Jedro

Čeprav v sodbi sodišča prve stopnje ni najti izrecne analize konkretne listine, je ta vsebovana v analizi vsakega dokaza posamič in zlasti vseh dokazov skupaj. Sodišče druge stopnje je poleg tega pravilno navedlo, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da dokazovano dejstvo ni odločilno za presojo spornega razmerja. Pravilno zato, ker argumentacija sodišča prve stopnje v ničemer ne trpi, tudi če bi bilo dokazovano dejstvo resnično: videti je, da sodišče prve stopnje sprejema „pot stroja“, tj. da je tožena stranka - prek P. (pletilni stroj) fizično dobila od tožeče stranke (medtem ko ne sprejema, da bi ga bila od nje tudi kupila). Tako je sodišče prve stopnje dovolj jasno pokazalo, da bi branje navedene listine pomenilo nepotrebno dokazovanje dejstva, ki pravno ni pomembno (in je v bistvu tudi že dokazano).

Izrek

Revizija se zavrne.

Revidentka trpi stroške revizije, nasprotni stranki pa mora povrniti 1.088,29 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo denarni tožbeni zahtevek, vložen zaradi neplačila kupnine za pletilni stroj. To sodbo je potrdilo sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke.

(2) Tožeča stranka v reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj.

(3) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O n e u t e m e l j e n o s t i r e v i z i j e

(4) Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V součinkovanju s 371. členom ZPP, ki določa vsebino in obseg preizkusa, to pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na že ugotovljeno dejansko stanje. Revidentka zato dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki ju je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe o prodaji pletilnega stroja in - temu zaključku v oporo - da je tožena stranka stroj kupila od podjetja P. d.o.o. (odslej: P.), ne more uspešno izpodbijati z zatrjevanjem česa nasprotnega ali z zatrjevanjem drugih dejstev, takšnih, ki še niso bila ugotovljena (na primer: da naj bi bil P. le uvoznik, tožeča in tožena stranka pa prodajalka in kupovalka; ali: domnevne kupčeve želje, da se izda račun na P., zaradi doseganja nižje carine; ali: da če je tožena stranka kupila stroj pri nekem P. P., da naj bi ga bila kupila pri tožeči stranki, pri kateri naj bi bil ta delal).

(5) K revizijsko neizpodbojnemu dejanskemu stanju prav tako sodijo ugotovitve po že opravljeni dokazni oceni listin. Zato ni mogoče upoštevati kakega drugega pomena v njih vsebovanih domnevnih nasprotij glede vrednosti stroja. Ta nasprotja niso takšna, da bi mogla utemeljiti bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne pomenijo uveljavljanih nasprotij med dejansko vsebino listin in povzetki te vsebine v sodbah sodišč nižjih stopenj, niti nasprotja med izrekom in obrazložitvijo teh sodb, zlasti pa ne onemogočajo preizkusa teh sodb.

(6) Nadalje se v reviziji v zvezi s 372. členom ZPP zmotno uveljavlja domnevna kriva izpovedba priče M. P.. Pri tem gre namreč za nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev, medtem ko se navedena določba ZPP nanaša na nove dokaze glede procesnih kršitev.

(7) Revidentka ne uveljavlja utemeljeno, da je sodišče druge stopnje perpetuiralo procesno kršitev, ki naj bi jo bilo storilo že sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo D. R., direktorja P. v letu 2001, ne da bi obrazložilo, zakaj ne. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da ta dokaz ni potreben. Revizijsko sodišče se tej oceni pridružuje, saj ugotavlja, da je tožeča stranka v na prvi narok prinešeni vlogi, pod točko VI., sicer navedla več dejstev, ki jih je nameravala dokazati z zaslišanjem navedene priče, vendar njihova zveza z odločilnim dejstvom, ali sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo, brez znatnega miselnega dopolnjevanja ni razvidna. Tožeča stranka te zveze ni pojasnila niti v reviziji, v kateri je le posplošeno navedla, da naj bi priča izpovedala, „kakšen je bil položaj družbe P. d.o.o. v odnosu do tožene stranke in seveda še pomembnejše do tožeče stranke“.

(8) Ni utemeljen niti očitek, da naj bi sodišči nižjih stopenj prekršili postopkovne določbe, ker naj bi sodišče prve stopnje ne navedlo, zakaj ni bralo spisa iz pravde med P. in tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo (čeprav ne na ustaljenem mestu v obrazložitvi, neposredno za povzetkom navedb strank, ampak v prvem odstavku na 3. strani sodbe), da navedbe o razmerju Preda in tožeče stranke za rešitev spora niso bistvene. Tožeča stranka je s tem dobila ustrezen odgovor glede neizvedbe predlaganega branja spisa.

(9) Revidentka trdi, da sta obe sodišči spregledali („preskočili“) račun št. 94110354 z dne 30.11.1994 (ki naj bi po revizijskem zatrjevanju dokazoval zaračunanje dobave pletilnega stroja toženi stranki in sklenitev pogodbe), toda neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi ocene zaslišanja tožeče stranke izrecno omenilo dva predložena računa, oba označena s št. 94110354 oziroma, kot listinski prilogi spisa, z A3 in B1, od katerih je eden ravno navedeni (glej prvi odstavek na 3. strani njegove sodbe).

(10) Ni mogoče slediti niti očitku, da bi bili sodišči spregledali „carinski dokument, ki ima datum 30.11.1994“ (v katerega eni od rubrik naj bi bila navedena tožena stranka in ki naj bi, tako revizija, prav tako dokazoval sklenitev pogodbe). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s sklicevanjem na carinsko listino dokazovala, „da je bilo blago poslano sicer na prejemnika firmo P. d.o.o., vendar pa tekstilni stroj za toženo stranko“ (na prvi narok prinešena vloga, točka IV., list. št. 49). Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je sodišče prve stopnje „vpogledalo carinsko listino in jo analiziralo“ (10.–11. vrstica na 4. strani njegove sodbe). Dasi v sodbi sodišča prve stopnje ni najti izrecne analize te listine, je ta vsebovana v analizi vsakega dokaza posamič in zlasti vseh dokazov skupaj. Sodišče druge stopnje je poleg tega pravilno navedlo, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da dokazovano dejstvo ni odločilno za presojo spornega razmerja (primerjaj 7.–8. vrstico na 4. strani njegove sodbe). Pravilno zato, ker argumentacija sodišča prve stopnje v ničemer ne trpi, tudi če bi bilo dokazovano dejstvo resnično: videti je, da sodišče prve stopnje sprejema „pot stroja“, tj. da je tožena stranka – prek P. – pletilni stroj (fizično) dobila od tožeče stranke (medtem ko ne sprejema, da bi ga bila od nje tudi kupila). Tako je sodišče prve stopnje dovolj jasno pokazalo, da bi branje navedene listine pomenilo nepotrebno dokazovanje dejstva, ki pravno ni pomembno (in je v bistvu tudi že dokazano).

(11) Sodišči nižjih stopenj sta zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno oprli na ugotovitev, da pogodba, na podlagi katere bi bila tožeča stranka od tožene stranke kot sopogodbenice upravičena do iztoževanega plačila, ni bila sklenjena. Brez pogodbe je uveljavljani tožbeni zahtevek brez pravne podlage. Zgolj načeloma je sicer mogoče pritrditi reviziji, da bi bilo treba upoštevno materialno pravo (začeti) iskati v določbah Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga.(1) Ker pa tudi ta temelji na nastanku pogodbe ob srečanju ponudbe in sprejema ponudbe (glej njene člene 14.-24., zlasti 23.), obenem pa na splošnih pravnih načelih (primerjaj drugi odstavek 7. člena), h katerim nedvomno sodi zahteva po soglasju strank za nastanek pogodbe, ni bistveno, da sta sodišči zaključek o neobstoju pogodbe zaradi odsotnosti potrebnega soglasja utemeljili z nacionalnim pravom. Kolikor ta konvencija niti posredno ne ureja splošnega dela civilnega prava, ki vsebuje temeljna pravila o virih obligacij, se je pravilno sklicevati na prvi odstavek 148. člena v času trajanja spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot je to storilo sodišče druge stopnje, in na 26. člen ZOR (z naslovom „Kdaj je pogodba sklenjena“).

(12) Revidentka zmotno meni, da lastništvo predmeta prodaje kakorkoli neposredno vpliva na veljavnost prodajne pogodbe. To je mogoče povsem veljavno skleniti tudi glede tuje stvari. Zato ni pomembno, ali je bil P. ob prodaji pletilnega stroja toženi stranki tudi njegov lastnik niti ali je bil lastninsko pravico na tem stroju veljavno pridobil. (13) Čeprav je sodišče prve stopnje dejansko navedlo, da tožeča stranka ni predložila pogodbe, pa po prepričanju revizijskega sodišča tega navedka vendarle ni mogoče razumeti, kot se zavzema revizija, da bi bilo sodišče prve stopnje pisno pogodbo štelo tudi za pogoj za nastanek pogodbe. Razen zadevnega zapisa drugih znamenj v njegovi obrazložitvi za to ni. Iz zapisa samega pa je moč razbrati, da je sodišče prve stopnje zaključek, da pogodba ni bila sklenjena, v okviru svoje dokazne ocene podprlo tudi z okoliščino, da se je direktor tožeče stranke med zaslišanjem skliceval na pogodbo, ki pa ni bila predložena (primerjaj list. št. 73, peti odstavek). Očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ne more biti utemeljen.

(14) Končno je zmoten še očitek, da bi morali sodišči nižjih stopenj drugače oceniti vlogo P., češ da je bil posrednik in ne prodajalec, zato ker naj bi zaradi poznavanja prava po uradni dolžnosti morali vedeti, da je zakonodaja v letu 1994 toženi stranki prepovedovala uvozne posle, podjetju z ustrezno dejavnostjo (kot je bil P.) pa ne. Vendar se poznavanje prava po uradni dolžnosti nanaša na odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v povezavi z ugotovljenimi dejstvi, ne pa na stanje predpisov, ki pravne subjekte utegnejo navesti, da pravna razmerja oblikujejo drugače, kot bi jih v odsotnosti teh predpisov. Stanje predpisov je v tem primeru dejstvo, saj gre za motiv za določeno ravnanje. Revidentka tako v bistvu oporeka pravilnosti dosedanjih dejanskih ugotovitev, čeprav v revizijskem stadiju, kot obrazloženo, to ni več mogoče. (15) Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker revizijsko sodišče tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

(16) Odločitev o (priglašenih in v celoti priznanih) revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 10/1/1984), Akt o nasledstvu konvencij Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo in mednarodnih pogodb Mednarodne telekomunikacijske zveze (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 19/1993; Uradni list RS, št. 65/1993).