Jedro

Za ugotovitev razloga nesposobnosti za uradniško mesto ni potrebno, da je odločba o ugotovitvi dejstva o nesposobnosti za določeno delovno mesto pravnomočna. Določilo 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, ki ureja "možnost stranke, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah", ne pomeni, da je ta možnost omejena na procesno dejanje zaslišanja stranke, ampak zajema tudi možnost podajanja pisnih navedb stranke, možnost pisnega ugovarjanja na določena dejstva ali argumente, s katerimi mora biti stranka seznanjena. Vendar pa je treba pri vprašanju, ali gre za bistveno kršitev določb postopka, upoštevati tudi specialne določbe o udeležbi stranke v postopku po ZJU. Tudi v primeru, če je zakonodajalec pojem "odločba" iz 3. odstavka 84. člena ZJU štel za "upravni akt" v smislu 1. odstavka 39. člena ZJU, so pravila ZUP izrecno določena samo za pritožbeni postopek, ne pa tudi za prvostopenjski postopek. Za presojo izpodbijane odločbe z vidika obravnavanega tožbenega ugovora je ključnega pomena, da določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji o imenovanju v naziv oziroma pridobitev naziva (4. oddelek XI. poglavja ZJU) ne določajo, da bi moral biti javni uslužbenec zaslišan pred izdajo odločbe o imenovanju v uradniški naziv oziroma da se tudi na prvi stopnji odločanja uporabljajo pravila ZUP, pa tudi temeljna načela ZJU ne vsebujejo načela zaslišanja stranke. Ker je zakonodajalec tako očitno za določene zadeve na drugi stopnji postopka določil uporabo ZUP, za odločanje na prvi stopnji pa ne, v predmetni zadevi tudi ni možno šteti, da bi moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe tožnika zaslišati v skladu s pravili ZUP na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUP.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne.

Obrazložitev

Carinski urad Z. je na podlagi 1. odstavka 34. člena, 3. odstavka 84. člena in 1. odstavka 90. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002) ter v skladu z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 58/03, 81/03, 109/03, 43/04 in 58/04) in Aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Carinski upravi RS, št. 010-05/8-1/2004 z dne 25. 5. 2004, z odločbo z dne 1. 7. 2004 odločil, da se tožnik, ki opravlja naloge v nazivu osme stopnje: carinski inšpektor II, z dnem 1. 5. 2004 imenuje v uradniški naziv iste stopnje: carinski svetovalec II - inšpektor. V obrazložitvi prvostopenjskega akta organ pravi, da Uredba o notranji organizaciji, sistemizacij, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih v 5. odstavku 55. člena določa, da v primeru premestitve uradnika na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu, uradnika imenuje v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na tem delovnem mestu, razen če je bil uradnik že pred premestitvijo imenovan v naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na delovnem mestu. Sklicuje se tudi na določilo 86. člena ZJU.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da je bil z odločbo Vlade RS, št... z dne 20. 2. 2003 razrešen dolžnosti svetovalca predstojnika v Carinski upravi. Zoper omenjeno odločbo je bil sprožen upravni spor, v katerem je Upravno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. ... z dne 25. 2. 2004 omenjeno odločbo Vlade odpravilo. Pritožnik je pred izdajo omenjene odločbe Vlade opravljal dela in naloge vodje Oddelka za upravni postopek in izterjave na delovnem mestu svetovalca predstojnika v Carinski upravi Republike Slovenije in je imel skladno z ZJU položaj višjega upravnega delavca, ki je ustrezal njegovi izobrazbi, poklicni kvalifikaciji, znanjem in delovnim izkušnjam. Z izpodbijano odločbo je bil pritožnik razporejen na nižje delovno mesto. To delovno mesto ne ustreza izobrazbi, delovnim izkušnjam in delovni dobi pritožnika. Pritožnik meni, da bi moral kot višji upravni delavec skladno z določbami ZJU opravljati isto ali višje delovno mesto, kot je delovno mesto svetovalca predstojnika. Skladno z določilom 2. odstavka 147. člena ZJU je uradnika možno trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu, ki ga ima uradnik, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto. Omenjeni razlog v pritožnikovem primeru ni podan, ker je omenjena odločba Vlade odpravljena. Zahteval je povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi imenovanja v drug uradniški naziv in zaradi vseh postopkov, ki so bili nezakonito in neutemeljeno vodeni zoper njega. V pritožbi je tudi uveljavljal, da je izrek izpodbijane odločbe popolnoma nejasen in v samem nasprotju sam s sabo.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo in v obrazložitvi odločbe navedla, da je imenovanje posledica sprejema novega akta o sistemizaciji zaradi nove sistemske ureditve javnih uslužbencev oziroma uskladitve z določili ZJU in reorganizacije Carinske uprave RS zaradi vstopa Slovenije v EU. Nov Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Carinski upravi RS, št. 010-05/8-1/2004 z dne 25. 5. 20094, na katerega je Vlada podala soglasje s sklepom št. 023-101/2004, je sprejet v skladu z določili ZJU in Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Uradni lis RS, št. 58/03, 81/03, 109/03 in 43/04). Tožena stranka ugotavlja, da sta sklep generalnega direktorja Carinske uprave RS in izpodbijana odločba v skladu z odločbo Vlade RS, št...., s katero je bil pritožnik razrešen dolžnosti svetovalca predstojnika v Carinski upravi RS, ker ne dosega pričakovanih rezultatov, s tem ko ne opravlja strokovno in kvalitetno s sistemizacijo naloženih nalog in ker zaradi neustreznega vodenja Oddelka za upravni postopek in izterjave v Carinskem uradu Ljubljana prihaja do nesoglasij med delavci, s čimer po delovnih in strokovnih kvalitetah ni več primeren za opravljanje dela. Ker se v skladu z 199. členom ZJU postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij, o disciplinski in odškodninski odgovornosti ter postopki ugotavljanja nesposobnosti in postopki razrešitev, pričeti pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo po določilih zakonov, ki veljajo do začetka uporabe tega zakona, je bil pritožnik razrešen na podlagi 3. točke prvega odstavka v zvezi z 2. in 4. alinejo drugega odstavka 23. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO). Postopek za razrešitev pritožnika se je namreč pričel že v letu 2003, ko je Vlada RS z odločbo, št....., pritožnika z dnem 1. 3. 2003 razrešila dolžnosti svetovalca predstojnika v Carinski upravi RS, ker ni dosegal pričakovanih rezultatov. Ta odločba je bila nato s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št.... z dne 25. 2. 2004 odpravljena in je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek, posledica česa je bila odločba o razrešitvi, št... z dne 8. 4. 2004 Vlade RS. V skladu z določili ZDDO posamezniku, ki je razrešen naziva, ker po delovnih in strokovnih kvalitetah ni več primeren za opravljanje dela, lahko preneha delovno razmerje ali pa se razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da za področje carinske dejavnosti velja specialni predpis, Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, 57/04), ki ureja tudi razporejanje delavcev carinske službe; le v delu, ki ga specialni predpis ne ureja, pa se uporablja ZJU. Tožena stranka na tej podlagi sklene, da je sklicevanje pritožnika na nepravilno uporabo 247. člena ZJU neutemeljeno, saj ta člen omogoča tudi premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu, če je razlog premestitve nesposobnost za uradniško delovno mesto. Glede na izpeljan postopek ugotavljanja nesposobnosti za delovno mesto svetovalec direktorja in posledično izdano odločbo Vlade RS o razrešitvi, št... z dne 8. 4. 2004, pritožbeni organ meni, da je bil razlog nesposobnosti izkazan. Sklicuje se tudi na določilo 18. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 43/04), ki je pričela veljati 27. 4. 2004, in določa, da se spremeni poimenovanje nazivov 3. kariernega razreda za carinike v nazive carinski svetovalec I-inšpektor, carinski svetovalec II - inšpektor, carinski svetovalec III - inšpektor, pri čemer nazivu carinski inšpektor II ustreza naziv carinski svetovalec II - inšpektor. Zato tožena stranka meni, da je bil pritožnik pravilno imenovan v uradniški naziv osme stopnje, v naziv carinski svetovalec II - inšpektor.

V tožbi tožnik pravi, da se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih navedb. Zaradi navedenega se izpodbijane odločbe tožene stranke sploh ne more vsebinsko preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Predmetno delovno mesto ne ustreza izobrazbi, delovnim izkušnjam in delovni dobi tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da bi moral kot višji upravni delavec skladno z določbami ZJU opravljati isto ali višje delovno mesto, kot je delovno mesto svetovalca predstojnika. Skladno z 2. odstavkom 147. člena ZJU je uradnika možno trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu, ki ga ima uradnik, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto. Omenjeni razlog v primeru tožeče stranke ni podan, ob tem pa tožeča stranka poudarja, da je omenjena odločba Vlade odpravljena. Pravi, da se tudi v izpodbijani odločbi tožena stranka sklicuje na to, da tožeča stranka ne dosega pričakovanih rezultatov, kar pa je irelevantno, saj je bila omenjena odločba Vlade odpravljena in ni nobenega zakonitega in utemeljenega razloga za razporeditev tožeče stranke na drugo mesto. Izpodbijana odločba temelji tudi na popolnoma nepravilno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi se lahko izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V tem postopku je namreč nujno potrebno, da bi bila zaslišana tožeča stranka, ki bi se lahko izpovedala o pravno relevantnih dejstvih. Pri izdaji izpodbijane odločbe je tožena stranka zagrešila kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ker tožeči stranki ni bila omogočena udeležba v postopku. Predlaga razpis ustne obravnave in zaslišanje tožnika in da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano odločbo prerekala tudi določena pravna in dejanska stanja, ki niso bila predmet izpodbijane odločbe o imenovanju, zato tožena stranka o tistih pritožbenih navedbah ni odločala. O pritožbenih navedbah, ki pa se tičejo imenovanja v naziv, je tožena stranka v celoti odločala. Trditve tožeče stranke o tem, da ji ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, so po mnenju tožene stranke neutemeljene. Tožena stranka je namreč organ druge stopnje pri delodajalcu, ki v skladu s Poslovnikom o delu komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (št. 0090-8/2004, z dne 21. 4. 2004) sprejema svoje odločitve na seji. Pri reševanju pritožb zoper upravne akte, kar odločba o imenovanju tudi je, je tožena stranka dolžna postopati v skladu s XV. Poglavjem ZUP. Tožeča stranka je sicer vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je v nadaljevanju argumentirala le nepravilno uporabo materialnega oprava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa je sama popolnoma ignorirala odločbo Vlade RS, št... z dne 8. 4. 2004, s katero je bila ponovno razrešena.

V pripravljalnem spisu tožeča stranka pravi, da tožena stranka zmotno ugotavlja, da je bila z dnem vročitve omenjene odločbe, to je dne 19. 4. 2004, tožeča stranka razrešena dolžnosti svetovalca predstojnika. Zoper vročeno odločbo Vlade RS, št .... z dne 22. 4. 2004 je namreč tožeča stranka sprožila upravni spor in predlagala, da se omenjena odločba odpravi, s tem ko je po svojem pooblaščencu dne 18. 5. 2004 vložila tožbo na Upravno sodišče v Ljubljani. Omenjena odločba Vlade RS, št. ... z dne 22. 4. 2004 ni postala pravnomočna. Na podlagi zgoraj navedenega je sklicevanje tožene stranke, da je do razrešitve tožeče stranke prišlo zaradi omenjene določbe Vlade RS, neutemeljeno in nezakonito, in je uporaba zadevnih določil ZDDO in ZJU nepravilna in nezakonita. Tožeča stranka meni, da z zadevno določbo o razrešitvi, ki ni pravnomočna, razlog nesposobnosti ni izkazan. Upravni organ mora pri odločanju o pravicah in dolžnostih strank v upravnem postopku upoštevati določbe ZUP, katerega temeljno načelo je tudi možnost sodelovanja stranke v postopku. S tem, ko je tožena stranka potrdila odločitev prvostopenjskega organa, ki je bila sprejeta v postopku na prvi stopnji tako, da tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, je tudi tožena stranka sama zagrešila bistvene kršitve določb postopka, saj tudi sama ni dala tožeči stranki možnosti sodelovanja v postopku in niti ni sama ugotovila obsoja bistvenih kršitev pravil postopka.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ker lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta. Temu glede na tožbene ugovore sodišče dodaja naslednje: Tožnik je bil z prvič z odločbo z dne 20. 2. 2003 razrešen dolžnosti svetovalca predstojnika v Carinski upravi RS zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov in zaradi neustreznega vodenja oddelka, zaradi česar po navedeni odločbi po delovnih in strokovnih kvalitetah ni več primeren za opravljanje dela. Zoper to odločbo je bila sicer vložena tožba v upravnem sporu, vendar pa tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače (1. odstavek 30. člena ZUS, Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1). Odločba z dne 20. 2. 2003 je bila sicer odpravljena s sodbo Upravnega sodišča z dne 25. 2. 2004, ki je postala pravnomočna, vendar je tožena stranka v ponovnem postopku izdala novo odločbo o razrešitvi tožnika zaradi njegove nesposobnosti in sicer dne 8. 4. 2004. Tej drugi odločbi z dne 8. 4. 2004 je sledila izdaja prvostopenjskega akta z dne 1. 7. 2004 z učinkom na dan 1. 5. 2004, v zvezi s katerim teče po vložitvi tožbe zoper drugostopenjsko odločbo predmetni upravni spor. Zoper odločbo z dne 8. 4. 2004 je tožnik tudi začel upravni spor, vendar pa za ugotovitev razloga nesposobnosti za uradniško mesto, na kar se opira tožena stranka v izpodbijani odločbi, ni potrebno, da je odločba o ugotovitvi dejstva o nesposobnosti za določeno delovno mesto pravnomočna. Tožnik v upravnem sporu ni dosegel izdaje začasne odredbe, ki bi zadržala izvršitev odločbe z dne 8. 4. 2004. Zaradi tega je ključni tožbeni ugovor, da predhodno ni bilo pravno-veljavno ugotovljeno dejstvo o neprimernosti tožnika za opravljanje dolžnosti svetovalca predstojnika v Carinski upravi RS zaradi delovne nesposobnosti, neutemeljen. Kar pa zadeva druge tožbene ugovore, sodišče ugotavlja, da so tudi neutemeljeni iz naslednjih razlogov: Prvi tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih navedb, zaradi česar po mnenju tožnika v izpodbijani odločbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je pavšalen, saj tožnik ne navaja, do katerega izmed pritožbenih ugovorov se tožena stranka ni opredelila. Kljub temu, da gre za pavšalen tožbeni ugovor, je sodišče ta ugovor v konkretnem primeru vzelo v presojo in ugotovilo, da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene ugovore. Drugi tožbeni ugovor (4. odstavek na strani 2 tožbe), da predmetno delovno mesto ne ustreza izobrazbi, delovnim izkušnjam in delovni dobi tožnika in da bi moral po ZJU opravljati isto ali višje delovno mesto, kot je delovno mesto svetovalca predstojnika, in s tem v zvezi sklicevanje tožnika na določilo 2. odstavka 147. člena ZJU, je pokrit s pravilno ugotovitvijo tožene stranke, da je bil tožnik razrešen zaradi nesposobnosti za omenjeno delovno mesto z dokončno določbo z dne 8. 4. 2004. Glede zadnjega tožbenega ugovora, da je odločba nezakonita, ker temelji na nepravilnem in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je posledica dejstva, da tožnik ni bil zaslišan in da ni imel možnosti sodelovanja v postopku, pa sodišče ugotavlja, da gre za ugovor, ki ga tožnik prvič uveljavlja v upravnem sporu in ga ni uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Vendar pa gre po določilu 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, če stranki ni bila dana možnost udeležbe, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, za bistveno kršitev določb postopka, zato je sodišče tožbeni ugovor o tem, da tožnik ni bil zaslišan, vzelo v presojo.

Iz pripravljalnega spisa tožnika izhaja, da tožnik s tem ugovorom misli na udeležbo oziroma obveznost zaslišanja preden je bila izdana prvostopenjska odločba. Citirano določilo 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, ki ureja "možnost stranke, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah", ne pomeni, da je ta možnost sodelovanja stranke omejena na procesno dejanje zaslišanja stranke, ampak možnost, da se stranka izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah, zajema tudi možnost podajanja pisnih navedb stranke, možnost pisnega ugovarjanja na določena dejstva ali argumente, s katerimi mora biti stranka seznanjena. Ker je tožnik imel možnost, in jo je tudi izkoristil, da je podal pisno pritožbo na prvostopenjsko odločbo in je v njej uveljavljal dejanske in pravne argumente za varstvo njegovega pravnega interesa, z vidika ZUS v konkretni zadevi ni podana bistvena kršitev določb postopka na drugi stopnji odločanja. Vendar pa je treba pri vprašanju, ali gre za bistveno kršitev določb postopka, upoštevati tudi specialne določbe o udeležbi stranke v postopku po ZJU. Kar zadeva postopek v fazi odločanja tožene stranke, določilo 1. odstavka 39. člena ZJU pravi, da komisija pri odločanju o pritožbah zoper upravne akte uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Tudi določilo 5. odstavka 24. člena ZJU izrecno določa, kadar se o pravicah in obveznostih po tem zakonu odloča z upravno določbo, velja za pritožbo zoper prvostopenjski akt ZUP. Po ZUP, ki ureja pritožbeni postopek, zaslišanje tožnika v fazi drugostopenjskega postopka ni potrebno in tudi tožnik pravi, da bi moral biti zaslišan pred izdajo prvostopenjske odločbe. ZJU določa, da se uradnik imenuje v naziv z odločbo (3. odstavek 84. člena ZJU), kar pa pomeni, da tudi v primeru, če je zakonodajalec pojem "odločba" iz 3. odstavka 84. člena ZJU, štel za "upravni akt" v smislu 1. odstavka 39. člena ZJU, so pravila ZUP izrecno določena samo za pritožbeni postopek, ne pa tudi za prvostopenjski postopek.

In tudi če bi šlo v predmetni zadevi za sklep oziroma akt, s katerim stranka uveljavlja kršitev pravice v smislu 2. odstavka 39. člena ZJU, kar pomeni, da bi bilo treba z vidika procesnih pravil upoštevati Zakon o pravdnem postopku, je tožnik imel s pritožbo zoper prvostopenjski akt možnost, da se je izjavil o bistvenih dejstvih in da je lahko učinkovit zavaroval svoje pravne koristi oziroma pravice. V povezavi s tem je za presojo izpodbijane odločbe z vidika obravnavanega tožbenega ugovora ključnega pomena, da določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji o imenovanju v naziv oziroma pridobitev naziva (4. oddelek XI. Poglavja ZJU) ne določajo, da bi moral biti javni uslužbenec zaslišan pred izdajo odločbe o imenovanju v uradniški naziv oziroma da se tudi na prvi stopnji odločanja uporabljajo pravila ZUP. Za prvostopenjski postopek odločanja o nazivih zakonodajalec ni določil, tako kot za odločanje na drugi stopnji v določenih zadevah, da se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, pa tudi temeljna načela ZJU ne vsebujejo načela zaslišanja stranke. Ker je zakonodajalec tako očitno za določene zadeve na drugi stopnji postopka določil uporabo ZUP, za odločanje na prvi stopnji pa ne, v predmetni zadevi tudi ni možno šteti, da bi moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe tožnika zaslišati v skladu s pravili ZUP na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUP. Zato sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS, saj je tožnik imel možnost, da se je izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v pritožbenem postopku.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 104. in 105. členom ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker v konkretni zadevi ne gre za civilno pravico tožnika v smislu 1. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 - MP) in tožnik sodnega varstva civilne pravice tudi ni uveljavljal niti ni uveljavljal sodnega varstva kakšne ustavne pravice, da bi bilo sodišče vezano na standarde sojenja na glavni obravnavi iz 23. člena Ustave. Zato sodišče ni vezano na procesne standarde sojenja na podlagi zaslišanja stranke po MKVČP ali Ustavi. Kljub temu pa se je sodišče pri odločitvi, da bo o zadevi odločilo brez glavne obravnave, oprlo ne samo na določilo drugega dela 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ampak tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, ki se nanaša na sojenje na glavni obravnavi v upravnem sporu z vidika 22. oziroma 23. člena Ustave. V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu, ki je tudi sredstvo za izvedbo dokazov v upravnem sporu. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker v predmetni zadevi tožnik ni konkretiziral predloga za zaslišanje tožnika v tem smislu, da bi navedel kar koli konkretnega, v čem je predlagani dokaz z njegovim zaslišanjem pomemben za odločitev oziroma kako bi lahko dokazni predlog vplival na odločitev, ob tem pa gre v predmetni zadevi zgolj za pravno vprašanje, ali odločba o razrešitvi z dne 8. 4. 2003 pomeni pravno veljavno ugotovitev nesposobnosti za določeno uradniško delovno mesto, je sodišče imelo navedeno pravno podlago za odločitev brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, saj predlagani dokaz ni pomemben za njegovo odločitev.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče s sklepom zavrnilo prošnjo tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Iz podatkov v spisu izhaja, da glede na tožnikov naziv carinski svetovalec II - inšpektor in glede na to, da tudi v tožbi ni navedel nobenih dejstev, ki bi kazali na to, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodnih taks iz določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja. V upravnem sporu tudi ni predložil nobenih listin, ki jih zahteva 13. člen ZST, zato je sodišče prošnjo zavrnilo kot neutemeljeno.