Jedro

V primeru deljene odgovornosti je dokazno breme na toženi stranki, ki mora dokazati ne le da je ravnanje delavca objektivno prispevalo k nastanku škode, ampak da je bilo njegovo ravnanje neskrbno. Pri delovnih nesrečah je merilo skrbnosti skrbnost povprečno ustrezno usposobljenega delavca, ki mora upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu ter se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec (kot tožnik v konkretnem primeru, ki pri uporabi lestve ni ravnal neskrbno) tako ravna, ni mogoče zaključiti, da je prispeval k nastanku škode.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. tč. izreka delno spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v skupnem znesku 31.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2007 dalje do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (44.741,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2007 dalje do plačila) pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 221,60 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek odškodnine za nematerialno škodo v skupnem znesku 25.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (50.741,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - 1. tč. izreka). Odločilo je še, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (2. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe v delu, ki presega 12.500,00 EUR, se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da presodi, da je tožnik prispeval k nastopu škode v razmerju 50 % in mu v skladu s tem prisodi odškodnino v višini 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2007 dalje, v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Tožena stranka meni, da je sodba nezakonita v delu, v katerem je ugotovljeno, da ni deljene odgovornosti pravdnih strank. Do škode je prišlo zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja pri uporabi lestev, čeprav mu je bilo znano, kako se lestve pravilno uporabljajo in jih je bil glede na svoje dotedanje izkušnje pri delu na višini vajen uporabljati. Tako je to njegovo napako šteti kot izključni vzrok nastanka škode, ki toženo stranko v celoti oprosti odškodninske odgovornosti oz. je to napako šteti vsaj kot tožnikov bistveni prispevek k nastanku škode, ki v konkurenci z nevarno dejavnostjo rezultira deljeno odgovornost pravdnih strank. Tožena stranka meni, da njena krivdna odgovornost ni podana. Vprašanje vzročne zveze je dejansko vprašanje. Zato ugotovitev sodišča, da je podana vzročna zveza med toženkino opustitvijo pravilnega zdravstvenega pregleda in nastankom škode, predstavlja dejansko ugotovitev. Ta ugotovitev je zmotna, zato je tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Z vzročno zvezo se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo, na kar kaže okoliščina, da v razlogih sodbe ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je sklepalo o njenem obstoju, razen če je kot podlago vzelo samo navedeno opustitev ustreznega zdravstvenega pregleda. Dejstvo, da tožnik ni bil predhodno ustrezno zdravstveno pregledan, ni povzročilo dejstva, da je padel z lestve. Padec ni posledica izostanka zdravstvenega pregleda, ampak so vzroki zanj drugi. Padci, kot je bil obravnavani, se dogajajo tako delavcem, ki so bili predhodno podvrženi ustreznemu zdravstvenemu pregledu, kot tistim, ki to niso bili. Samo dejstvo, da je toženka z navedeno opustitvijo kršila omenjene pravne norme še ne pomeni, da je podana vzročna zveza po teoriji ratio legis vzročnosti, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da je bil tožnikov padec posledica njegovega slabega zdravstvenega stanja ali počutja oz. kakšnega razloga, ki bi izviral iz te sfere. Tega ni trdil niti sam tožnik. Tudi tožnik je izpovedal, da ga pred padcem ni bilo strah višine, zato samo na podlagi opisane toženkine opustitve ni možno sklepati o tožnikovi zdravstveni nesposobnosti za delo po pogodbi o zaposlitvi, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Za obstoj te nesposobnost ni nobenega dokaza niti podlage v tožnikovih trditvenih navedbah. Vzročna zveza med škodo in obravnavano opustitvijo ni podana, zato niso izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala nestrokovno in malomarno oz. v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Pri ugotavljanju vzroka škodnega dogodka je potrebno upoštevati tudi sledeča dejstva: tožnik je krovsko-kleparska dela predhodno opravljal že 6 let; tožena stranka je preverila ali zna tožnik delo opravljati varno; ni bilo nobenega zunanjega vzroka za padec kot je npr. močan sunek vetra ali podoben pojav, ki bi lahko povzročil padec; tožniku pri vzpenjanju ni postalo slabo oz. padec ni bil v zvezi z njegovim zdravjem; tožnika do škodnega dogodka ni bilo strah dela na višini. Edini logični sklep, ki sledi iz zgoraj navedenih dejstev je, da je do tožnikovega padca in poškodbe prišlo iz razloga, ki izvira iz njegove sfere. Najverjetneje je šlo za to, da lestve ni naslonil na rob strehe pod pravilnim kotom ali tako, da bi njen vrh segal najmanj 1 meter čez rob strehe, kar je imelo za posledico, da se je lestev zaradi delovanja sile njegove teže iztirila iz ravnovesja in padla skupaj z njim. Natančna ugotovitev samega vzroka njegovega padca oz. njegovega konkretnega nepravilnega ravnanja ni nujen pogoj za sklepanje o njegovem prispevku k nastopu škode, saj zadošča ugotovitev, da vzrok izvira iz njegove vplivne sfere. Po rednem teku stvari delo na takšni višini ob pravilni uporabi lestve ne pripelje do delavčevega padca. Zato sami nevarni dejavnosti, ki jo je izvajal tožnik, ni možno pripisati pomena izključnega vzroka, ampak je za to očitno bil potreben še dodaten vzrok. Ta vzrok pa je lahko glede na ugotovljeno dejansko stanje le tožnikova napaka pri uporabi lestve. Tožnikove napake tožena stranka glede na njegove prejšnje delovne izkušnje ni mogla pričakovati, prav tako ne preprečiti, ker bi to lahko storila le tako, da bi zaposlila delavca, ki bi le nadzoroval ali delavci lestve pravilno uporabljajo. Sodišče je glede soprispevka zaključilo le, da nihče od navzočih ni navedel, da bi videl, da tožnik napačno uprablja lestev. Tožena stranka v zvezi z navedenim opozarja, da S.J. in F.N. nista mogla videti ali je tožnik pravilno postavil lestev, ker je bil S.J. na strehi, F.N. pa na drugi strani strehe. Navedeni priči toženkine trditve o nepravilni uporabi lestve nista potrdili, vendar je tudi nista ovrgli. Tožena stranka ocenjuje tožnikov prispevek na 50 %. Da se je tožnik že od vsega začetka zavedal svojega prispevka pa kaže tudi to, da je najprej trdil, da je padel iz treh razlogov in sicer, ker mu sodelavec ni držal lestve, ker je bila lestev raztegnjena na dolžino 12 m, ter ker je drug sodelavec, ki je od njega prevzemal strešnike, stopil z nogo na vrh lestve in jo iztiril iz ravnotežja, kar vse se je kasneje izkazalo za neresnično.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tudi tožnik in sicer iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je tožnik utrpel multitravmo - večkratne prelome kosti podlakti obeh rok, zapestja in stopala. Utrpel je tudi močan udarec v glavo, ki ga potrjujejo udarnine glave in odrgnine nosu ter posledični posttravmatski sindrom. Glede na navedene poškodbe je prisojena odškodnina absolutno prenizka in predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava. Pri odmeri odškodnine v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče povsem prezre dejstvo, da je tožnik dejansko fizični delavec, pri tem zato ne gre le za prikrajšanje in omejitve, ki jih bo tožnik trpel le pri delu na domači kmetiji. Mnogo bolj bistveno je, da tožnik ne more dvigovati bremen, težjih od 5 kg in delati z dvoročnim orodjem. Tožnik je zaposljiv le v gradbeništvu, kjer si normalnega dela z omejitvami ni mogoče predstavljati. Odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče ne bi bila primerna niti za pisarniškega delavca. Tožnik več kot 8 ur na dan vlaga bistveno povečane življenjske napore, ne da bi bil rezultat vsaj malo primerljiv s prejšnjimi običajnimi delovnimi rezultati, ki jih je dosegel brez posebnih naporov. Trajno so zmanjšane tožnikove poklicne zmožnosti, grozi mu težja zaposljivost ter trajno zmanjšanje vseh dohodkov iz naslova stimulacij za prekomerno delo in delovni učinek. Sodišče je tudi povsem prezrlo, da je tožnik dopolnil komaj 30 let in bo tako povečane napore v zvezi z zaposlitvijo moral vlagati še vsaj 30 let. Tožnik je celovito življenjsko in pridobitno prikrajšan na vseh področjih. Iz sodbe ni razvidno, da bi bila dejstva, ki predstavljajo podlago za odškodnino iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti v zvezi s poklicnim življenjem sploh upoštevana. Izvedenec je ugotovil, da se tožnik v posledici poškodbe in skaženosti težje uveljavlja v svojem okolju. Prisojena odškodnina je tudi iz tega naslova prenizko odmerjena. Sodišče je prisodilo odškodnino le za primarni strah, v celoti pa je prezrlo strah v zvezi s potekom in izidom zdravljenja. Tudi po 15 mesecih tožnik ni vedel, kakšno bo končno stanje ter koliko prvotne ročne moči in spretnosti, od katere je življenjsko in pridobitno odvisen, mu bo ostalo. S tem v zvezi je trpel dolgotrajen in intenziven strah. Tožnik je resda prejemal 100 % bolniško nadomestilo, vendar pa bolniško nadomestilo ne predstavlja celotne škode, saj krije le tožnikovo osnovno plačo, ne pa tudi dodatkov, stimulacij, nadur ipd., ki bi jih po rednem teku stvari zagotovo prejel. Sodba v zvezi z navedeno vtoževano razliko nima razlogov. Tožnik je za nadomestilo materialnih stroškov, nastalih v zvezi s prihodi na različne oblike zdravljenja zahteval minimalni znesek prevoznih stroškov. Ker je sodišče ugotovilo, da se je tožnik vseh oblik zdravljenja udeležil v Ljubljani, ter da je bil v istem obdobju v oskrbi pri družini v Bosni, pa tudi za poti po sami Ljubljani so potrebni stroški in je torej s tem v zvezi ugotovilo vsa potrebna dejstva, je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Gotovo je namreč, da je tožnik na vse terapije prišel, da je vsak prihod vezan na nastanek prevoznih stroškov, ter da so stroški za prihode iz BiH enormni. V taki situaciji bi moralo sodišče odločiti po 216. čl. ZPP. Z neuporabo navedene določbe ZPP je sodišče tudi bistveno kršilo ZPP na škodo oškodovanca. Tudi v kolikor se je sodišču zdela navedba pomanjkljiva, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva zagotoviti dopolnitev trditvene in dokazne podlage. Enako velja glede zahtevka za plačilo škode za tujo pomoč. Ob ugotovljeni medicinski potrebi po asistenci in pomoči oškodovancu, ki je bil nesposoben skrbeti zase, je gotovo, da je s potrebo po tuji pomoči nastalo tudi materialno prikrajšanje. Sodišče z ugotovitvijo, da tožnik za nego ni predložil nobenega listinskega dokaza, v tem delu nedopustno postavlja dokazno pravilo. V kulturnem okolju, iz katerega izhaja tožnik, je iluzorno pričakovati listino, kakršno sodišče zahteva kot dokaz nastale škode. V posledici zavrnitve utemeljenih zahtevkov je sodišče tudi napačno odločilo o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Sodišče druge stopnje razen v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so bistvenega pomena pa daje naslednja pojasnila.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik dne 2. 8. 2005 na delu pri toženi stranki utrpel telesno poškodbo. Do delovne nezgode je prišlo na delovišču na ... pri popravilu strehe, to je pri menjavi poškodovanih strešnikov. Tožnik se je vzpenjal po lestvi, pri tem je v rokah držal strešnike in ko je prišel na rob ter hotel stopiti na streho, mu je lestev zdrsnila, tako da je padel 3 metre v globino in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je v posledici navedene poškodbe tožniku iz naslova telesnih bolečin prisodilo 10.000,00 EUR (od vtoževanih 20.000,00 EUR), iz naslova strahu 2.000,00 EUR (od vtoževanih 5.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000,00 EUR (od vtoževanih 30.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 1.000,00 EUR (od vtoževanih 5.000,00 EUR), zahtevke iz naslova premoženjske škode v skupnem znesku 15.741,48 EUR pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Zavzelo je stališče, da je vzpenjanje po lestvi, na višino najmanj 3 m, medtem ko delavec v rokah drži breme, ki ga mora na vrhu strehe odložiti, šteti za nevarno dejavnost. Takšni ugotovitvi tožena stranka ni oporekala niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje je bilo nadalje mnenja, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj tožnik pred pričetkom dela ni bil ustrezno zdravstveno pregledan in zato ni bil sposoben za delo po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka opustila dolžnost, ki jo je imela v zvezi s predhodnim zdravstvenim pregledom, takšno ravnanje pa je v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Ugotovilo je, da med opustitvenim dejanjem in škodo obstoji vzročna zveza, zato tožena stranka odgovarja tudi po načelu krivdne odgovornosti.

Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo materialnega prava. Tožena stranka objektivni odgovornosti za nastalo škodo ni oporekala, zato se šteje, da med strankama temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen. Tožena stranka tudi v pritožbi ne nasprotuje ugotovljeni objektivni odgovornosti, protivi pa se ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na krivdno odgovornost ter ugotovitvi, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odst. 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delo, kot ga je kritičnega dne opravljal tožnik, šteti za nevarno dejavnost. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Presoja, ali je konkretna stvar oz. dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Sodna praksa je že večkrat, glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic, pritrdila dejstvu, da je delo na višini nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja (150. čl. OZ). Varstvena pravila, ki jih je dolžan upoštevati tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja, skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je lahko zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Za obstoj odgovornosti tožene stranke zato zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica nevarne dejavnosti, za katero, kot nosilec te dejavnosti, odgovarja tožena stranka, torej tudi, če ne bi opustila potrebnih ukrepov o varnosti pri delu (tako tudi sodba VS RS opr. št. II Ips 429/2005 z dne 14. 6. 2007). Iz tega razloga so vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na skrb tožene stranke za varnost pri delu in v zvezi z delom, ter ki napadajo razloge sodišča prve stopnje glede ugotovitev v zvezi s krivdno odgovornostjo, za odločitev v zvezi z odgovornostjo tožene stranke nepomembne - ne morejo je spremeniti, četudi bi se izkazale za točne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. čl. ZPP).

Izhajajoč iz načina opravljanja dela, pri katerem se je poškodoval tožnik, tako ni dvoma, da so izpolnjene posebne predpostavke za nastanek odškodninskega razmerja na podlagi objektivne odgovornosti (149. člen OZ). Ključno vprašanje v spornem pravnem razmerju, ki ga izpostavlja tudi tožena stranka v pritožbi, pa je, ali obstoji okoliščina, ki lahko ovrže pomen nevarne dejavnosti kot vzroka za nastalo škodo.

Eden od oprostitvenih razlogov po 153. členu OZ je ravnanje oškodovanca, ki ga imetnik stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Delna razbremenitev objektivne odgovornosti je urejena v tretjem odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar je več okoliščin, ki jih izkustveno štejemo za vzrok (na eni strani je vzrok v nevarni stvari oz. dejavnosti, na drugi pa dejanje oškodovanca), je treba pretehtati pomen teh izključevalnih okoliščin v razmerju z vzrokom, za katerega odgovarja objektivno odgovorna oseba.

Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji trdila, ponavlja pa tudi v pritožbi, da je do škode prišlo zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja pri uporabi lestve (lestev naj bi pod premajhnim kotom prislonil na streho), čeprav mu je bilo znano, kako se lestve pravilno uporabljajo in jih je bil glede na svoje dotedanje izkušnje pri delu na višini vajen uporabljati, zaradi česar je to njegovo napako šteti kot izključni vzrok nastanka škode, ki toženo stranko v celoti ali vsaj deloma oprosti odškodninske odgovornosti. V zvezi z navedenimi trditvami tožene stranke je sodišče prve stopnje zaslišalo priče F.N. in S.J. Nihče od zaslišanih ni navedel, da bi videl ali opazil, da bi tožnik nepravilno ravnal pri uporabi lestve. F.N., za katerega je tožena stranka trdila, da je imel vlogo delovodje, je pojasnil, da tožnikovega dela v trenutku padca ni videl, ker je bil na drugi strani strehe, da pa tudi prej ni videl, da bi tožnik kaj narobe delal. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primeru ugovora deljene odgovornosti, dokazno breme na toženi stranki (vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme - njihova skupna značilnost je namreč, da ne posegajo v tožnikove trditve o dejstvih, marveč tem trditvam dodajajo še trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih). Vsako ravnanje delavca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še ni razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Po 36. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) mora delavec tudi upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje in varnost in zdravje drugih delavcev. V konkretnem primeru tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da bi tožnik kakorkoli prispeval k nastanku škode. Trditve, da je tožnik nepravilno uporabljal lestev, ji ni uspelo ustrezno dokazno podpreti, medtem ko kršitve določb ZVZD in na njem temelječih podzakonskih predpisov ni niti navajala. Tožena stranka tudi ni trdila, posledično pa tudi ni dokazala, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca v tej dejavnosti. Sodišče prve stopnje je glede na takšno situacijo, ob upoštevanju izpovedb F.N. in S.J., pravilno odločilo, da tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku ni podan.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, razen za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pravilno odmerilo denarno satisfakcijo za vse ostale oblike nepremoženjske škode, ki jih je tožnik vtoževal. Tožnik načeloma ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče v glavnem povzelo po izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v zvezi s tem poudarja določene okoliščine, ki po njegovi oceni vplivajo na odmero drugačne odškodnine, predvsem v postavki zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, kar bo obrazloženo v nadaljevanju pri oceni pravilne uporabe materialnega prava in odmeri pravične denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode. Tožena stranka odmerjene odškodnine po višini ne izpodbija, meni le, da bi sodišče moralo glede na deljeno odgovornost, tožniku prisoditi polovico odmerjene odškodnine.

Iz mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke mag. A.A., dr. med. je razvidno, da je tožnik v delovni nezgodi utrpel zlom obeh kosti leve podlahti z izpahom končnega dela podlahtnice, zlom končnega dela desne koželjnice, ki sega v zapestni sklep z odlomom koničastega nastavka desne podlahtnice, zlom čolničaste kosti v desnem zapestju, glavice tretje in četrte stopalnice desnega stopala, udarnino glave, odrgnino nosu in odrgnino levega kolena. Pritožbeno sodišče z ozirom na poškodbo tožnika, kot jo je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, ocenjuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med hude primere. V zvezi s fizičnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ter samim potekom zdravljenja je sodišče prve stopnje natančno povzelo medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje, pri tem pa je upoštevalo bistvene dejanske okoliščine, ki so potrebne za ustrezno odmero odškodnine. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidna teža in obseg tožnikove poškodbe ter dolgotrajnost tožnikovega zdravljenja. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, ker tudi pritožba dejanskega stanja v tej smeri ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsa odločilna dejstva. Z ozirom na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje (10.000,00 EUR). Pri tem je potrebno opozoriti, da je odmera denarne odškodnine v skladu z načelom individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca in konkretne okoliščine primera s sodno prakso v podobnih primerih omejena, ne pa tudi enoznačno determinirana (npr. VS RS II Ips 883/2008).

Kot denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih in delovnih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 12.000,00 EUR, kar tožnik graja kot prenizko odmero in se zavzema za njeno zvišanje. Po oceni pritožbenega sodišča je ta pritožbena graja utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožniku kot trajna posledica poškodbe glave razvil psihoorganski sindrom, tožnik je razburljiv, pozabljiv in ima nenehne glavobole (tožena stranka teh ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi ne graja). Tožnik bremen težjih od 5 kg ne more dvigovati, ne more delati z dvoročnim orodjem, ne zmore težjih del, pri katerih je potrebna uporaba obeh rok. Ne more se ukvarjati z nobenim športom, niti teči ali dalj časa stati, ima težave pri hoji, zlasti pri stopnicah, kot tudi navkreber in navzdol. Sodišče prve stopnje se tudi v tem delu sklicuje na izvedeniško mnenje, pri tem pa pritožba tožnika pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnik dopolnil komaj 30 let in bo tako povečane napore v zvezi z zaposlitvijo moral vlagati še vsaj 30 let. Izvedenec je namreč izrecno zapisal, da se mora tožnik za dosego slabših delovnih rezultatov, kot pred poškodbo, bolj truditi in delati z večjimi napori. Glede na omejitve dvigovanja bremen, kot so razvidne iz izvedeniškega mnenja, pa so tudi zagotovo zmanjšane tožnikove poklicne zmožnosti in je v posledici navedenega tudi težje zaposljiv, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba. V tožbi zahtevana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sicer pretirana, vendar je prvostopno sodišče tožniku iz tega naslova vseeno prisodilo manj, kot bi bila pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbeno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo, da prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zviša na 18.000,00 EUR, to je znesek, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino (npr. VS RS II Ips 786/2008).

Glede prisojene odškodnine v znesku 1.000,00 EUR za duševne bolečine tožnika zaradi skaženosti ter 2.000,00 EUR zaradi strahu, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča, zato je ne ponavlja. Sodišče prve stopnje se je tudi v tem delu v celoti oprlo na izvedeniško mnenje, iz katerega je razvidna simptomatika strahu, zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prisodilo odškodnino le za primarni strah, v celoti pa je prezrlo strah v zvezi s potekom in izidom zdravljenja, neutemeljene. Po prepričanju pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih (II Ips 883/2008). Neutemeljeno je zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje za njeno zvišanje.

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino zvišalo na znesek 31.000,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča torej pravična denarna odškodnina za vso tožnikovo negmotno škodo skupno znaša 31.000,00 EUR. Takšna odškodnina je v sorazmerju s siceršnjimi odškodninami, ki jih za podobne posledice prisojajo sodišča v naši državi. V presežku, do zneska 75.741,48 EUR s pripadki, je pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo, kolikor ga ni zavrnilo že sodišče prve stopnje.

V zvezi s plačilom premoženjske škode so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, ki izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo izgube prejemkov, nastalih zaradi poškodbe. Sodišče prve stopnje je navedeni zahtevek (v višini 3.505,18 EUR) utemeljeno zavrnilo na podlagi listinskih dokazil, ki jih je predložila tožena stranka (in jih sodišče izpostavlja v obrazložitvi na str. 11) in katerim tožnik ni substancirano oporekal. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v tem delu tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo materialnopravno izhodišče, da gre tožniku le tisti zaslužek, ki ga je lahko utemeljeno pričakoval, pa ga zaradi povzročiteljevega ravnanja ni in ne bo mogel doseči. Prikrajšanja v tem delu zahtevka sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato je ta del tožbenega zahtevka tudi pravilno zavrnilo. Tožnik ima sicer prav, da bolniško nadomestilo v višini 100 % osnovne plače ne predstavlja celotne škode, vendar v zvezi s tem le pavšalno navaja (in tako je bilo tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje), da bi po rednem teku stvari zagotovo prejel tudi dodatke, stimulacije, nadure, itd. V zvezi s tem tožnik sodišču prve stopnje ni predložil nobenih dokazov, niti ni navajal, da je kaj od navedenega, pred poškodbo, pri toženi stranki tudi prejel, medtem ko je tožena stranka predložila dokazilo, da tudi drugi delavci, zaposleni pri njej, nič od navedenega v spornem obdobju niso prejeli (priloga B59- B66). Takšne pritožbene navedbe zato sodišče druge stopnje šteje za brezpredmetne.

Tožnik je v pritožbi v celoti izpodbijal del sodbe, s katero je bil njegov zahtevek zavrnjen. To velja tudi za odločitev v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka iz naslova škode iz naslova plačila računa ... in zaradi nezmožnosti zaposlitve od konca bolniškega staleža do vložitve zahteve v višini 2.086,50 EUR. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Nadalje so neutemeljene tudi tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na premoženjsko škodo zaradi prevoznih stroškov ob kontrolnih pregledih. Tožnik tega dala zahtevka ni specificiral, trditvena podlaga je bila pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zapisalo, da ni jasno, na kakšni podlagi je tožnik uveljavil zahtevek v višini 417,30 EUR, saj ni navajal, kdo ga je prevažal in od se je vozil, po drugi strani pa je tožena stranka navajala, da je tožnika na preglede vozil oče zakonitega zastopnika tožene stranke. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (trditveno in dokazno breme strank). Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme najpomembnejši, saj neposredno vplivata na uspeh v pravdi. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek, ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Toženec bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel. V konkretnem primeru tožnik opisanega bremena ni zmogel, zato je v tem delu tožbenega zahtevka upravičeno propadel. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da odloči na podlagi 216. čl. ZPP, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnik. Ob izostanku ustrezne trditvene podlage s strani tožnika o tem, kdo ga je vozil na kontrolne preglede in od kje ter ob upoštevanju izpovedbe Z.Đ., da ga je na preglede vozil njegov oče, kar je zaslišan K.Đ. tudi potrdil, sodišče niti ni moglo ugotoviti, da je tožniku škoda s tem v zvezi nastala.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine za tujo pomoč je v 1. odst. 174. čl. OZ, po katerem mora povzročitelj telesne poškodbe povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Med te stroške spadajo tudi stroški za tujo pomoč in nego, če so takšne posledice, da se kaže tudi takšna škoda. Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno zatrjuje, da civilni pravdni postopek, kot je urejen v ZPP, ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je materialno prikrajšanje, ki se nanaša na tujo pomoč in nego, mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinskimi dokazili. Kljub temu je sodišče prve stopnje tudi o tem delu tožbenega zahtevka odločilo pravilno. Na podlagi izvedenih dokazov (predvsem zaslišanja Đ.Đ., K.Đ. in Z.Đ., pa tudi tožnikove izpovedbe, v kateri je pojasnil, da je takrat, ko je prišel v Ljubljano na pregled živel pri Z.Đ.) je verjelo toženi stranki, da je tudi sama tožniku po odpustu iz bolnišnice pomagala pri osebnih opravilih, prehrani, prevozih, prenočišču, itd. Tožnik je zatrjeval, da mu je pri osebnih opravilih v času zdravljenja prvih 6 mesecev pomagala žena in je za to pomoč tudi zahteval odškodnino. Sodišče mu odškodnine iz navedenega naslova upravičeno ni priznalo, saj tožnik ni uspel dokazati, da pomoč, ki mu jo je v času bolniškega dopusta nudila žena, presega običajno pomoč, ki sta si jo zakonca dolžna nuditi, da bi mu v tem času pomagal kdo drug, katerega usluge bi tožnik moral plačati, pa tožnik tudi ni navajal. Delna sprememba prvostopenjske sodbe pomeni, da bi bilo načeloma potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, upoštevaje spremenjen uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (151. do 163. čl. ZPP). Prisojeni del odškodnine znaša 31.000,00 EUR, zato je tožnik v sporu uspel s 40,93 %, tožena stranka pa z 59,07 %. Glede na dosežen uspeh, tudi po odločitvi pritožbenega sodišča in glede na dejstvo, da tožena stranka v pritožbi odločitvi o stroških postopka ni opredeljeno oporekala, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, vzdrži v veljavi.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 1200 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 551,00 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 10,10 EUR materialnih stroškov, 20 % DDV v višini 112,22 EUR in 250,00 EUR sodne takse za pritožbo. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 923,32 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel v višini 24 %, je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v višini 221,60 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (1.in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. in 155. čl. ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).