Jedro

Pravica do izvajanja dokazov v svojo korist (3. alinea 29. člena v zvezi z 22. členom URS) obsojencu ni bila kršena, ker je sodišče prve stopnje v okviru proste presoje dokazov utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se vpogleda kosilnica in ob tem ugotovi, ali je s kosilnico sploh mogoče povzročiti opekline. Izvedba tega dokaza namreč očitno ne bi mogla biti uspešna glede na to, da je bilo dejstvo, da je oškodovanec opekline dobil od izpušne cevi kosilnice (in ne od izpušne cevi traktorja), na podlagi več izvedenih dokazov (izpovedb oškodovanca L.M., prič M. in Z.M. ter izvedenskega mnenja dr. F.D.) že dokazano.

Ker sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, je kršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP. Kljub temu zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni mogla uspeti, ker zagovornik ne obrazloži, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). To mora vložnik zahteve storiti, ko uveljavlja kršitve kazenskega postopka, ki ne predstavljajo absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil obsojeni J.C. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šest mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 24.8.2001, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (njeno dopolnitev pa dne 7.9.2001) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP (zaradi kršitev pravic obrambe). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi tako, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zagovornikova zahteva ni utemeljena. Po mnenju tožilca zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ob tem zatrjuje le, da je sodišče neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo dokazne predloge obsojenca, kar pa po tožilčevem mnenju ne predstavlja kršitve zakona, saj sodišče samo oceni, če je izvedba določenega dokaza utemeljena, in če dokaz zavrne, zakona ne krši. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik navaja, da je bila obsojencu z obema sodbama kršena ustavna pravica do obrambe (29. in 22. člen Ustave Republike Slovenije - ustave), ker sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu, da se vpogleda kosilnica in ob tem ugotovi, ali je s kosilnico sploh mogoče povzročiti opekline. Poleg tega sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga v svoji sodbi ni obrazložilo, Višje sodišče pa je o tej opustitvi sodišča prve stopnje menilo, da ne gre za odločilno dejstvo, ki bi moralo biti obrazloženo.

Dokazni predlog, da se zaradi ugotovitve, ali je z izpušno cevjo kosilnice mogoče zadobiti opekline, vpogleda predmetna oškodovančeva kosilnica, je obsojenčev zagovornik podal na glavni obravnavi dne 5.6.2001. Kot je razvidno iz zapisnika o tej glavni obravnavi, je ta dokazni predlog obrambe sodnik posameznik zavrnil. V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa, razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (stališče Ustavnega sodišče Republike Slovenije v odločbah pod opr. št. Up-34/93, Up-13/94, U-I-27/95 in drugih).

V obravnavani zadevi je obramba glede dokaznega predloga, da se vpogleda oškodovančeva kosilnica na laks, z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila materialnopravno relevantnost tega dokaza (za ta kazenski postopek je namreč bistvena ugotovitev, ali je oškodovancu poškodbe zadal obsojenec ter na kakšen način) in obstoj dokaznega sredstva (ob podanem dokaznem predlogu oškodovanec ni ugovarjal, da z zadevno kosilnico na laks ne razpolaga več). Vendar je po oceni Vrhovnega sodišča kljub temu sodišče prve stopnje v okviru proste presoje dokazov utemeljeno zavrnilo izvedbo tega dokaza, saj ta dokaz, glede na to, da je bilo dejstvo, da je oškodovanec opekline dobil od izpušne cevi kosilnice (in ne od izpušne cevi traktorja), ki naj bi se s tem dokazom dokazovalo, na podlagi več že izvedenih dokazov (izpovedb oškodovanca L.M., prič M. in Z.M. ter izvedenskega mnenja dr. F.D.) že dokazano, očitno ne bi mogel biti uspešen. Pravica do izvajanja dokazov v svojo korist (3. alineja 29. člena v zvezi z 22. členom ustave) obsojencu zato ni bila kršena.

Pritrditi pa je potrebno zagovorniku, ko trdi, da bi zavrnitev tega dokaznega predloga prvostopno sodišče moralo obrazložiti v svoji sodbi, pa tega ni storilo. Sodišče prve stopnje mora o vsakem dokaznem predlogu odločiti, svojo odločitev vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (3. in 5. odstavek 299. člena ZKP) in v sodbi navesti razloge, iz katerih dokaznemu predlogu ni ugodilo (7. odstavek 364. člena ZKP). Ker sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, je kršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP. Isto kršitev ZKP je zagrešilo tudi sodišče druge stopnje, ker te procesne kršitve sodišča prve stopnje ni ugotovilo (posledično tudi ni ugotavljalo, ali je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe - 2. odstavek 371. člena ZKP), četudi je zagovornik v pritožbi uveljavljal, da "sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni obrazložilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo" (5. točka pritožbe). Kljub temu zahteva tudi v tem delu ni mogla uspeti, ker zagovornik ne obrazloži, kako je ta kršitev (katere določbe ZKP so bile kršene, zagovornik ne konkretizira) vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), kot mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti storiti, ko uveljavlja kršitve kazenskega postopka, ki ne predstavljajo absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP). Vrhovno sodišče namreč te zveze ne more ugotavljati, saj je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po zakonu (1. odstavek 424. člena ZKP) omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje, jih torej konkretizira in ustrezno obrazloži. Zagovornik tudi navaja, da bi izvedba tega dokaza pojasnila, ali je oškodovanec sploh lahko dobil opekline po hrbtu od kosilnice, kot je navedeno v opisu dejanja obsojenca v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Po njegovem mnenju lahko vsakdo, ki je imel kdaj v rokah ročno kosilnico, ugotovi, da se ob ravnanju z le-to ni mogoče opeči, ker je okoli izpušne cevi močna protitoplotna zaščita (v dokaz česar zagovornik kot dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vlaga prospekt motornih kosilnic S., ki so podobne kosilnicam D., katere znamke je oškodovančeva kosilnica). Tega dejstva pa sodišče ni preverilo, ampak je nekritično sledilo tožilcu in oškodovancu.

Ugotovitev, da s kosilnico opekline ni mogoče povzročiti, pa potrjuje obsojenčev zagovor, da je oškodovanca opekla odlomljena izpušna cev traktorja, ko se je obsojenec z njim valjal po tleh.

S temi navedbami zagovornik uvodoma navedeno pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), saj ne sprejema pravnomočno ugotovljenega dejstva, da so oškodovancu opekline nastale s stikom kože hrbta z vročo izpušno cevjo ročne kosilnice na laks, s katero je obsojenec oškodovanca udarjal. Ker iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), zahteva v tem delu ni mogla uspeti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi procesnimi kršitvami tudi ni nastal upošteven dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi (427. člen ZKP).

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane in je zahteva deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP), to je povprečnino (3. odstavek 92. člena ZKP), pri odmeri katere je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenca, kot so razvidne iz kazenskega spisa.