Jedro

8. člen ZPP določa, da mora biti dokazna ocena (med drugim) skrbna. To pomeni, da mora biti preverljivo obrazložena, kar pa pomeni, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke bodisi sodišče druge stopnje. Po presoji višjega sodišča (ožja) obrazložitev sodišča prve stopnje o dejanski podlagi spornih poslov ni preverljivo obrazložena. To pa nadalje pomeni, da ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu skrbne dokazne ocene iz 8. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene v višini 66.015,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2018 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.428,68 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil s strani pravdnih strank podan nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika – OZ) pri sklepanju obeh spornih poslov _(sale and lease back_ premičnin ter posla z zlatom, v katerih so bili udeleženi zakonita zastopnica tožeče stranke, prokurist tožene stranke (sicer zakonca) in A. A.). Po presoji sodišča prve stopnje je bil nagib nedopusten, ker je v posledici spornih poslov prišlo do oškodovanja upnikov (9. točka obrazložitve). Z istimi razlogi je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi materialnopravni zaključek, da sta posla nična zaradi nedopustne podlage (četrti v zvezi z drugim odstavkom 39. člena OZ). Oškodovanje upnikov je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v spis v stečajnem postopku nad toženo stranko, iz katerega izhaja, da tožena stranka nima vrednejšega premoženja, kar ob višini prijavljenih in priznanih terjatev pomeni, da upniki ne bodo poplačani.

7. Tožeča stranka je utemeljeno opozorila, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v posledici spornih poslov prišlo do oškodovanja upnikov, ni imela podlage v trditvah oziroma predloženih dokazih tožene stranke. Takšne trditve tožena stranka ni podala, prav tako pa ni podala niti dokaznega predloga za vpogled v stečajni spis iz stečajnega postopka nad toženo stranko, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo premoženjsko stanje tožene stranke. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze, katerih podlaga niso bile navedbe tožene stranke, je kršilo določbo prvega odstavka 7. in določbo 212. člena ZPP, ki določata, da je trditveno in dokazno breme glede pravno relevantnih dejstev na strankah.

8. Nadalje pa višje sodišče soglaša s tožečo stranko tudi pri očitku pavšalne dokazne ocene dejanske podlage spornih poslov, kot jo je navajala tožeča stranka. 8. člen ZPP določa, da mora biti dokazna ocena (med drugim) skrbna. To pomeni, da mora biti preverljivo obrazložena, kar pa pomeni, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke bodisi sodišče druge stopnje.1 Po presoji višjega sodišča (ožja) obrazložitev sodišča prve stopnje o dejanski podlagi spornih poslov ni preverljivo obrazložena. To pa nadalje pomeni, da ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu skrbne dokazne ocene iz 8. člena ZPP.

9. Glede _sale and lease back_ operacije je sodišče prve stopnje zapisalo le, da je nelogično, da bi tožena stranka, ki se je ukvarjala z logistično dejavnostjo, svoja osnovna sredstva prodala tožeči stranki, ki se ukvarja z računovodstvom, ter jih nato najela nazaj, da bi opravljala dejavnost. Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozorila, da _sale and lease back_ operacija sama po sebi ni neobičajna in lahko gre za način pridobitve finančnih sredstev (preko prodaje svoje lastnine) hkrati z ohranitvijo posesti nad stvarmi, potrebnimi za nadaljevanje dejavnosti (preko povratnega najema teh stvari). Tudi okoliščina, da naj bi bil posel nelogičen zaradi siceršnje dejavnosti pravdnih strank, sama po sebi ne dokazuje, da je bila podlaga takega posla nedopustna oziroma da je bil nagib za tak posel nedopusten. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da ni jasno, za kaj je bila porabljena kupnina. Če je sodišče sprejelo argumentacijo tožeče stranke, da je bila kupnina za osnovna sredstva plačana (kot bi to izhajalo iz citiranega stavka), potem ni mogoče zgolj enostavčno zaključiti, da je bil očiten namen strank prenos premoženja iz sfere tožene v sfero tožeče stranke (če je hkrati v nasprotno smer šla kupnina za prodane premičnine). Konkretni razlogi, zakaj je sodišče presodilo, da te okoliščine utemeljujejo nedopustnost podlage oziroma nedopustnost nagiba, so izostali.

10. Zelo podobno velja tudi za obrazložitev glede poslov z zlatom. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da gre za nelogične pravne posle. Glede poslovanja v zvezi s 4.900,00 EUR med prokuristom tožene stranke in A. A. sodišče ni pojasnilo, kakšna je njegova relevantnost s spornim pravnim poslom med pravdnima strankama. Četudi bi držala ugotovitev, da je poslovanje z zlatom pravdnih strank glede na njuno siceršnjo dejavnost nenavadno, le pavšalna ugotovitev, da je nenavadno, ne vsebuje nobenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je podan zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 39. člena (nedopustna podlaga) oziroma drugega odstavka 40. člena OZ (nedopusten nagib).

11. Po ustaljeni sodni praksi je ničnost najstrožja sankcija za napake poslov, katere namen ni le varstvo strank, temveč (tudi) varstvo javnega interesa.2 Glede na opisani namen ničnosti je treba nedvoumno opredeliti dejansko stanje, iz katerega je razvidno, da imajo sporni posli takšne napake, da je ničnost primerna sankcija. V izpodbijani sodbi je takšna nedvoumna opredelitev izostala.

12. Višje sodišče na podlagi vsega povedanega zaključuje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke v zvezi z zaključkom o ničnost spornih poslov zaradi oškodovanja upnikov, prav tako pa pri oceni trditev in dokazov tožeče stranke o dejstvih, ki naj bi potrjevala dopustnost nagiba oziroma podlage spornih poslov, ni sledilo metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, da mora biti dokazna ocena skrbna. Ti okoliščini sta nedvomno vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe, kar utemeljuje obstoj relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pa zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP materialnopravne presoje sodišča o nedopustnosti podlage oziroma nedopustnosti nagiba z vidika ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja ni mogoče konkretno preizkusiti, s čimer je v tem delu podana tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka terjata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. Višje sodišče zadeve ne more rešiti samo; z dopolnjevanjem oziroma delno kreiranjem dokazne ocene v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP bi višje sodišče ugotavljalo dejansko stanje, ki predhodno ni bilo ustrezno obravnavano pred sodiščem prve stopnje. To pa bi pomenilo, da stranka, ki se z ugotovitvami, do katerih bi višje sodišče prišlo s samostojno kreirano dokazno oceno, ne bi strinjala, teh ne bi več mogla izpodbijati, s čimer bi ji bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Glede na dosedanji tek postopka, ki je tekel brez zapletov,3 odločitev višjega sodišča za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo nesorazmerno posegla v pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago obeh strank po potrebi dopolni dokazni postopek in nato o tožbenem zahtevku ponovno odloči. 15. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 91. 2 Prim. z odločbama VSRS III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017 in II Ips 176/2018 z dne 6. 12. 2018. 3 Od vložitve tožbe do izdaje izpodbijane sodbe je minilo manj kot leto dni, pri čemer je treba upoštevati tudi omejitve zaradi ukrepov, povezanih s preprečevanjem širitve virusa SARS-Cov-2 (COVID-19).