Jedro

Tožena stranka bi morala navesti določena dejstva in predlagati konkretne dokaze, da bi se lahko uspešno uprla tožbenemu zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki obračunane zamudne obresti in obveznost po bremepisu v skupnem znesku 477.044,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti za 15.540,17 SIT izvršilnih stroškov (1. točka izreka sodbe). V ostalem delu, to je glede plačila obračunanih zamudnih obresti v znesku 489.614,90 SIT z zamudnimi obrestmi ter 9.793,17 SIT izvršilnih stroškov ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti nadaljnje pravdne stroške (3. točka izreka sodbe). Zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni zmotno ali nepopolno ugotovilo, kot meni tožena stranka v pritožbi. Vsa za pravilno in zakonito sodbo odločilna dejstva je zelo natančno ugotovilo in svoje ugotovitve v sodbi tudi jasno in prepričljivo obrazložilo. Pri tem se je seveda ukvarjalo z dejstvi, ki jim je tožena stranka konkretno (z navedbo določenih dejstev in predlaganjem konkretnih dokazov) oporekala. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ostalim obračunom obresti (razen obračunu št. 107) ni konkretno ugovarjala, je popolnoma pravilna. To vsebinsko potrjuje celo navedba tožene stranke same v pritožbi, ko citira svoj ugovor iz pripravljalnega spisa: "Obračuni zamudnih obresti so nepravilni in ne upoštevajo pravilnih datumov plačil." Tak ugovor namreč obsega samo neko trditev, ki ni konkretizirana z nobenimi dejstvi in dokazi. Zato ga sodišče prve stopnje sploh ni moglo obravnavati. Če je tožena stranka mislila, da bosta priči, katerih zaslišanje je predlagala, zaslišani o tem, da je s tožečo stranko sklenila dogovor o medsebojni uskladitvi terjatev in obveznosti, kot navaja v pritožbi, potem bi to svojo misel morala sodišču prve stopnje tudi jasno izraziti. Tega pa ni storila. Zaslišanje dveh prič je namreč predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8.1.1997, v kateri je navedla celo vrsto ugovorov. Med drugim je res navedla tudi to, da sta pravdni stranki stanje terjatev in obveznosti v letu 1992 medsebojno uskladili. Pri tem pa tudi, da se je tožeča stranka zavezala stornirati sporne račune iz razlogov, iz katerih jim tožena stranka ugovarja v pravdi. To lahko pomeni le, da bi moralo do storna računov priti zato, ker so bili po mnenju tožene stranke neutemeljeno izstavljeni. Tega pa tožena stranka v pravdi ni dokazala. Zaradi tega izpoved prič, tudi če bi potrdili, da je prišlo do uskladitve medsebojnih terjatev in obveznosti, ne bi mogla vplivati na sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Po določbi 2. odst. 365. člena ZPP je po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo prve stopnje še glede pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da ne obstoji niti kakšen od teh razlogov. Zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo. V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.