Jedro

Soglasje za poseg v varovalni pas državne ceste, izdano na podlagi 47. člena ZJC, ki je določal obseg varovalnega pasu in splošne pogoje za poseg vanj, ne more nadomestiti soglasja iz 68. člena ZJC, ki se nanaša na posebne pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državni cesti, vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odredil tožeči stranki, da je dolžna odstraniti 1 objekt ob G2-.../1180, km 1,040 LE (parc. št. ..., k.o. ... ...) in 2 objekta ob G2-.../1180, km 0,970 LE (parc. št. ..., k.o. ...). Rok za izvedbo ukrepa je 60 dni po prejemu odločbe.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je inšpektor za ceste začel postopek po uradni dolžnosti potem, ko je ugotovil, da stojijo objekti za obveščanje in oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste v kraju A. brez ustreznega soglasja upravljavcev cest. Objekti so brez soglasja pristojne občine B., ki bi moralo biti izdano na podlagi 68. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) in brez soglasja upravljavca ceste Direkcije RS za infrastrukturo (v nadaljevanju DRSI) na podlagi 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Tožeča stranka se je v inšpekcijskem postopku sklicevala na to, da je za dva objekta na dveh lokacijah pridobljeno soglasje Direkcije za ceste z dne 26. 9. 2006, pri čemer je iz priloženega soglasja razvidno, da je bilo to izdano na podlagi 19. in 47. člena ZJC, vendar pa je v njem izrecno navedeno, da to soglasje ne nadomešča soglasja pristojne občine, ki se zahteva na podlagi 68. člena ZJC. Inšpekcijski ukrep je bil izrečen na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1, ki določa, da inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji z izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

3. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožeča stranka v tožbi meni, da je pridobila vsa potrebna soglasja za postavitev predmetnih objektov. Sklicuje se na soglasje upravljavca državne cestne Direkcije Republike Slovenije za ceste z dne 26. 9. 2006 in meni, da predmetno soglasje obsega tudi dovoljenje za postavitev predmetnih objektov. S tem soglasjem je namreč direkcija dovolila poseg v varovalni pas ceste. Predmetni objekti so bili postavljeni v času pred uveljavitvijo ZCes-1. Navedeni zakon v 122. členu določa, da se postopki za izdajo soglasja končajo po dosedanjih predpisih in nikjer ne določa, da bi morali upravičenci po ZJC pridobiti nova soglasja po ZCes-1. Zaradi tega je v konkretnem primeru treba v celoti slediti določilom ZJC, saj je ZCes-1 stopil v veljavo šele po postavitvi predmetnih objektov. Tožeča stranka meni, da je zadostila pogojem iz 68. člena ZJC in je pridobila soglasje občine B. Tožeči stranki so na podlagi pogodbe za vse lokacije dana vsa potrebna soglasja oziroma dovoljenja v skladu z veljavno zakonodajo. To izhaja iz 1. člena pogodbe. Poleg tega je bilo s pogodbo urejeno tudi plačevanje občinske takse. Pogodba ne vsebuje določil, da bi si morala tožeča stranka za reklamne panoje pridobiti še morebitno soglasje in dovoljenja. Omenjena soglasja so bila pridobljena ravno s podpisom pogodbe. Gre za upravno pogodbo, ki nadomešča upravni akt soglasja. Pred sklenitvijo pogodbe je tožeča stranka naslovila na občino B. številne vloge za izdajo soglasij, ki so bile zavrnjene, inšpektorat občine B. je nato zaradi postavitve reklamnih panojev brez ustreznih soglasij oziroma dovoljenj izdal odločbo za odstranitev, zoper njih je tožeča stranka vložila več tožb na Upravno sodišče RS. V nadaljevanju pa je prišlo do sklenitve predmetne pogodbe prav z namenom ureditve odprtih vprašanj. Tožeča stranka je nato umaknila navedene tožbe. Pogodba je bila sklenjena za čas do uveljavitve Občinskega prostorskega načrta, ki je v celoti uredil področje postavljanja reklamnih panojev. V skladu s podpisano pogodbo so se reklamni panoji razdelili na tiste, ki so skladni s 60. členom Občinskega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPN občine B. ID) in za katere je že pridobljeno ustrezno soglasje in dovoljenje, in za panoje, ki niso skladni z navedenim členom, ki pa zaradi pridobljenih soglasij in dovoljenj v skladu s pogodbo izpolnjujejo kriterije iz 104. člena OPN občine B. ID. Ne more biti sporno, da je s pogodbo že pridobljeno ustrezno soglasje oziroma dovoljenje. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1, na kateri temelji izrečen inšpekcijski ukrep, inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji z izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

8. V petem odstavku 78. člena ZCes-1 je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestil iz 1. in 2. alineje drugega odstavka tega člena, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

9. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožeči stranki soglasje na podlagi 78. člena ZCes-1 ni bilo izdano. Prav tako ni sporno vprašanje, da so bili objekti postavljeni še pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoj za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal ZJC v 68. členu. ZJC, ki je veljal v času, ko so bili obravnavani objekti postavljeni, je v drugem odstavku 68. člena določal, da se table, napisi in drugi objekti in naprave iz prvega odstavka istega člena ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona, ter da soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina, ki v njem določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav.

10. Sodišče meni, da soglasje direkcije z dne 26. 9. 2006, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne more nadomestiti soglasja iz 68. člena ZJC. Gre namreč za soglasje za poseg v varovalni pas državne ceste, izdano na podlagi 47. člena ZJC, ki je določal obseg varovalnega pasu in splošne pogoje za poseg vanj, medtem ko mora soglasje iz 68. člena ZJC, ki se nanaša na posebne pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državni cesti, vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC). Poleg tega iz 2. točke izreka odločbe z dne 26. 9. 2006 izrecno izhaja, da to soglasje ne nadomešča soglasja pristojne občine v smislu 68. člena ZJC. Iz enakih razlogov tožeča stranka tudi nima prav, da navedeno soglasje z dne 26. 9. 2006 ustreza vsebini iz 78. člena ZCes-1, saj se tudi določbe tega člena nanašajo na posebne pogoje za postavljanje in uporabo objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste.

11. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je legalna postavitev objektov v času veljavnosti ZJC zaradi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z zvezi z oglaševanjem na javnih mestih, ki sta jo sklenila občina B. in C. d.o.o. - pravna prednica tožeče stranke. Pri tej pogodbi gre po presoji sodišča za pogodbo civilnega prava, nikakor pa takšna pogodba niti po vsebini niti po načinu izdaje ne more nadomestiti upravne odločbe. Pogodba je sklenjena le za določen čas in sicer do uveljavitve občinskega prostorskega načrta in Odloka o občinskih taksah (10. člen pogodbe). OPN občine B. ID je začel veljati 15 dni po njegovi objavi v Uradnem listu št. 78/2010 z dne 8. 10. 2010. Odlok sicer v prvem odstavku 104. člena podaljšuje veljavnost pogodb o oglaševanju med izvajalci oglaševanja in občino B., vendar le do izdaje novih dovoljenj za oglaševanje po določbah tega odloka in Odloka o oglaševanju. Ker pa je novi ZCes-1 spremenil pristojnost v zvezi z izdajanjem soglasij za postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste tako, da je ta v celoti prešla na državo, to pomeni, da občina novega dovoljenja na podlagi OPN občine B. ID za objekt, postavljen ob državnih cestah, ne more več izdati. Zaradi tega je bila tožeča stranka dolžna pridobiti soglasje direkcije na podlagi 78. člena ZCes-1. 12. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 122. člena ZCes-1, po kateri se upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Navedeni inšpekcijski postopek je bil začet 5. 7. 2017 z inšpekcijskim pregledom na območju oglaševanja, kar je po uveljavitvi novega zakona in se navedena določba nanj ne nanaša. 13. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki pa med strankama postopka niso sporna. Tožeča stranka je v tožbi predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika Č.Č., pri tem pa ni pojasnila, o čem naj bi slednji izpovedal. Sodišče ta dokazni predlog ocenjuje kot nepomemben za odločitev, saj odločitev sodišča v tem primeru temelji na presoji pravnih vprašanj, dejansko stanje pa med strankama ni sporno, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave v skladu z prvim odstavkom in 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 15. Sodišče še poudarja, da je enako odločilo in podobna stališča zavzelo tudi v sodbi št. I U 2472/2017 z dne 14. 6. 2019, kjer je šlo za upravni spor med istima strankama v povsem primerljivi zadevi.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.