Jedro

Da tožeča stranka kot upravnik stavbe ni bila registrirana, ne vpliva na njeno upravljavsko funkcijo do toženke in toženkino obveznost plačila vtoževanih terjatev, ki iz nje izvirajo.

Stroški zamenjave gasilnih aparatov, čiščenja zračnikov, deratizacije in urejanja okolice so bremena skupne stvari.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. 1479/2007 z dne 21.2.2008 razveljavilo za glavnico v višini 37,45 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska oziroma prej 8.974,52 SIT za čas od dne 1.1.2007 dalje in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem pa je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 37,51 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po svoji pooblaščenki in osebno pritožuje tožena stranka. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravnik stanovanjske stavbe, v kateri je njeno stanovanje, saj ta nima sklenjene pogodbe o upravljanju s solastniki z več kot 50 % deležem in kot upravnik tudi ni registrirana. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj so njegove ugotovitve brez vsakršne dokazne osnove. Navaja še, da ima stanovanje toženke posebno lego, svoj vhod in status (stanovanje za invalida) in zato storitev tožeče stranke iz objektivnih razlogov ne more koristiti (nima skupnega stopnišča, skupnega vhoda, dostopa, urejene okolice, oglasne table), kar upravičuje drugačen obračun storitev, kot za ostale etažne lastnike oziroma kot določa zakon. Dokazala je, da je ogrevalna površina njenega stanovanja za 6 m2 manjša kot obračunana, zato bi se morali za toliko zmanjšati tudi zaračunani zneski, kakor tudi za neporabljen plin. Ker je bila kotlovnica zgrajena, še preden je bilo zgrajeno tudi toženkino stanovanje, je neutemeljeno, da bi zmanjšanje ogrevalne površine toženkinega stanovanja (delno ali v celoti) pomenilo enostranski poseg v razmerje rabe kotlovnice. Osebno navaja še, da njen mož kot priča ni imel možnosti ugovarjati pričanju K. R. iz T.. Prilaga mnenje Ministrstva za okolje in predlaga, spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev ter priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zatrjuje da je upravnik stavbe, v kateri se nahaja tudi stanovanje toženke. Del tožbenega zahtevka predstavljajo stroški v zvezi z zamenjavo gasilnih aparatov, čiščenja zračnikov, deratizacije in urejanja okolice, drugi del pa se nanaša na plačilo stroškov ogrevanja iz skupne kotlovnice.

Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP), je mogoče v skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba tožene stranke izpodbijano sodbo v pretežni meri graja zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predvsem z navedbami, da tožeča stranka nima sklenjene pogodbe o upravljanju in podobno, kar želi doseči tudi z grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sestoji iz presoje dejstev dejanskega stanja, ki jih v pritožbi zoper sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati ( 1. odstavka 458. člena ZPP), zato tovrstnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi ustrezno obrazložena, izpodbijana sodba pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti zato tudi ni zaslediti absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravdnemu postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogoče očitati niti absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženkin mož v postopku ni imel lastnosti pravdne stranke, niti ni bil pooblaščenec tožene stranke, pač pa je nastopal kot priča in tudi podal svojo izpovedbo. Možnost postavljanja vprašanj in nasprotovanja tako njegovemu pričanju kot pričanju K. R. V. pa je imela tožena stranka oziroma zanjo njena pooblaščenka (86. člen ZPP).

Imenovanje upravnika večstanovanjske stavbe je posel redne uprave, za katerega zadošča soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (25. člen Stanovanjskega zakona - 1; SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami in 118. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002, pred tem pa tudi 31. člen Stanovanjskega zakona - SZ, Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka s pogodbami o upravljanju za upravnika zgradbe, v kateri se nahaja tudi toženkino stanovanje, imenovana z voljo več kot polovice etažnih lastnikov. V sled takšne ugotovitve, na katero je pritožbeno sodišče, kot že pojasnjeno, vezano, je pravilen tudi materialnopravni zaključek, da je tožeča stranka upravnik te zgradbe. Da tožeča stranka kot upravnik stavbe ni bila registrirana, ne vpliva na njeno upravljavsko funkcijo do toženke in toženkino obveznost plačila vtoževanih terjatev, ki iz nje izvirajo.

Stroški zamenjave gasilnih aparatov, čiščenja zračnikov, deratizacije in urejanja okolice so bremena skupne stvari. Takšnega zaključka toženka ne more omajati, četudi jih morda res ne uporablja, saj so bremena skupne stvari dolžni kriti vsi etažni lastniki, sorazmerno s svojim solastniškim deležem na skupnih delih (115. člen SPZ). Zato jih je toženka dolžna kriti v vtoževanem znesku, saj ta niti ne zatrjuje, da bi bil izračun njihove višine napačen.

Tožeča stranka kot upravnik ima sklenjeno tudi pogodbo o zagotavljanju ogrevanja, v kateri je določeno, da se cena ogrevanja zaračunava po velikosti ogrevalnih površin posamezne etažne enote, ki je bila prav tako sklenjena z voljo več kot polovice etažnih lastnikov. Pogodba ne ureja posebnih omejitev rabe kotlovnice, niti sprememb njene rabe. Izstop toženke iz dogovorjenega sistema ogrevanja bi tako pomenil enostranski poseg v omenjeno pogodbo ne glede na to, ali je bila ta sklenjena pozneje, kot zgrajena kotlovnica, in ne glede na to, kdaj je bilo zgrajeno toženkino stanovanje. Temeljno načelo obligacijskega prava "pacta sunt servanda" pogodbenim strankam nalaga, da so se dolžne držati dogovorjenega in se obveznostim izogniti le s soglasjem sopogodbenika ali kadar to dovoljuje zakon (9. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, enako tudi 17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami). Tudi zmanjšanja ogrevalne površine toženka ne more doseči brez soglasja druge pogodbene stranke (upravnika), saj tudi ta temelji na navedeni pogodbi, ki je enostransko ni mogoče spreminjati. Tako se kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati tudi vtoževane stroške ogrevanja.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ni pa odgovorilo na preostale nerelevantne in zgolj pavšalne pritožbene trditve.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).