Jedro

Pravnomočna odločitev sodišča, da je tožena stranka tožniku dolžna priznati vse pravice z dela in po delu za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe, pomeni, da je bilo prenehanje delovnega razmerja (na podlagi nedokončanega prvostopnega sklepa delodajalca) nezakonito in je tožnik upravičen do vtoževane pavšalne odškodnine po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi: „Toženi stranki se naloži, da tožniku plača znesek 5.934,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2006 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožnik več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.10.2004 do 27.5.2006 se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 394,16 EUR, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 376,81 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku plača odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini petih povprečnih mesečnih bruto plač CŠOD v zadnjih dveh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe, to je 5.934,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti 4.10.2004, ko je postala predmetna sodba pravnomočna do dneva plačila, podrejeno do zakonsko pripadajoče reintegracije v CŠOD (točka I. izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je toženi stranki dolžan povrniti njene stroške v višini 946,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo je tožnik vložil pritožbo, tako po pooblaščenki kot tudi laično pritožbo. Obe vlogi pritožbeno sodišče obravnava kot eno pritožbo.

V pritožbi, ki jo je vložila pooblaščenka, ta navaja, da je sodišče prve stopnje že v sodbi opr. št. III Pd 547/2002 na 7. strani obrazložitve ugotovilo, da tožniku delovno razmerje z 8.10.1996 ni zakonito prenehalo, zaradi česar mu še traja. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, kljub odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da ob razveljavitvi drugostopenjske odločitve tožene stranke tožniku reintegracijo prizna le do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje. Tudi iz takšne ugoditve tožbenemu zahtevku nedvomno izhaja nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je zato upravičen do odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini petih povprečnih mesečnih bruto plač pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe, zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v obsežni pritožbi pritrjuje takšnemu pravnemu stališču svoje pooblaščenke, obenem uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini sodbe sodišča prve stopnje opr. št. III Pd 547/2002 in med samo sodbo. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožniku delovno razmerje prekinjeno na zakonit način. Zmotna uporaba materialnega prava pa naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje odločilo arbitrarno, ne da bi upoštevalo izrek in obrazložitev pravnomočne sodbe opr. št. III Pd 547/2002, s katero je bil tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavržen zgolj zaradi preuranjenosti. S takšnim ravnanjem naj bi sodišče kršilo tudi določbo prvega odstavka 320. člena ZPP, saj ni upoštevalo pravnomočne ugotovitve iz sodbe III Pd 547/2002 o tem, da tožniku delovno razmerje z 8.10.1996 ni zakonito prenehalo. Obenem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se tožena stranka ni pritožila zoper to sodbo, ki na 7. strani vsebuje tudi ugotovitev, da tožniku delovno razmerje z dnem 8.10.1996 ni zakonito prenehalo, zaradi česar mu še traja. Pritožbeno sodišče ne povzema tistega dela tožnikove pritožbe, ki za odločitev ni bistvena.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 26/02, 2/04) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12.in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 320. členom ZPP. Določba 320. člena ZPP o tem, da je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je ta razglašena, če pa ni bila razglašena, pa ko je odpravljena, pomeni, da sodišče sodbe ne sme več spremeniti, kakor hitro je bila razglašena. V tem primeru pa sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v ničemer ni spreminjalo sodbe opr. št. III Pd 547/2002 z dne 18.6.2002. V tem postopku je sporno, ali odločitev sodišča prve stopnje v sodbi III Pd 547/2002, da se razveljavi sklep sveta tožene stranke z dne 1.10.1996, da pa se hkrati zavrne tožnikov zahtevek za razveljavitev prvostopenjskega sklepa tožene stranke z dne 19.7.1996 o prenehanju delovnega razmerja ter da se toženi stranki naloži, da tožniku prizna vse pravice iz dela in po delu za čas od 18.10.1996 do pravnomočnosti te sodbe pomeni, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na nezakonit način v smislu določbe 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje v RS (Ur. l. RS, št. 54/94, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Stališče sodišča prve stopnje, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na nezakonit način, saj je na podlagi prvostopenjskega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja prišlo do prenehanja delovnega razmerja (resda šele s pravnomočnostjo sodne odločbe), je pravno sicer zmotno, kakor bo razloženo v nadaljevanju, ne pomeni pa kršitve načela vezanosti sodišča na odpravljeno sodbo. To načelo bi bilo kršeno, če bi sodišče potem, ko je odpravilo sodbo opr. št. III Pd 547/2002 spreminjalo njen izrek, pa pri tem ne bi šlo niti za dopolnilno sodbo (325. člen ZPP), niti za popravo sodbe (328. člen ZPP).

Prav tako ni podano zatrjevano nasprotje med tem kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini sodbe opr. št. III Pd 547/2002 in samo sodbo. Kakor je že razloženo zgoraj gre za vprašanje interpretacije te sodbe v smislu zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ni pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede vsebine citirane sodbe navedlo ničesar, kar ne bi bilo v skladu s pisnim odpravkom te sodbe.

Prav tako pri vprašanju, ali je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na zakonit način, ne gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Pač pa je sodišče prve stopnje dejansko zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da odločitev sodišča v sodbi opr. št. III Pd 548/2002, da se zavrne zahtevek za razveljavitev prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika in da se hkrati toženi stranki naloži, da tožniku prizna vse pravice iz dela in po delu za čas od 8.10.1996 do pravnomočnosti te sodbe pomeni, da je prenehanje zakonito, češ da je na podlagi prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja dejansko prišlo do prenehanja delovnega razmerja in sicer s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje. Vendar pa je takšna interpretacija določbe panožne kolektivne pogodbe v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. III Pd 547/2002 napačna. Prvi odstavek 75. člena panožne kolektivne pogodbe določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma, da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavcev, ali pa da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dolžna priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8.10.1998 do pravnomočnosti te sodbe pomeni, da je tožniku 8.10.1996 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da mu bo zakonito prenehalo šele z dnem pravnomočnosti citirane sodbe. Navedeno pa pomeni, da je tožnik upravičen do pavšalne odškodnine iz 75. člena panožne kolektivne pogodbe.

Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi to, da ustavna pravica do enakega varstva pravic med drugim pomeni, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru s sodbo opr. št. Pdp 756/2006 z dne 20.4.2007 odločilo, da je tožnik upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, saj je tožena stranka delovno razmerje zaključila na podlagi sicer zakonitega, vendar nedokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Podobno kot v tem sporu je tudi v zadevi opr. št. Pd 756/2006 bilo odločeno, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo z dnem, vpisanim v delovno knjižico, temveč z dnem, ko se je delavec zaposlil drugje, sicer pa bi mu bilo delovno razmerje priznano do pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje. Tudi v navedeni zadevi je sodišče prve stopnje štelo, da ne gre za zakonito prenehanje delovnega razmerja in da delavec zato ni upravičen do pogodbene kazni. Iz navedenega je tako razvidno, da v izpodbijani sodbi ne gre za samovoljno in arbitrarno odločanje, kakor sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pritožba, temveč za očitno med sodišči prve stopnje dokaj razširjeno zmotno uporabo materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača pavšalno odškodnino v vtoževani višini. V skladu s prvim odstavkom 75. člena panožne kolektivne pogodbe namreč tožniku pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, pri čemer se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Iz potrdila tožene stranke z dne 15.9.2006 (priloga A4) je razvidno, da je povprečje plač pri toženi stranki v obdobju od julija 2004 do septembra 2004 znašalo 284.443,50 SIT, kar pomeni, da je tožnik upravičen do 5-kratnika tega zneska, kar znaša vtoževanih 1.422.217,50 SIT, oziroma sedaj 5.934,81 EUR. Pavšalno odškodnino delavec lahko uveljavlja šele po tem, ko je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, vendar to ne pomeni, da je delodajalec v zamudo prišel z dnem pravnomočnosti odločitve sodišča in da je delavec zato že od tega dne upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Delavec mora plačilo pavšalne odškodnine terjati, kar pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele z dnem, ko delavec na podlagi pravnomočne sodbe vloži tožbo. Tožnik je pripravljalno vlogo, s katero zahteva plačilo pavšalne odškodnine priporočeno oddal na pošto 27.5.2006, zato je do zakonskih zamudnih obresti upravičen od tega datuma. Takšne zakonske zamudne obresti je pritožbeno sodišče tudi dosodilo, višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.10.2004 do 27.5.2006 pa je potrebno zavrniti.

Takšna odločitev pomeni, da v veljavi ostane tisti del zavrnilne izpodbijane sodbe, s katerim je bil zavrnjen tisti del tožnikovega zahtevka, s katerim je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane pavšalne odškodnine za čas od 4.10.2004 do 27.5.2006, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo ta del izpodbijane sodbe.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe pomeni tudi, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel skoraj s celotnim zahtevkom, zaradi zavrnilnega dela niso nastali nobeni posebni stroški, zato je tožena stranka v skladu s 154. členom ZPP ter prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) tožniku dolžna povrniti celotne pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašene stroške postopka. Glede na vrednost spornega predmeta nagrada za zastopanje na prvem naroku znaša 400 točk in ne priglašenih 800 točk, za čas porabljen med zastopanjem je pooblaščenka utemeljeno priglasila nagrado v višini 100 točk, toliko odvetnici pripada tudi za čas potovanja za stranko. V odvetniških točkah utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 600 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 183,60 EUR. K temu je potrebno prišteti še 139,20 EUR za kilometrino ter 71,36 EUR takse za sodbo. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 394,16 EUR. Tožnik je v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS do zakonskih zamudnih obresti od dosojenih stroškov upravičen šele od prvega dne po poteku paricijskega roka. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko v višini 50 točk ter za končno poročilo stranki v višini 20 točk, saj je nagrada za tovrstna opravila že zajeta v nagradi za zastopanje na naroku.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen tudi do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Nagrada za pritožbo znaša 500 točk oziroma 229,50 EUR, k temu je potrebno prišteti še 2 % materialne stroške v višini 4,59 EUR in takso za pritožbo v višini 142,72 EUR. Celotno utemeljeni pritožbeni stroški tako znašajo 376,81 EUR, kolikor je tožena stranka tožniku tudi dolžna povrniti. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih stroškov za vmesni posvet v višini 50 točk, saj je nagrada za tak posvet že zajeta v nagradi za pritožbo.

Na podlagi četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti zneske v tolarjih preračunalo v eure, ob upoštevanju menjalnega razmerja 239,640 SIT za 1 euro.

izvor: VDSS sodba Pdp 812/2007 zveza: Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 75.