Jedro

Zgolj dejstvo, da je bilo tožniku v nabornem postopku rečeno, da ga bo pregledal še drugi zdravnik, še ne pomeni razloga, zaradi katerega bi bilo treba izpodbijano odločbo oceniti kot nezakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo naborne komisije z dne 29. 11. 2000. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je naborna komisija na podlagi 5. člena Pravilnika o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo (Uradni list RS, št. 80/97) ter točke 53. 2 Seznama bolezni, stanj in poškodb, po katerih se ocenjuje zdravstvena sposobnost vojaških obveznikov za vojaško službo, ocenila tožnika kot začasno nesposobnega za vojaško službo za štiri leta. Na podlagi zbrane zdravstvene dokumentacije, predvsem pa izvidov skupinskega psihološkega testiranja ter ugotovitev specialista klinične psihologije dr. AA, tožena stranka ugotavlja, da pri tožniku obstajajo določene osebnostne težave, ki se kažejo zlasti v neustrezni realitetni kontroli in bi kot takšne oteževale služenje vojaškega roka. Takšno zdravstveno stanje pa ima, glede na že navedeno točko 53. 2 Seznama bolezni, stanj in poškodb, po katerih se ocenjuje zdravstvena sposobnost vojaških obveznikov, lahko za posledico le določitev ocene začasno nesposoben za vojaško službo za štiri leta. V tem času bodo po mnenju pritožbenega organa omenjene težave pri tožniku prenehale, kar bo seveda omogočalo tudi spremembo ocene zdravstvene sposobnosti za vojaško službo v smislu tožnikovih pritožbenih želja. V zvezi s slednjimi je tožena stranka v obrazložitvi še navedla, da je upravni organ pri odločanju vezan na veljavne predpise, zato pri odločanju ne more upoštevati subjektivnih ocen zdravstvenega stanja oziroma nabornikovih želja.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga, ker se z oceno naborne komisije ne strinja. Na pregledu pri specialistki psihologinji dr. AA je moral odgovarjati na določene skice, ki naj bi imele nek pomen, vendar so bile nekatere tako nerazločne, da nanje ni dal odgovora. Ob končanem pregledu mu je bilo rečeno naj pričakuje ponoven pregled, vendar nanj ni bil pozvan. Ko se je obrnil na dr. AA, mu je ta povedala, naj bi zadevo v nadaljevanju obravnaval dr. BB, pri njem pa je izvedel, da je mnenje o njegovi sposobnosti za vojaško službo že predal naborni komisiji brez ponovnega pregleda. Ker se tožnik s tem ni strinjal, je vložil pritožbo, ki pa je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena. Tožnik predlaga, da ga sodišče ponovno povabi na ustrezne preglede in oceni njegovo sposobnost za opravljanje vojaškega roka, saj si le-tega želi čimprej odslužiti in potem nadaljevati s šolanjem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi bistvene razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožnikovimi navedbami glede dodatnega specialističnega pregleda pa navaja, da je za podajo ocene po točki 53. 2 formalno zadostno že mnenje psihologa, samo po potrebi pa je treba v postopek vključevanja vključiti tudi psihiatra. Ker je bilo tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbenem upravnem postopku ocenjeno, da je dejansko stanje dovolj jasno izkazano, dodaten pregled pri psihiatru ni bil potreben. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po 16. členu Zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD, Uradni list RS, št. 18/91 in 74/95) ocenjuje vojaško sposobnost nabornika za vojaško službo naborna komisija. Le ta po 17. členu istega zakona ocenjuje sposobnost nabornika za vojaško službo na podlagi izvidov predhodnih zdravniških in drugih pregledov ter preiskav ter na podlagi zdravniškega pregleda pri naboru. Ocena naborne komisije je med drugim lahko: začasno nesposoben za vojaško službo za eno do štirih let (3. točka 2. odstavka 17. člena). Po 21. členu istega zakona upravni organ pristojen za obrambne zadeve izda podrobnejše predpise o merilih za ocenjevanje zdravstvene sposobnosti za vojaško službo ter ureja način izvajanja zdravstvenih in drugih pregledov ter preiskav v zvezi z vojaško dolžnostjo. Na podlagi te določbe je minister za obrambo izdal Pravilnik o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo (Uradni list RS, št. 80/97, v nadaljevanju: Pravilnik) katerega sestavni del je tudi Seznam bolezni, stanj in poškodb, po katerih se ocenjuje zdravstvena sposobnost za vojaško službo. Bolezni, stanja oziroma poškodbe, ki vplivajo na oceno zdravstvene sposobnosti za vojaško službo, so v Seznamu klasificirane s točkami. Seznam za nekatere vrste stanj, bolezni oziroma poškodb tudi določa, katere vrste specialistični izvidi so potrebni za ugotovitev posamezne vrste bolezni oziroma stanja ali poškodbe. Pri točki 53. Seznam določa, da se ocena sposobnosti za vojaško službo poda na osnovi izvida psihologa, po potrebi pa tudi psihiatra. Iz zdravstvene dokumentacije, ki je sestavni del predloženih upravnih spisov, ter iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila ocena zdravstvene sposobnosti za vojaško službo za tožnika sprejeta na podlagi ugotovitev specialista klinične psihologije dr. AA. Glede na navedeno določbo Seznama kot priloge oziroma sestavnega dela Pravilnika, sodišče meni, da je izvid psihologa zadostna podlaga za oceno tožnikove sposobnosti za vojaško službo, saj niti tožnik sam v pritožbi oziroma v tožbi ne navaja osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi za oceno njegove zdravstvene sposobnosti bilo treba pridobiti tudi izvid psihiatra. Zgolj dejstvo, da je bilo tožniku v nabornem postopku rečeno, da ga bo pregledal še drugi zdravnik, torej ne pomeni razloga, zaradi katerega bi bilo treba izpodbijano odločbo oceniti kot nezakonito, tožnik pa tudi sam ne navaja razlogov, ki bi lahko vzbudili dvom v pravilnost oziroma zakonitost odločitve tožene stranke. Tudi sodišče namreč meni, da tožnikova želja, da bi vojaški rok čim preje odslužil zato, da bi nadaljeval šolanje, pri ugotavljanju tožnikove zdravstvene sposobnosti za vojaško službo ne more biti relevantna.

Ker je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in zakonita, je moralo sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrniti.