Jedro

Kadar se obdolženec zagovarja z aktivno obrambo, namreč kadar zatrjuje alibi, silobran, skrajno silo, zmoto, neprištevnost, pretrganje vzročne zveze in podobno, mora z ustreznimi podatki in dokazi izkazati zadostno verjetnost, da obstajajo zatrjevane okoliščine, ki izključujejo obstoj kaznivega dejanja, krivdo obdolženca zanj ali nekaznivost, če želi uspeti s tako obrambo. To je v skladu z načelom, da je dokazno breme na tisti stranki, ki zatrjuje določene okoliščine ali dejstva.

Zgolj s tem, da je sodišče izvedlo dokaze, ki jih je predlagala obramba v potrditev zatrjevanega alibija, ugotovilo pa, da z njimi ni bil ustvarjen dvom o tem, ali je bil obsojenec na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo storjeno, sodišče ni ugotavljalo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in da je kriv zanj. To je ugotavljalo na podlagi drugih dokazov. Načelo o domnevi nedolžnosti po 3. členu ZKP (in 27. členu URS) zato ni bilo kršeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. (prej V.) za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.K. (prej V.) se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obsojeni M.K. (prej V.) obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ na pet mesecev zapora, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Zagovornik je zoper pravnomočni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da se sodišče v nasprotju z določbami 7. odstavka 364. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni opredelilo do protislovnih dokazov, namreč do zagovora in izpovedbe oškodovanca, da je kršilo načelo domneve nedolžnosti po 3. členu ZKP, ker je na obsojenca preložilo breme dokazovanja njegovega alibija, da v nasprotju z 2. odstavkom 355. člena ZKP ni pretehtalo izpovedb 12 prič in drugih dokazov, ampak je odločitev oprlo le na neverodostojno izpovedbo oškodovanca in da je kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ugotovitev sodišča, da je obsojenec "obrnil" levo roko oškodovanca, nima podlage v izvedenih dokazih, predvsem ne v izpovedbah oškodovanca in v izvedenskem mnenju. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila v tem, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je do poškodbe oškodovanca prišlo tako, da je obsojenec obrnil njegovo roko, tega pa mnenje izvedenca dr. A.L. ne potrjuje. Uveljavlja tudi zmotno stališče sodišča, da je oškodovanec verodostojna priča, čeprav je bil pod vplivom alkohola, pri opisu, kako naj bi mu obsojenec povzročil poškodbi, ni bil zanesljiv, njegove izpovedbe pa ne potrjuje nobena priča. Predlaga, da se obsojenca oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da imata sodbi jasno in določno dokazno oceno, za presojo alibija je zaslišalo priče, ki jih je obdolženec predlagal, vsa odločilna dejstva so ustrezno obrazložena, zato zahteva ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. (prej V.) za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Zatrjevana kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP, ker da se sodišče ni opredelilo do nasprotujočih si zagovora obsojenca in izpovedbe oškodovanca, ni bistvena kršitev iz 1. odstavka 371. člena ZKP oziroma 1. točke 1. odstavka 420. člena istega zakona, ampak je bistvena le, če je v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP vplivala na zakonitost sodbe, česar pa zahteva ne uveljavlja. Trditev pa tudi ni točna: sodba sodišča prve stopnje je po analizi zagovora (na 3. strani) in izpovedbe oškodovanca (na straneh 5 do 7) ocenila, da je izpovedba oškodovanca "izredno prepričljiva ..., izpovedbe ni spreminjal, čeprav je bil kar trikrat zaslišan ..., prepričljivo je deloval tudi pri soočenju z obdolženim", glede zagovora pa, "nasprotno se je obdolženi razburjal in oškodovancu celo grozil s tožbo zaradi krive ovadbe" (zadnji odstavek na 5. in prvi odstavek na 6. strani sodbe). Zagovor obsojenca in izpovedbo oškodovanca je sodišče ocenjevalo tudi v povezavi z drugimi dokazi (izpovedbami prič, mnenjem izvedenca dr. A.L. ter vpletenostjo nekaterih prič v pretepu).

Zahteva tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti po 3. členu ZKP, ker da je sodišče prevalilo dokazno breme za zatrjevani alibi na obsojenca, smiselno torej, da bi državno tožilstvo moralo dokazati, da obsojenec nima alibija. Toda kadar se obdolženec zagovarja z aktivno obrambo, namreč kadar zatrjuje alibi, silobran, skrajno silo, zmoto, neprištevnost, pretrganje vzročne zveze in podobno, mora z ustreznimi podatki in dokazi izkazati zadostno verjetnost, da obstajajo zatrjevane okoliščine, ki izključujejo obstoj kaznivega dejanja, krivdo obdolženca zanj ali nekaznivost, če želi uspeti s tako obrambo. To je povsem logično in tudi v skladu z načelom, da je dokazno breme na tisti stranki, ki zatrjuje določene okoliščine ali dejstva. Dokazi morajo biti dovolj močni, da je stopnja verjetnosti obstoja zatrjevane okoliščine tolikšna, da pri sodišču povzroči vsaj razumen dvom o obstoju kaznivega dejanja ali krivde obdolženca zanj, zaradi katerega lahko sodišče ob uporabi načela "in dubio pro reo" izreče oprostilno sodbo. Pri zatrjevanju alibija mora torej obdolženec poleg te trditve postreči tudi s podatki in dokazi, ki naj bi z zadostno verjetnostjo obstoja ustvarili pri sodišču dvom v to, da je bil obdolženec v času kaznivega dejanja na kraju, kjer je bilo storjeno in torej obstaja dvom, ali je sploh lahko bil storilec. Če obdolženec takega dvoma ni uspel ustvariti pri sodišču, ne pomeni, da je zaradi neuspelega zatrjevanja alibija ugotovljeno, da je storilec; to se ugotavlja in dokazuje v naslednji fazi dokazovanja z drugimi ali istimi dokazi. Zgolj s tem, da je sodišče v danem primeru izvedlo dokaze, ki jih je predlagala obramba v potrditev zatrjevanega alibija, ugotovilo pa, da z njimi ni bil ustvarjen dvom o tem, ali je bil obsojenec na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo storjeno, sodišče ni ugotavljalo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in da je kriv zanj. To je ugotavljalo na podlagi drugih dokazov. Načelo o domnevi nedolžnosti po 3. členu ZKP (in 27. členu Ustave) zato ni bilo kršeno.

Trditev v zahtevi, da ugotovitev sodišča, da je obsojenec "obrnil" levo roko oškodovanca, nima podlage v izvedenih dokazih, zlasti ne v izpovedbah oškodovanca in izvedenskem mnenju, kar naj bi bila kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje je sprejela izpovedbo oškodovanca in mnenje izvedenca dr. A.L., da je poškodba (zlom velike izbokline glave leve nadlahtnice) nastala "z nasilno vleko oziroma z zvijanjem okončine" (četrti odstavek na 6. strani sodbe), oziroma "je pristopil obdolženi, ga zgrabil za levo roko in mu jo ruknil ven" (zadnji odstavek na 5. strani sodbe). Tudi pritožbeno sodišče je v zadnjem odstavku na 2. strani svoje sodbe posebej pojasnilo pomen besedne zveze "rukniti ven", ki jo je uporabil oškodovanec, da ustreza opisu obsojenčevega ravnanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče se torej utemeljeno sklicuje za navedeno ugotovitev na dva dokaza, zato izpodbijana ugotovitev ni "protispisna".

Nadalje zahteva trdi, da je sodišče prekršilo 2. odstavek 355. člena ZKP, ker ni pretehtalo izpovedb 12 prič in drugih dokazov, ampak je odločitev oprlo le na neverodostojno izpovedbo oškodovanca. Tudi ta trditev zahteve ni utemeljena: sodišče je poleg izpovedbe oškodovanca pretehtalo tudi izpovedbe 9 prič, ki jih je predlagala obramba (sodba sodišča prve stopnje na 3. in 4. strani), in priče T.Đ., izvedencev in listinske dokaze (zadnji odstavek na 2. strani sodbe pod točko II). Sicer pa bi bila tudi ta kršitev bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala na zakonitost sodbe, tega pa zahteva ne uveljavlja.

Po stališču zahteve naj bi bila kršitev kazenskega zakona v tem, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je do poškodbe M.R. prišlo tako, da je obsojenec obrnil njegovo roko, čeprav tega mnenje izvedenca dr. L. ne potrjuje. S takšnimi razlogi pa zahteva ne uveljavlja zmotne uporabe kazenskega zakona, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Za kršitev kazenskega zakona gre, če sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabi določbe kazenskega zakona, ne pa kadar nepravilno ugotovi določena dejstva in okoliščine.

Zahteva zatrjuje tudi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je izpovedba oškodovanca verodostojna, čeprav je bil alkoholiziran, njegove izpovedbe ni potrdila nobena priča in pri pojasnjevanju, kako mu je obsojenec poškodoval roko, ni bil zanesljiv ter da je bila poškodba povzročena z nenadnim potegom oškodovančeve leve roke. S tem zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja o teh okoliščinah, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Ker je torej zahteva zagovornika obs. M.K. (sedaj V.) neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, razen če ga sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena oprosti povrnitve stroškov, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na premoženjske razmere obsojenca, nezaposlenost in prestajanje zaporne kazni oprostili obsojenca povrnitve stroškov kazenskega postopka in njunemu stališču pritrjuje tudi Vrhovno sodišče glede stroškov z zahtevo za varstvo zakonitosti.