Jedro

Ker je postopek zavarovanja z začasno odredbo nujen in ker se v njem odloča s stopnjo verjetnosti, ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje že v okviru postopka zavarovanja (ki ga je bilo treba izpeljati hitro in hitro ukrepati, saj je bil otrok izpostavljen nasilju) že v tej fazi postavilo izvedenca kliničnopsihološke stroke; potrebo po postavitvi izvedenca bo moralo sodišče prve stopnje resno pretehtati v nadaljevanju postopka, preden bo sprejelo končno odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Nasprotna udeleženca sta starša enajstletne A. A., udeleženca pa sta A. A. stara starša oziroma starša B. B. Sodišče je A. A. začasno odvzelo staršema in jo namestilo v Krizni center C., z več začasnimi uredbami pa je urejalo stike. Z izpodbijanim sklepom je delno ugodilo ugovoru nasprotne udeleženke B. B. stike začasno uredilo tako, da ima mati stike s hčerko vsako sredo od 14.30 do 16.00 ure pod nadzorom strokovnega delavca Centra za socialno delo. V preostalem delu je njen ugovor zavrnilo.

2. Zoper izpodbijani sklep se pritožuje nasprotna udeleženka B. B. in med drugim navaja, da stiki ne odražajo dejanskih potreb in resnične volje A. A. Odgovor na ugovor predlagatelja ne dosega standarda strokovnega poročila ali mnenja in ga zato ni mogoče šteti kot del strokovne podlage. V otrokovo korist je, če ima redne in pogoste stike z mamo. Očitki sodišča, da mati ni sprejela nobenih odločitev v smeri odpravljanja svojih težav in da naj ne bi bila kritična do spornih dogodkov, so nepreverjeni in neizkazani. Sodišče je nasprotni udeleženki tudi kršilo pravico do izjave. Sklep zmanjšuje količino stikov, saj odvzema vse druge oblike stikovanja (pred tem so obstajali telefonski stiki), za kar ni nikakršne podlage. Materi ni bila pred odvzemom otroka ponujena nobena strokovna pomoč, CSD bi zaradi domnevno nedopustnega vzgojnega ravnanja lahko pristopil do matere tudi na drugačen, manj invaziven način. Niso izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe. Ureditvena začasna odredba je omejena le na nujne primere, ko otroku grozi nasilje ali težko nadomestljiva škoda in je treba z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj. Sodišče je prezrlo vpliv očeta na otroka in na CSD.

3. Pritožnica je vložila še dve dopolnitvi pritožbe (z dne 13. 7. 2022 in 18. 8. 2022, redni št. 79 in 92), ki pa sta prepozni in ju zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Predlagatelj in nasprotni udeleženec D. D. sta vložila vsak svoj odgovor na pritožbo, v katerih predlagata zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje. Zato mora obrazložena pritožba vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi sodišča prve stopnje, torej pojasniti, kateri razlogi sodišča prve stopnje so po mnenju pritožnika napačni in zakaj. Obravnavana pritožba temu standardu v veliki meri ne zadosti. Sestavljena je deloma iz dobesednega prepisa navedb iz ugovora (večji del II. točke pritožbe), iz številnih očitkov centru za socialno delo (III. točka), iz povzetka pravnih načel v zvezi z odvzemom otroka in urejanjem stikov ter odločb ESČP (IV. točka pritožbe); ta pravna stališča so sicer pravilna, vendar jih pritožba ne uspe konkretizirano povezati s posameznimi razlogi izpodbijanega sklepa. Pritožba konkretizirano ne izpodbija ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje (primerjaj 11. točko izpodbijanega sklepa), da je dekličin razvoj zaradi materinega nasilnega vedenja v domačem okolju zelo ogrožen in da nenadzorovani stiki A. A. z mamo ne podpirajo otrokovih koristi, kar vključuje tudi stike preko telefona. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo (prav tam), da mati nima uvida v svoja ravnanja in da ne prepozna, da s svojimi nasilnimi ravnanji hčerko spravlja v veliko stisko, zaradi česar je ogrožen hčerkin razvoj. Iz spisa je razvidno, da je bila mati do hčerke fizično in psihično nasilna (tepla jo je, jo porinila v steno, nanjo kriči in jo ponižuje …) in ima nekontrolirane izbruhe jeze. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšno ravnanje oziroma vedenje matere močno ogroža otrokov razvoj in do tega ogrožanja v tedanji situaciji ni bilo mogoče preprečiti drugače kot s fizično ločitvijo hčerke od matere, stiki pa se zaradi zagotavljanja varnosti otroka izvajajo pod nadzorom strokovnega delavca CSD. Glede na to, da se stiki izvajajo vsak teden, pa četudi le uro in pol ter pod nadzorom, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da so stiki dejansko popolnoma ukinjeni.

7. Pritožbeno sodišče še opozarja, da gre v tem primeru za začasno zavarovanje z začasno odredbo, kar po eni strani pomeni, da še ni dokončno odločeno niti o odvzemu otroka niti o obsegu in načinu izvajanja stikov, po drugi strani pa tudi to, da se lahko ukrep po potrebi prilagaja trenutni situaciji. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje že po izdanem izpodbijanem sklepu način izvajanja stikov spremenilo s sklepom z dne 6. 2.2023 tako, da se sedaj izvajajo na domu pritožnice in v večjem obsegu. To sicer ni razlog za potrditev sklepa, je pa dokaz, da CSD in sodišče prve stopnje situacijo spremljata in ustrezno ukrepata glede na spreminjajoče se razmere.

8. Ker gre za začasen ukrep, pri čemer se o izdaji začasne odredbe odloča z dokaznim standardom verjetnosti, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da CSD ni v celoti analiziral družinske situacije, da ni ocenil vseh medsebojnih odnosov in izvedel vseh ostalih ukrepov ter postopkov, ki jih našteva pritožba v III. točki.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče takoj izreklo najstrožji ukrep (odvzem otroka), da ni skušalo družini ter materi pomagati na druge načine in da ni izreklo manj invazivnih ukrepov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil otrok urgentno ogrožen zaradi materinega fizičnega in psihičnega nasilja, zato je bilo treba ukrepati hitro. Ker je evidentno, da mati ne kaže nobenega kritičnega uvida v svoje ravnanje, drugi manj drastični ukrepi za zavarovanje otroka ne bi bili učinkoviti.

10. Pritožbene navedbe, da ni izkazano, da naj mati ne bi sprejemala odločitev v smeri odpravljanja svojih težav in da naj ne bi bila kritična do svojih ravnanj, niso utemeljene. Navedene okoliščine (materino neukrepanje v smeri odpravljanja težav in odsotnost samokritičnosti) so negativna dejstva, ki jih ne CSD ne sodišče ne moreta dokazovati, temveč bi morala nasprotna udeleženka zatrjevati in dokazati, kaj je ukrenila za reševanje svojih težav z nekontroliranimi izbruhi nasilja in jeze. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da načrt pomoči družini (predlog z dne 25. 3. 2022, redna št. 14) med drugim vključuje obveznost nasprotne udeleženke, da se podvrže psihiatričnemu zdravljenju. Pritožnica navaja in dokazuje, da se je vključila v psihološko svetovanje oziroma obravnavo, kar je nedvomno pozitivno, vendar psihološko svetovanje ni to, kar je določeno v načrtu pomoči družini (psihiatrična obravnava). Poleg tega na presojo izpodbijanega sklepa lahko vplivajo le okoliščine, ki so nastopile do odločitve sodišča prve stopnje, zato z ex post izkazovanjem psihološke obravnave (mnenje z dne 21. 7. 2022, priloženo prepozni dopolnitvi pritožbe; priloga B15) ni mogoče izpodbijati odločitve v sklepu, sprejetem 27. 6. 2022. Pritožnica sicer navaja, da naj bi samoplačniško angažirala psihiatra in opravila »posvet« pri njem, vendar pritožba ne pove, kdaj naj bi to bilo in kakšen naj bi bil rezultat tega »posveta« (kaj je psihiater ugotovil in na podlagi česa), o tem pa tudi ne predloži dokazov.

11. Pritožbene navedbe v zvezi s procesnimi kršitvami (glede kontradiktornosti) so nekonkretizirane, saj pritožba ne pojasni konkretizirano, na katere relevantne navedbe pritožnice naj sodišče prve stopnje ne bi odgovorilo.

12. Ker je postopek zavarovanja z začasno odredbo nujen in ker se v njem odloča s stopnjo verjetnosti, ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje že v okviru postopka zavarovanja (ki ga je bilo treba izpeljati hitro in hitro ukrepati, saj je bil otrok izpostavljen nasilju) že v tej fazi postavilo izvedenca kliničnopsihološke stroke; potrebo po postavitvi izvedenca bo moralo sodišče prve stopnje resno pretehtati v nadaljevanju postopka, preden bo sprejelo končno odločitev.

13. Ne drži, da je sklep glede obsega stikov neobrazložen, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) da v trenutni situaciji nenadzorovani stiki, tudi krajši ali preko telefona, ne podpirajo otrokovih koristi. Nadalje je tudi pravilno pojasnilo (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) da A. A. želja za obsežnejše stike ne more v celoti upoštevati, saj so otrokove želje in pričakovanja le eden od kriterijev tehtanja otrokovih koristi. Ključna okoliščina za odločitev o stikih in vseh drugih ukrepih v zvezi z varstvom mladoletnih otrok je namreč otrokova korist. Če otrokove želje objektivno nasprotujejo njegovi koristi, mora sodišče upoštevati slednjo.

14. Prav tako je sodišče prve stopnje obrazložilo (13. točka izpodbijanega sklepa), da so stiki za A. A. tudi čustveno obremenjujoči, poleg tega ima druge obveznosti in aktivnosti, s čimer je obrazložilo, zakaj stiki trajajo vsak teden (le) uro in pol. Pritožba teh ugotovitev ne more omajati z obširnimi navedbami, da tako kratki stiki deklici niso v korist in da jo celo ogrožajo (sodišče prve stopnje je ugotovilo prav nasprotno), kar naj bi dokazovala A. A. pisma mami, ki jih pritožba niti ne povzame, torej je sklicevanje na te listine pavšalno.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sklep temeljil v celoti in izključno na trditvah predlagatelja; iz spisa in izpodbijanega sklepa (7. točka obrazložitve) je razvidno, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo listine obeh strank, med drugim več zapisov razgovorov z mladoletno A. A., ki jih je opravil CSD, uradni zaznamek o razgovoru z nasprotno udeleženko – pritožnico, zapis razgovora z E. E. (pritožničino materjo in A. A. babico), pribavilo pa je tudi zdravniško poročilo in poročilo osnovne šole, ki jo obiskuje A. A. 16. Očitno neutemeljene so pritožbene navedbe, da CSD ni pripravil »akcijskega načrta,« saj je že pred izdajo izpodbijanega sklepa pripravil načrt pomoči družini v smislu 170. člena Družinskega zakonika.1

17. Pritožbene navedbe o indoktrinaciji otroka so nerazumljive, saj pritožba ne pojasni, kdo naj bi otroka indoktriniral in na kakšen način. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj CSD ne bi prepoznal problema, da oče ni ravnal v največjo korist A. A., saj se sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa ni ukvarjalo z ravnanji očeta, temveč je začasno odredbo izdalo zaradi razlogov na strani matere.

18. Pritožbene navedbe v V. točki o opredelitvi do treh okoliščin so nerazumljive, saj sploh ni jasno, kateri del odločitve sodišča prve stopnje s tem pritožba izpodbija; poleg tega sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na okoliščino, da naj bi mati na nek stik zamudila. Prav tako so neutemeljene navedbe v VI. točki pritožbe, da naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka (ni jasno, katero), ker naj bi odločitev sprejelo brez vsakršnega strokovnega preverjanja navedb predlagatelja. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze in jih ustrezno ocenilo ter obrazložilo, medtem ko se pritožnica do ključnih razlogov sodišča prve stopnje vsebinsko niti ne opredeli.

19. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku3) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

20. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

1 Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.