Jedro

Ker je bilo tožničino delovno mesto („skrbnik kupcev I“) ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnic ključnih kupcev, delo poslovodje, ki ga je tožnica opravljala na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj ekonomskega razloga, ki je v upadu prometa oziroma izpadu dohodkov in nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Tožena stranka bi morala tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve glede plačila delovne uspešnosti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točkah I/4 in II izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013 nezakonita in se razveljavi; (2) da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013, temveč je trajalo do vključno 14. 3. 2014, do tega dne pa je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v zavarovanje ter za vpis v matično evidenco ZPIZ, za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 3. 2014; (3) da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 14. 3. 2014, od bruto plače odvesti davke in prispevke pristojnim službam ter zavodom, neto zneske pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače, to je 15. dne v posameznem mesecu, dalje do plačila plačati tožnici in (4) da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova delovne uspešnosti plačati 1.063,32 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 dalje do plačila, na ta znesek obračunati davke in prispevke ter jih nakazati pristojnim službam in zavodom v 8 dneh pod izvršbo (vse točka I izreka). Odločilo je, da mora tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 195,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP, to je zaradi absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, ki jih je imela na prvi in drugi stopnji, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev v predmetni zadevi in sicer glede obsega dela poslovodje. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnice kupcev, kljub dejstvu, da je tožnica ves čas zatrjevala in tudi dokazala, da je večino svojega delovnega časa opravljala delo poslovodje in ne skrbnice kupcev. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni podalo dokazne ocene, zato je posledično prišlo do napačnih zaključkov, da je potreba po delu tožnice po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 3. 2013 in aneksa št. 1 dejansko prenehala. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog tožnice za zaslišanje A.A., pri čemer je sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP, saj je bilo kršeno načelo materialne resnice in načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku.

Glede neobstoja poslovnega razloga pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko se ni opredelilo do dejstva, da je tožnica v pretežni meri dejansko opravljala delo poslovodje in ne skrbnice kupcev. Ni obstajal razlog za odpoved sklenjene pogodbe, saj je potreba po delu poslovodje obstajala še naprej. To dokazujejo razporedi delovnih ur po priloženih urnikih. Tožnica je pretežno delala v popoldanskem času, medtem ko skrbniki kupcev svoje delo bolj ali manj opravljajo le v dopoldanskem času, ko so tudi ključne stranke kot kupci na svojih delovnih mestih. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedbe tožnice, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi mesec pred zaključkom koledarskega leta, ko se praviloma promet poveča zaradi obiska šol pred decembrskimi počitnicami. Glede na navedeno je nelogično in nesmiselno, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi pred obdobjem, v katerem je statistično gledano največ prometa in dela na delovnem mestu skrbnik kupcev. V kolikor bi bil poslovni razlog dovolj resen in utemeljen, bi morala tožena stranka reagirati že septembra 2013 in ne šele tri dni potem, ko je postala tožnica „moteča“, ker je opozarjala na številne nepravilnosti v B. v C.. Sodišče prve stopnje se do tožničine izpovedbe ni opredelilo oziroma ni podalo dokazne ocene. V zvezi z objavo spornega oglasa za študentsko delo supervizorja pa je sodišče povsem napačno sledilo navedbam priče D.D.. Tožnica opozarja, da je v spornem oglasu navedeno, da se bo delo opravljalo vsaj dvakrat tedensko in ne le dvakrat tedensko, kot je to izpovedala priča D.D.. To bistveno vpliva na dokazno oceno. Tožena stranka ni dokazala, da je z reorganizacijo postalo delo tožnice nepotrebno, ampak je celo v času neposredno po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice nemudoma objavila oglas za študentsko delo in dodatno zaposlila oziroma aktivirala delovno silo z delokrogom tožnice. Oblika dela ni pomembna, ampak je pomembno dejstvo, da je potreba po delu tožnice dejansko še obstajala in da do dejanske reorganizacije kot utemeljenega poslovnega razloga ni prišlo. Glede neizplačila stimulacije opozarja, da je imela tožnica dogovorjeno plačilo stimulacije v 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2012. V točki 4 priloge št. 1 - „Merila za določanje delovne uspešnosti“ sta se pravdni stranki dogovorili, da ima tožnica pravico do stimulacije, pri čemer to izplačilo ni bilo pogojeno z nobenimi dodatnimi pogoji, kot so poslovni rezultati na nivoju družbe, ampak so pomembni individualni rezultati tožnice, kar pa v dani zadevi niti ni sporno. Zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnici ne pripada izplačilo stimulacije zaradi slabših poslovnih rezultatov. Tožnica je izpolnila vse zahteve iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi v zvezi z Merili za določanje delovne uspešnosti in ker slednje ne dopušča manevrskega prostora toženi stranki glede dodatnega odločanja, ali tožnici sploh pripada stimulacija ali ne, je tožnica upravičena do izplačila vtoževanega zneska iz naslova pripadajoče stimulacije. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, vendar je glede odločitve o zahtevku za plačilo delovne uspešnosti zaradi zmotne uporaba materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V preostalem, glede odločitve o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za določen čas, najprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2012 (A3), nato pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2013 (A1). Delo je opravljala v poslovni enoti C. na delovnem mestu „skrbnik/ca kupcev I“. Na podlagi aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi (A2) z dne 13. 3. 2013 je tožnica opravljala še dela na delovnem mestu poslovodja. Tožena stranka je tožnici dne 18. 10. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz odpovedi izhaja, da je zaradi upada poslovanja v poslovni enoti C. prišlo do slabih poslovnih rezultatov in posledično do zmanjšanja potreb po opravljanju dela na delovnem mestu „skrbnica kupcev I“. Skladno z razmerami je bila opravljena reorganizacija, s katero se ukinja delovno mesto „skrbnica kupcev I“. Kot poslovni razlog je tožena stranka navedla spremenjene ekonomske okoliščine, tako pri toženi stranki kot pri konkurentih, kar je odraz svetovne krize oziroma recesije. To pa ima za posledico upad poslovanja tožene stranke ter s tem povezane organizacijske spremembe. B. v C. je po ugotovitvah iz odpovedi v zadnjem polletju (2013) beležil konstanten upad števila gostov in prometa, kar se je izrazito stopnjevalo. Tožena stranka ne dosega planiranih poslovnih rezultatov. Zato je bila prisiljena sprejeti organizacijske spremembe, na podlagi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

7. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker se naj ne bi opredelilo do obsega dela, ki ga je tožnica opravljanja iz delokroga poslovodje, upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „skrbnica kupcev I“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sprejelo pravne zaključke, ki jih je ustrezno obrazložilo, zato je sodbo mogoče v celoti preizkusiti. Kot bo sicer obrazloženo tudi v nadaljevanju, je tožena stranka odpovedala pogodbo, ki je bila s tožnico sklenjena, torej za delovno mesto „skrbnica kupcev I“. Z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa je bil seveda odpovedan tudi aneks k tej pogodbi, ki ga je tožnica sklenila za opravljanje dodatnega dela za delovno mesto poslovodje. Bistveno je, da je tožena stranka obrazložila in utemeljila odpovedni razlog tako za delo skrbnika kupcev I., kot tudi za delo, ki ga je tožnica opravljala kot poslovodja. Zato v tem delu ni podana bistvena kršitev določb postopka, saj ima sodba razloge o poslovnem razlogu tako za delo skrbnice kupcev kot tudi poslovodje. Zato je mogoče te navedbe v pritožbi šteti kot nestrinjanje tožnice z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo A.A.. Že na podlagi ostalih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za ugotovitev, da je odpovedni razlog podan, zato ni bilo potrebno zaslišanje te priče. Zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalcev (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je navedeni razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti odpovedana v pisni obliki, v njej pa mora delodajalec v skladu z določbo 87. člena ZDR pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, predstavlja tako ekonomski kot tudi organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu, da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 273/2011 z dne 5. 6. 2012). Zato v tem delu ni odločilno, ali je organizacijska sprememba posledica dobrih ali slabih poslovnih odločitev, npr. to, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi redno odpovedana ravno v času največjega obiska v celotnem letu zaradi prednovoletnega časa, ko tudi šole organizirajo ogled kino predstav. Glede na to, da je v pristojnosti delodajalca organizacija poslovnega procesa (do spremembe te organizacije je pri toženi stranki dejansko prišlo), ni pravno relevantno dejstvo, ali se je obseg dela, ki ga je opravljala tožnica, spremenil oziroma zmanjšal. Poslovni razlog je lahko podan tudi, če delodajalec svojo organizacijo dela spremeni tako, da delo določenega delavca prerazporedi med druge delavce. Tudi s takšnim ukrepom delodajalca preneha potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnici ključnih kupcev, delo poslovodje pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja.

11. Dejstvo, da je tožena stranka angažirala tudi študentsko delo, ne vpliva na obstoj poslovnega razloga oziroma organizacijskega razloga, saj je bistveno le, da tožena stranka na delovnem mestu tožnice ni zaposlila nekoga drugega, za kar pa je dokazano, da ni tako ravnala. Obseg del poslovodje oziroma medsebojno razmerje med delom poslovodje in skrbnika kupcev torej ni odločilna okoliščina za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je dokazano, da so delovne naloge po obeh delovnih mestih prevzeli drugi delavci. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in torej ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati tudi ekonomske razloge, torej upad prometa oziroma izpad dohodkov in nedoseganje pričakovanih poslovnih rezultatov. Sodišče prve stopnje je glede obstoja ekonomskega razloga ugotovilo, da iz letnega poročila za leto 2013 (B4) izhaja, da je tožena stranka v letu 2013 ustvarila ... EUR čiste izgube iz poslovanja. Imela je bilančno izgubo v višini ... EUR, ki je ni bilo mogoče pokriti iz razpoložljivega kapitala in ki je presegala polovico osnovnega kapitala tožene stranke. Zaradi insolventnosti naj bi tudi predlagala uvedbo ustreznega insolvenčnega postopka. E.E., direktor poslovanja ter D.D., nadzorni poslovodja, sta pojasnila, da je imela tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi slabe poslovne rezultate, oziroma da je bilo finančno stanje zelo slabo. Na to je vplivala (tudi) ukinitev poslovne enote v F. v tujini, saj so bile družbe povezane in je primanjkljaj dohodka iz F. v tujini vplival tudi na poslovne rezultate v poslovni enoti C.. F. enota v tujini se je po izpovedi priče D.D. zaprla septembra 2013. Izkazan je torej tudi ekonomski razlog, zato tožnica neutemeljeno navaja, da poslovanje tožene stranke v letu 2013 ne predstavlja ekonomskega razloga.

13. Ker so dokazani tako ekonomski kot organizacijski razlogi, tožnica neutemeljeno navaja, da je pravi razlog za odpoved osebne narave, ker je opozarjala na nepravilnosti v poslovni enoti C.. Tožnica je namreč štiri dni pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, dne 14. 10. 2003, toženo stranko pisno opozorila na stanje v enoti C. (poročilo o stanju z dne 14. 10. 2003 - A5). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odpoved posledica predvsem slabega stanja že v septembru 2013 ter da poročilo ni vplivalo na odločitev tožene stranke. Potreba po delu tožnice je na obeh delovnih mestih dejansko prenehala.

14. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je odločitev o plačilu delovne uspešnosti nepravilna. V 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2012 je dogovorjeno, da poleg osnovne plače lahko pripada delavcu za dobre delovne rezultate tudi delovna uspešnost po merilih in v višini, ki jih določi delodajalec. Stranki sta v zvezi s tem sklenili prilogo št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 3. 2012 - „Merila za določanje delovne uspešnosti (variabilni del plače)“, v kateri sta se dogovorili, da tožnici pripada delovna uspešnost za čas zaposlitve na delovnem mestu skrbnika kupcev. Tožnica je bila zadolžena za prodajo oglasnega prostora v B., v skladu s IV. točko Meril pa ji je pripadal tudi variabilni del plače. Po določbi IV/1. točke Meril je osnova za obračun delovne uspešnosti oziroma variabilnega dela plače vrednost skupnih zneskov naročil, ki jih pridobi tožnica. Na podlagi tega ji pripada 6 % od neto prihodkov od oglaševanja v B. v C., 6 % od neto prihodkov od oddaje dvoran v B. v C. in 6 % od skupne neto vrednosti prodanih kino vstopnic v B. v C.. Vrednosti se seštevajo in merijo na mesečni ravni, obračun delovne uspešnosti oziroma variabilnega dela plače pa se opravi kvartalno oziroma za posamezno tromesečje. Variabilni del se tožnici izplača v neto znesku v evrih, pri izplačilu plače tožnice v posameznem tromesečju. Na neto znesek se skladno z zakonodajo plačajo predpisani prispevki in akontacija dohodnine. V teh Merilih je bilo še določeno (V. točka Meril), da skladno z merili, določenimi v tej prilogi, vodja trženja oglasnega prostora pripravi obračun variabilnega dela plače tožnice ter ga posreduje direktorju poslovanja, ki potrdi izplačilo obračuna in finančno računovodsko službo, kjer pripravljajo obračun plače. 15. Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta torej stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. V tem delu ne gre za poslovno uspešnost v smislu drugega odstavka 126. člena ZDR-1, ki določa, da je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, kot je namreč mogoče razumeti odločitev sodišča prve stopnje, ki neplačilo utemeljuje z odločitvijo direktorice tožene stranke o neizplačilu delovne uspešnosti. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Glede na navedeno bi morala tožena stranka tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

16. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki I/4. izreka (355. člen ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v točki II izreka sodbe, saj bo sodišče prve stopnje lahko o stroških odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v postopku. V preostalem, glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti v pritožbi navedeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z materialnopravnim stališčem pritožbenega sodišča ugotoviti, do kakšnega zneska delovne uspešnosti bi bila tožnica upravičena glede na Merila za določanje delovne uspešnosti ter na podlagi tega ponovno odločiti o tožbenem zahtevku za izplačilo variabilnega dela plače. Pritožbeno sodišče ni samo razpisalo obravnave oziroma izvedlo dokaznega postopka po 355. členu ZPP, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. V dosedanjem postopku namreč sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka sploh še ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da zadevo v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo v zadevi ponovno odločilo v skladu z napotili pritožbenega sodišča. 18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.