 skupno 342.000 EUR z rokom vrnitve 30. 10. 2023. Junija 2023 pa naj bi bila odkrila, da je seštevek dolžničinega dobroimetja na banč­nih računih, vrednosti nabavljenih zalog sladkorja in terjatev do navedenega kupca dosti nižja od zneska posojil. Ker naj torej izposojenega denarja dolžnica ne bi bila namensko porabila, je pritožnica 19. 6. 2023 od teh pogodb odstopila. Posojila naj bi zapadla s tem datumom odstopa (torej predčasno), na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnico pa naj bi pritožničine terjatve skupno znašale 425.911,51 EUR.

Pritožnica je predlagala začetek dolžničinega stečajnega postopka z naslonitvijo na dve domnevi o trajnejši nelikvidnosti, in sicer iz prve in iz druge alineje drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Prva se navezuje na več kot dvomesečno zamudo s plačilom terjatev, ki presegajo 20 % zneska dolžnikovih obveznosti iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila. Druga pa se v zadevno relevantnem delu navezuje na nezadostnost sredstev na dolžnikovih računih, da se izvrši ali poplača izvršnica, in takšno stanje obstaja na dan pred vložitvijo predloga za začetek (tj. dan pred uvedbo) stečajnega postopka in je pred tem trajalo še 60 dni. Prva domneva naj bi bila v tej zadevi podana, ker naj bi pritožničine terjatve z 20,77 % presegale navedeni prag (425.911,51 EUR / 2,050.982,14 EUR), druga pa ker naj bi bili dolžničini transakcijski računi blokirani od 24. 8. do uvedbe stečajnega postopka 4. 11. 2023 (tj. 72 dni).

5.Dolžnica je v ugovoru z dne 22. 4. 2024 med drugim zatrjevala, da navedeni domnevi o njeni trajnejši nelikvidnosti nista podani, da tudi sicer ni trajneje nelikvidna in da pritožnici ne dolguje 425.911,51 EUR. Pritožničin odstop od posojilnih pogodb naj bi bil v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter s prepovedjo zlorabe pravic. Za razlog za odstop naj bi bila izvedela šele iz predloga za začetek stečajnega postopka, dejansko pa naj ne bi bil podan. Glede 14. 2. 2023 danega posojila 92.600 EUR naj bi bila v obdobju 9. 2.-21. 3. svojemu navedenemu kupcu izstavila za 148.230 EUR računov, glede posojil 342.000 EUR 3. 5. 2023 pa naj bi mu bila v obdobju 3. 5.-8. 6. izstavila račune za 386.880 EUR. Nenamenske porabe posojil naj torej ne bi bilo.

6.Pritožnica naj bi bila 19. 6. 2023 na podlagi zgoraj navedenega notarskega sporazuma pri dolžničinem skladiščniku prevzela njene zaloge (215 ton sladkorja v vrednosti najmanj 197.800 EUR). Pri zatrjevani višini svojih terjatev naj ne bi bila upoštevala, da naj bi bila 22. 12. 2023 in 15. 3. 2024 izvedla izvensodno prodajo dela zaseženega blaga za 14.465,75 in za 9600 EUR. Ker naj bi ji bila s tem povzročila škodo, je dolžnica pritožnico pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tožila za plačilo 902.047 EUR odškodnine v gospodarskem sporu, ki se vodi pod VII Pg 1578/2023. Tako naj bi bila pritožnica njena dolžnica in ne obratno. V tisti pravdi naj bi se odločalo o zakonitosti odstopa od pogodbe, kar naj bi bilo predhodno vprašanje v tem postopku, ki naj bi ga bilo zato treba prekiniti. Enako naj bi veljalo za drugo pravdo, ki naj bi jo dolžnica pred istim sodiščem sprožila proti pritožnici in se tam vodi pod VII Pg 1666/2023. Šlo naj bi za "tožbo za ugotovitev, da ne obstoji obveznost iz izvršnice[,] izdane na podlagi Pogodbe o uporabi storitev A., d.[]d.[,] št. 00818 z dne 13. 2. 2019".

Navedeni domnevi o dolžničini trajnejši nelikvidnosti naj ne bi bili podani, saj naj bi imela odprt račun pri litovski banki D., ki ni blokiran. Sicer pa naj pritožnica ne bi bila upoštevala, 1) da naj bi njena terjatev temeljila na protipravnem odstopu od pogodb, 2) da naj bi bila zasegla dolžničino blago v vrednosti 197.800 EUR, 3) da naj bi dolžnica imela do pritožnice terjatev za plačilo 902.047 EUR odškodnine, 4) da naj bi se bila pritožnica delno že poplačala iz zaseženih zalog za 14.465,75 in 9600 EUR, 5) niti naj ne bi bila upoštevala 24.062,11 in 6160,45 EUR plačanih obresti, razvidnih iz konto kartice.

6.Sodišče prve stopnje postopka zaradi gospodarskega spora VII Pg 1578/2023 ni prekinilo. Razlogi v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa niso dobro razum­ljivi, vendar je smotrno že zdaj pojasniti, da je iz zgoraj povzetih navedb jasno, da med spornim predmetom v tistem sporu in v tem predhodnem stečajnem postopku ni nujnega razmerja prejudicialnosti. V postopkih zaradi insolventnosti se skladno s prvim odstavkom 121. člena(ZFPPIPP subsidiarno smiselno uporablja Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Ta glede prekinitve za to zadevo pomembnega določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo drugo sodišče, lahko prvo sodišče samo reši to vprašanje (prvi odstavek 13. člena). Prekinitveni razlog pa je podan, kadar sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Ali je podan zatrjevani stečajni razlog (tj. dolžničina trajnejša nelikvidnost po petem odstavku 239. člen v zvezi s 1. točko prvega odstavka 14. člena ZFPPIP, oziroma natančneje, ali je podano - in preseženo - razmerje iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki se v tej zadevi ravna po zatrjevanih in zgoraj povzetih pritožničinih terjatvah do dolžnice), kar je predmet odločanja stečajnega sodišča, pa ni odvisno od vprašanja, ali mora pritožnica dolžnici plačati iztoževanih 902.047 EUR odškodnine. Niti vprašanje utemeljenosti odstopa od posojilnih pogodb, ki se utegne še obravnavati tako v tem predhodnem stečajnem postopku kot v tistem gospodarskem sporu, ni predhodno s pomenom iz ZPP. Slednje je vprašanje o pravnem razmerju ali pravici, ne pa o eni od več materialnopravnih predpostavk za nastanek pravice (kot je neutemeljenost odstopa od pogodbe, ki odpre pot pravici do odškodnine, ki pa je odvisna še od drugih predpostavk).

7.Opisane prejudicialnosti pa ni niti glede razmerja postopkov, na katerem temelji izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče je v svoji obrazložitvi zgoraj že citiralo dolž­ničine ugovorne navedbe, kaj iztožuje v gospodarskem sporu VII 1666/2023. To je namreč vir odločilnih nejasnosti, ki jih je zaneslo tudi med nosilne razloge izpodbijanega sklepa (2.-5. točka njegove obrazložitve). Preden jih razjasni, pritožbeno sodišče pripominja, da pritožnici ne pritrjuje, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (ker naj ne bi imel jasnih in popolnih razlogov o odločilnih dejstvih), kar je temeljno merilo absolutno bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Po razumevanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje štelo, da je obstoj (veljavne) izvršnice predhodno vprašanje v zvezi z obstojem domneve dolžničine trajnejše nelikvidnosti iz (zadevno relevantnih delov) druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP: "Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden: [...] pri dolžniku, ki je pravna oseba, [...] če sredstva na njegovih računih ne zadoš­čajo za izvršitev [...] ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni [...] in [...] na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti[.]"

8.Izvršnico ureja Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1). Med drugim zanjo določa, da je izvršilni naslov (38. člen). Vendar izvršnica ni sama nikakršen vir obveznosti. To izhaja iz 4. in 7. točke prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, po katerem mora izvršnica vsebovati precizno zapisano dolžnikovo denarno obveznost, ob tem pa posebej "podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka [te] obveznosti". Ločeni sta zato vprašanji, ali je izvršnica veljavna in ali je veljavna pogodba (ali drug pravni temelj), iz katere izvira z izvršnico zavarovana terjatev. Prvo vprašanje je v sodbi I Cpg 273/2019 z dne 10. 10. 2019 obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani, ki je tudi pojasnilo, da če izvršnica ni bila izdana za zavarovanje plačila za dobavo blaga ali storitev, je nična, in da se tožbeni zahtevek (najbolj) pravilno glasi na ugotovitev njene ničnosti (čeprav je toleriralo, da se je tam glasil na ugotovitev neveljavnosti izvršnice). Pritožbeno sodišče je v zdaj obravnavanem primeru tudi samo (tako kot že prvostopenjsko pred njim, gl. 2. točko njegovega sklepa, saj se od tam ter iz 3., 4. in 5. točke ni moglo popolnoma zanesti glede zdaj obravnavanih ključnih distinkcij) vpogledalo v dolžničino tožbo z dne 1. 11. 2023 v zadevi VII Pg 1666/2023, ki se po svojih navedbah drži izključno prvega od navedenih dveh vprašanj, v tožbenem zahtevku pa se močno prevesi k drugemu (s čimer tožba postane nejasna), ko se sodišču pred­laga, naj "[u]gotovi […], da ne obstoji obveznost iz izvršnice izdane na podlagi Pogodbe o uporabi storitev A., d.d. št. 00818 z dne 13. 2. 2019." Da lahko eno sodišče prekine postopek zaradi predhodnega vprašanja, ga mora drugo že obravnavati kot glavno vprašanje. Glede na pravkar citirani tožbeni zahtevek pa v tej zadevi ni tako. Obstoj terjatev na podlagi pravkar citirane "krovne pogodbe", kolikor mednje spadajo pritožničine terjatve iz naslova nevrnjenih posojil, bi sicer lahko bilo predhodno vprašanje za stečajno sodišče, in sicer v okvirih prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (vendar s tem dolž­nica ne utemeljuje svoje tožbe v zadevi VII Pg 1666/2023, na tem pa ne temelji niti izpodbijani sklep), ravno tako bi lahko bilo predhodno vprašanje za stečajno sodišče, ali je bila zadevna izvršnica nična, z vidika druge alineje iste točke ZFPPIPP (na tem temeljita tako navedena tožba kot izpodbijani sklep), vendar pa tega tožnica v tisti zadevi zares (še) ne iztožuje (dovolj jasno).

9.Poleg navedenega današnji sklep utemeljujejo še tile razlogi. Medtem ko ima pravdno sodišče široko možnost presoje, ali naj samo rešuje predhodno vprašanje ali pa je bolj smotrno počakati, da ga do konca reši drugo sodišče, ki ga že obravnava kot glavno vprašanje, isto ne velja za stečajno sodišče (zlasti v predhodnem postopku). Ker tega zavezuje načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP), je skladno z ustaljeno sodno prakso prekinitev izjema (gl. na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 46/2016 z dne 20. 1. 2016, 17. točka obrazložitve), mora raziskati in pri odločitvi za prekinitev obrazložiti, kako je uravnovesilo nasprotujoče si interese procesnih udeležencev in s tem v zvezi upoštevalo vse okoliščine primera (gl. na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 50/2020 z dne 13. 2. 2020, 10. točka obrazložitve, in tam naštete sklepe v opombi 3). Mednje spada tudi vprašanje, ali predhodno vprašanje stečajno sodišče nemara lahko brez napora reši samo. Pravno vprašanje, ali je dopustno izdati izvršnico za finančne obveznosti, je mogoče rešiti brez izvajanja zahtevnega dokaznega postopka (ne da bi se do teh vprašanj opredeljevalo, pritožbeno sodišče poleg že omenjene pritožbene sodbe I Cpg 273/2019 opozarja na razloge v III. razdelku in pod 26. točko pritožbenih navedb ter pripominja, da je po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1 obvezna sestavina izvršnice tudi dan dospelosti zavarovane terjatve, iz zgoraj povzete naracije iz predloga za začetek stečajnega postopka pa izhaja, da vsebuje zadevna izvršnica datum zapadlosti 10. 5. 2022, medtem ko je pritožničine terjatve, na podlagi katerih predlaga stečaj, bilo treba vrniti 11. 8. oziroma 30. 10. 2023 pred pritožničinim odstopom, ta pa naj bi učinkoval 19. 6. 2023, kar je vse pozneje). Skratka, samo zaradi reševanja pravnega vprašanja praviloma ni dopustno prekinjati stečajnega postopka (položaj v zadevi Cst 179/2018, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je bistveno drugačen kot v tej zadevi: Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu z dne 24. 4. 2018 obravnavalo vprašanje prekinitve zaradi tožbe stečajnega dolžnika za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, ki je obenem izvršilni naslov, kot je sicer tudi izvršnica, vendar je za razliko od nje hkrati tudi oblika, v kateri je bil sklenjen posel, iz katerega naj bi izvirala denarna obveznost, na podlagi katere je tamkajšnji upnik izpeljeval svoj predlog za začetek stečajnega postopka). Poleg tega ima pritožnica tudi prav, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je bilo nujno prekiniti postopek v zvezi z vprašanjem veljavnosti izvršnice, kar kot rečeno spada v okvir domneve po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ne da bi presojalo utemeljenost pritožničinega predloga za začetek stečaja na podlagi domneve iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V zvezi s pritožničinimi terjatvami po tej alineji je izvršnica samo dodaten razlog, da te terjatve obstajajo - tudi če izvršnica ni veljavna, to ne pomeni, da ne obstajajo terjatve, za zavarovanje katerih je bila izdana. Obstoj te terjatve pa pritožnica utemeljuje (dolžnica pa se temu zoperstavlja) še z drugim procesnim gradivom. To gradivo naj v nadaljevanju pretresa sodišče prve stopnje.

10.Smiselno uporabljena prvi odstavek 13. člena in 1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP o prekinitvi predhodnega stečajnega postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja v drugem postopku imata v obravnavanem primeru vlogo materialnega prava, ki glede na (procesno) dejansko stanje ni bilo pravilno uporabljeno. Na podlagi smiselno uporabljenih 3. točke 365. člena in prvega odstavka 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (I. točka izreka).

11.Pritožnica nima pravice do povrnitve stroškov s pritožbo (129. člen ZFPPIPP). Dolžnica pa sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo, ker v pritožbenem postopku ni uspela (prvi odstavek 154 v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Na tem temelji II. točka izreka.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/2, 14/2-1, 14/2-2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 13, 206, 206/1, 206/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.