Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki.

Z navedbo vrednosti spora na reviziji revidentka smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev v zvezi z javnim razpisom ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov (operacij), ki bodo oziroma ne bodo deležne sofinanciranja iz namenskih sredstev EU in proračuna RS. To pomeni, da ne gre za pravico ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti.

Revidentka z navedbo, da zaradi izpodbijane odločitve ne bo mogoče izvesti energetske sanacije šole, in da drugega javnega razpisa ne bo, ni pojasnila oziroma konkretizirala posledic, ki jih zanjo predstavlja izpodbijana odločitev. Vrhovno sodišče dodaja, da je pridobitev sredstev, za katere je revidentka kandidirala na javnem razpisu, bilo zanjo negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja z javnim razpisom določenih pogojev ter ocenjevanja meril, in kot tako pomeni zgolj pričakovanje. Zelo hudih posledic pa ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sicer neposredno ne sklicuje na nobeno od točk iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja pa vrednost spora v višini 1,121.732,49 EUR in smiselno uveljavlja zelo hude posledice. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep ministra tožene stranke, št. 360-151/2013/12 z dne 5. 11. 2013, s katerim je bila v ponovnem postopku po sodbi prvostopenjskega sodišča IV U 71/2013-10 z dne 22. 8. 2013, zaradi vsebinske neustreznosti zavrnjena revidentkina vloga za sofinanciranje operacije „energetsko učinkovita sanacija OŠ C.“, s katero se je prijavila na Javni razpis z naslovom „Sofinanciranje operacij za energetsko sanacijo stavb v lasti lokalnih skupnosti“ (v nadaljevanju Javni razpis). V postopku je bilo ugotovljeno, da revidentka ni predložila ustreznih listin, ki bi skladno s pogoji Javnega razpisa dokazovale, da zagotavlja svoj del sredstev in da je investicija vnesena v načrt razvojnih projektov.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka z navedbo vrednosti spora 1,121.732,49 EUR (ki je sicer niti v tožbi niti v reviziji z ničemer ne utemelji) smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v tem primeru ni izpolnjen, saj ne gre za spor, v katerem bi bila pravica oziroma obveznost izražena v denarni vrednosti. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev v zvezi z Javnim razpisom ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov (operacij), ki bodo oziroma ne bodo deležne sofinanciranja iz namenskih sredstev EU in proračuna RS. To pa pomeni, da ne gre za pravico ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več zadevah, na primer X Ips 143/2010 z dne 19. 5. 2011, X Ips 468/2011 z dne 4. 4. 2012 in X Ips 273/2012 z dne 13. 9. 2012, X Ips 171/2012 z dne 18. 9. 2013. Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedefiniran pravni pojem, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 201/2009 in X Ips 431/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

8. Tega revidentka ni storila, saj samo s trditvijo, da zaradi izpodbijane odločitve ne bo mogoče izvesti energetske sanacije šole, da drugega javnega razpisa ne bo, po presoji Vrhovnega sodišča ni pojasnila oziroma konkretizirala posledic, ki jih predstavljala izpodbijana odločitev. Vrhovno sodišče dodaja, da je pridobitev sredstev, za katere je revidentka kandidirala na javnem razpisu, bilo zanjo negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja z javnim razpisom določenih pogojev ter ocenjevanja meril, in kot tako pomeni zgolj pričakovanje. Zelo hudih posledic pa ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo. To stališče je skladno tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 334/2009, X Ips 431/2010, X Ips 368/2011 in X Ips 97/2011). Glede na navedeno revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).