Jedro

Tožbeni zahtevek za sodno razvezo in izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR, skupaj s preostalimi tožbenimi zahtevki, predstavlja spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vrednost spornega predmeta po določbi drugega odstavka 24. člena ZOdvT (po katerem se vrednost spornega predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade) ni odvisna o višine zahtevane odškodnine. Zato uspeh tožnika v tem sporu ni odvisen od višine prisojene odškodnine.

Strankam pripada le ena nagrada za narok ne glede na to, koliko narokov je bilo v zadevi opravljenih. Več nagrad za narok jim pripada le, če je po razveljavitveni odločbi višjega sodišča zadeva vrnjena nižjemu sodišču v novo sojenje in je v ponovljenem postopku ponovno izveden narok pred nižjim sodiščem.

Strankam pripada le ena nagrada za postopek na prvi stopnji, čeprav je sodišče prve stopnje o zadevi večkrat odločalo. Nagrado za ponovljeni postopek stranka prejme le v primeru, če bi bila ta nagrada višja od nagrade, ki ji pripada za prvotni postopek (v tem primeru prejme razliko do višje nagrade).

Strankam pripada več nagrad za postopek s pritožbo, če je bil ta postopek zaradi vložitve pritožb zoper več odločb sodišča prve stopnje večkrat sprožen. Sodišče prve stopnje je zato tožniku pravilno priznalo samo eno nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje ter dve nagradi za postopek s pritožbo in dve nagradi za narok.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijanega sklepa sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nastale pravdne stroške v skupnem znesku 4.642,47 EUR, pri čemer je sklenilo, da jih naj tožena stranka plača v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer pravdne stroške odvetnice A.A., kjer je bil odobren BPP, v znesku 2.745,61 EUR, na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., sklic na št. ..., ter pravdne stroške odvetnika B.B. v znesku 1.896,86 EUR.

Zoper zgoraj navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v smislu pritožbenih navedb. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno obračunalo stroške postopka, saj je uspeh tožnika znašal le približno 22 % od vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje tudi ne more priznati dveh nagrad za postopek ne na prvi ne na drugi stopnji, temveč se ta nagrada obračuna le enkrat, pri nagradi za postopek pa se v ponovljenem postopku prizna zgolj dodatno ena nagrada za narok, če se ta ponovno opravi. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo stroške tudi iz razloga, ker je tožnik imel zagotovljeno zastopanje po odločbi BPP, stroški odvetnika iz naslova BPP pa so določeni nižje od priznanih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločilo le še o stroških pravdnega postopka, ki so pravdnim strankam nastali v postopku presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sprva zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter reparacijski zahtevek in zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) zavrnilo (opr. št. Pd 208/2011). Navedeno sodbo je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (opr. št. Pdp 663/2012). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke tožnika zavrnilo (opr. št. Pd 268/2012), pritožbeno sodišče pa je nato navedeno sodbo spremenilo tako, da je zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reparacijskemu zahtevku ugodilo, glede odločitve o izplačilu odškodnine pa sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (opr. št. Pd 268/2012). Nato je sodišče prve stopnje odločilo še o višini odškodnine in o stroških postopka (opr. št. Pd 2019/2013), sodba je bila na pritožbeni ravni razveljavljena glede odločitve o stroških postopka in v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu pa potrjena (opr. št. Pdp 272/2014). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o stroških postopka.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožnik v postopku presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti uspel. Predmetni spor je spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, za katerega se glede na določbo drugega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) vrednost spornega predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da predstavlja tožbeni zahtevek za sodno razvezo in izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR skupaj s preostalimi tožbenimi zahtevki spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi(1), pri čemer vrednost spornega predmeta glede na citirano določbo drugega odstavka 24. člena ZOdvT ni odvisna o višine zahtevane odškodnine. Posledično tudi uspeh tožnika v takšnem sporu ni odvisen od višine prisojene odškodnine.

Kljub zgoraj navedenemu pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni pravilno določilo vrednosti spornega predmeta. Vrednosti spornega predmeta sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer ni izrecno navedlo, vendar je glede na ocenjeno višino nagrad tako za postopek kot tudi za narok jasno razvidno, da je bila vrednost spornega predmeta s strani sodišča prve stopnje določena previsoko. Kot že pojasnjeno, se v sporu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kakršen je tudi predmetni, vrednost spornega predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnikova bruto plača v aprilu 2011 znašala 1.091,23 EUR, v maju 2011 1.626,41 EUR in v juniju 2011 1.418,37 EUR. Zgolj upoštevaje povprečje navedenih treh zneskov bruto plače (saj pritožbeno sodišče z višino drugih bruto zneskov plače ne razpolaga) je mogoče ugotoviti, da znaša vrednost spornega predmeta 8.272,02 EUR(2). Nagrada za postopek v delovnih in socialnih sporih s takšno prednostjo spornega predmeta bi po tar. št. 3100 znašala 378,30 EUR(3), kar je bistveno manj, kot je izračunalo sodišče prve stopnje (694,20 EUR). Navedeno kaže, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta v konkretnem sporu napačno določilo, kako pa, iz obrazložitve ni razvidno.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo večkrat obračunati nagrade za narok in nagrade za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo dve nagradi za narok po tar. št. 3102 in dve nagradi za pritožbeni postopek po tar. št. 3210. Strankam sicer pripada le ena nagrada za narok ne glede na to, koliko narokov je bilo v zadevi opravljenih(4), vendar pa jim pripade več nagrad za narok, če je po razveljavitveni odločbi višjega sodišča zadeva vrnjena nižjemu sodišču v novo sojenje in je v ponovljenem postopku ponovno izveden narok pred nižjim sodiščem(5). Nasprotno pa strankam pripada le ena nagrada za postopek na prvi stopnji, čeprav je sodišče prve stopnje o zadevi večkrat odločalo. Iz četrtega odstavka opombe št. 3 3. dela Odvetniške tarife namreč izrecno izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, všteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku(6). Nagrado za ponovljeni postopek stranka prejme le v primeru, če bi bila ta nagrada višja od nagrade, ki ji pripada za prvotni postopek; v tem primeru prejme razliko do višje nagrade(7). Ker pa se navedena določba četrtega odstavka opombe št. 3 3. dela Odvetniške tarife nanaša le na nagrado za postopek pred nižjim sodiščem, strankam pripada več nagrad za postopek s pritožbo, če je bil ta postopek zaradi vložitve pritožb zoper več odločb sodišča prve stopnje večkrat sprožen. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tožniku pravilno priznalo samo eno nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje ter dve nagradi za postopek s pritožbo in dve nagradi za narok.

Zmotno pa je sodišče prve stopnje tožniku priznalo trikratni pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6001 in poleg tega še stroške za kopije 21,50 EUR po tar. št. 6002. Pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 se namreč lahko zahteva samo namesto dejanskih izdatkov po tar. št. 6001, nikakor pa ne poleg njih. Poleg navedenega se pavšalni znesek po tar. št. 6002 lahko določi v maksimalni višini 20,00 EUR in le en za celoten pravdni postopek. Dejanski izdatki po tar. št. 6001 pa se lahko zahtevajo v polni višini, kar pomeni, da navzgor niso zakonsko omejeni, vendar pa mora stranka njihov nastanek in obseg izkazati z listinami.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje stroške nepravilno odmerilo, ker je imel tožnik zagotovljeno zastopanje po odločbi BPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je z v določeni meri nejasnim izrekom odločilo, da so tožniku zaradi zastopanja s strani A.A., ki je tožnika zastopala po odločbi BPP, nastali stroški v višini 2.745,61 EUR (te stroške je tožena stranka dolžna nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru), zaradi zastopanja s strani B.B. pa so tožniku nastali stroški v višini 1.896,86 EUR. Vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje prišlo do navedenih zneskov, zato se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je odločanje o stroških zastopanja po odločbi BPP ločeno vprašanje in je neodvisno od odmere višine stroškov, ki so nastali tožniku. Zato mora biti tudi izrek sklepa oblikovan na način, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške, ki so mu nastali, le, da je del stroškov, ki so nastali zaradi zastopanja po odločbi BPP, dolžna plačati na transakcijski račun sodišča, preostalo pa neposredno tožniku. V zvezi z odločitvijo o stroških, ki so nastali kot posledica zastopanja po odločbi BPP pritožbeno sodišče opozarja, da je za odločitev o nagradi pomemben trenutek njenega nastanka, kar pomeni, da je za nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje relevantno, po katerem pooblaščencu je tožnik vložil tožbo, za odločitev o nagradi za narok pa, kateri pooblaščenec je tožnika zastopal na prvem naroku za glavno obravnavo.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP ter 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka tudi zaradi ekonomičnosti postopka in možnosti, da stranke sklep, ki bo izdan v ponovljenem postopku, izpodbijajo tudi iz razlogov zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj navedenih pravnih stališč, o stroških pravdnega postopka ponovno odločiti. Pri tem bo moralo določiti vrednost spornega predmeta glede na določbo drugega odstavka 24. člena ZOdvT in odločiti o tožnikovih stroških postopka na prvi stopnji ter o tožnikovih pritožbenih stroških. Pri odločanju o višini stroškov, do povračila katerih je tožnik upravičen, bo skladno z načelom dispozitivnosti omejeno z višino priglašenih stroškov. Ponovno bo moralo odločiti tudi o razdelitvi stroškov med tiste, ki so nastali kot posledica tožnikovega zastopanja po odločbi BPP in tiste, ki so nastali kot posledica tožnikovega zastopanja po pooblastilu. Pri določitvi višine nagrade zastopnika po odločbi BPP bo moralo upoštevati višino nagrade, kot jo določa 36. člen ZOdvT ter pravico do povračila stroškov skladno z omejeno pravico do brezplačne pravne pomoči (za pravno svetovanje in nadaljnje pravno zastopanje po vloženi tožbi na delovnem sodišču na I. stopnji) po odločbi BPP. Glede na to, da je bil tožnik del postopka na prvi stopnji zastopan po pooblastilu, del pa po odločbi BPP, bo moralo sodišče pri razmejitvi med stroški upoštevati, po katerem zastopniku je tožnik vložil tožbo in kdo ga je zastopal na prvem naroku za glavno obravnavo. Če bo ugotovilo, da je bil tožnik že v trenutku nastanka nagrade zastopan na podlagi BPP, bo moralo upoštevati, da je upravičen do povračila stroškov nagrade le do višine razlike med nižjo nagrado, ki gre zastopniku po odločbi BPP, in višjo nagrado, ki gre zastopniku po pooblastilu in bi temu zastopniku pripadala, če zastopanja po odločbi BPP ne bi bilo. V nasprotnem primeru, torej da so nagrade nastale v trenutku, ko je tožnika zastopal odvetnik, brez odločbe o dodelitvi BPP pa do razlike ne bo prišlo.

Kako bo sodišče odločilo o tem, kolikšen znesek stroškov mora tožena stranka nakazati na TRR sodišča, pa je odvisno od tega, za katera dejanja je bila izdana odločba o BPP in priznani stroški. Temu ustrezno bo moralo oblikovati tudi izrek o stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

Op. št. (1): Tako tudi pritožbeno sodišče v zadevi, opr. št. Pdp 362/2014 z dne 16. 7. 2014 Op. št. (2):(1.091,23 EUR + 1.626,41 EUR + 1.418,37 EUR)/3 = 1.378,67 EUR

1.378,67 EUR x 6 = 8.272,02 EUR Op. št. (3): Višina nagrade s količnikom 1 znaša pri vrednosti spornega predmeta do 9.000,00 EUR 291,00 EUR, torej znaša pri količniku 1,3 378,30 EUR Op. št. (4): Glej sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 Op. št. (5): Tako tudi sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 717/2013 z dne 13. 12. 2013 in drugi Op. št. (6): Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 321/2013 z dne 22. 5. 2013 Op. št. (7): Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 394/2012 z dne 16. 5. 2012