Jedro

Tožnik je poleg del, ki so bila potrjena z odločbo o pravici do sredstev, izvedel še druga, dodatna dela, za izvedbo katerih v skladu s 54. členom ZKme-1 v zvezi s sedmim odstavkom 98. člena Uredbe o PRP ni pridobil dovoljenja pristojnega organa. Za takšno vsebinsko in s tem posledično finančno spremembo projekta bi namreč tožnik potreboval dovoljenje.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja tožniku naložila vračilo prejetih sredstev na podlagi pravil o znižanju plačil (1. točka 30. člena Uredbe št. 65/2011), ki pa jih je mogoče uporabiti le pri odločanju o zahtevku za izplačilo, torej v primeru, ko sredstva upravičencu še niso bila izplačana. V primeru, kakršen je obravnavani, ko so bila tožniku sredstva že izplačana, pa bi Agencija lahko naložila tožniku vračilo teh sredstev le, če bi ugotovila, da je podan kateri od razlogov za vračilo po prvem odstavku 57. člena ZKme-1 v povezavi z 2. točko 30. člena Uredbe št. 65/2011.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33151-2/2009/106 z dne 17. 4. 2015 se odpravi v 2. in 3. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zavrnila zahtevek tožnika št. 33151-2/2009/93 za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33151-2/2009/63 z dne 21. 2. 2013 (1. točka izreka), odločila pa je tudi, da mora tožnik vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi zahtevka za izplačilo prve faze projekta „Investicija v kletne prostore“ št. 33151-2/2009/82 z dne 30. 12. 2013 v višini 44.192,89 EUR, in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka). Znesek iz 2. točke izreka odločbe mora tožnik nakazati na račun, naveden v izreku (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe Agencija pojasnjuje, da je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (sedaj Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) z odločbo št. 33151-2/2009/63 z dne 21. 2. 2013 tožniku odobrilo I. načrt izvedbenih projektov (v nadaljevanju NIP) za leto 2012. Za sofinanciranje projekta „Investicija v kletne prostore“ iz naslova ukrepa Izvajanje lokalnih razvojnih strategij je bilo tožniku odobrenih 44.192,94 EUR za prvo fazo projekta in 69.906,54 EUR za drugo fazo projekta. Sredstva so bila tožniku odobrena po načelih pristopa LEADER pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba o PRP).

3. V nadaljevanju obrazložitve se Agencija sklicuje na 56. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki določa, da se zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, zavrne, navaja pa tudi določbo 57. člena ZKme-1, ki določa pogoje za vračilo neupravičenih plačil. 4. Kot pojasnjuje, je tožnik dne 30. 12. 2013 vložil zahtevek za izplačilo sredstev v višini 44.192,89 EUR za prvo fazo projekta, ki so bila stranki tudi v celoti izplačana. Dne 10. 7. 2014 pa je tožnik vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev še za drugo fazo projekta v višini 69.906,54 EUR.

5. Pri administrativni kontroli zahtevka je Agencija ugotovila, da tožnik v dveh računih uveljavlja tudi plačilo za dodatna dela, ki niso bila zajeta v prvotnem opisu del po javnem naročanju niti v stroškovniku projekta in tudi niso bila odobrena z odločbo o potrditvi NIP. Stranka je bila zato pozvana, naj pojasni, zakaj niso bile javljene spremembe projekta, ki so nastale v povezavi z dodatnimi deli. V odgovoru je tožnik navedel, da mu je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pojasnilo, da se v primeru višje vrednosti projekta od predvidene poveča zgolj delež nosilca projekta, delež evropskih sredstev pa ostaja enak. Zato je bil mnenja, da sprememb projekta (izvedbe dodatnih del) ni treba javiti.

6. Po ugotovitvi Agencije tožnik potrjenega projekta iz NIP ni spreminjal, čeprav bi ga v skladu s predpisi zaradi izvedbe dodatnih del moral. Ker potrjen stroškovnik ne vključuje dodatnih del, so vsa dodatna dela do sofinanciranja neupravičena. Od zneska računov je zato Agencija odštela vse novo uvedene postavke za dodatna dela v skupni višini 85.927,83 EUR, ki so v nadaljevanju obrazložitve tudi navedena. Ker znaša razlika med višino zahtevka po predlogu tožnika in višino ugotovljenih upravičenih stroškov po administrativni kontroli več kot 3 %, je Agencija uporabila pravila o znižanju v skladu s petim odstavkom 102. člena Uredbe o PRP in 30. členom Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba št. 65/2011). Ker je znesek izplačila po znižanju negativen, izplačilo zahtevka ni mogoče. Agencija je zato zahtevek za izplačilo sredstev za drugo fazo projekta zavrnila, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v Uredbi o PRP in odločbi o potrditvi NIP.

7. Ker je projekt enotna naložba, je Agencija zaradi preverjanja ustreznosti celotnega projekta ponovno izvedla administrativni pregled prvega zahtevka in ugotovila, da so bila tožniku po prvem začasnem računu izplačana dela, ki se ne ujemajo s končnim računom, ki je bil priložen drugemu zahtevku: določena dela po končnem računu sploh niso bila izvedena, ali so bila izvedena v manjšem obsegu, kot so bila izplačana, ali pa močno presegajo količine po javnem razpisu. Agencija je zato ponovno izvedla izračun izplačila iz prvega zahtevka in ugotovila, da je znesek izplačila po znižanju negativen, zaradi česar izplačilo zahtevka ni mogoče. Ker pa so bila sredstva po prvem zahtevku že izplačana, predstavlja znesek 44.192,89 EUR po 5. in 30. členu Uredbe št. 65/2011 neupravičeno izplačilo, ki ga je stranka dolžna vrniti.

8. Tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi ter navaja, da v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Kot navaja, je v času nastanka sprememb na projektu pisno obvestil takrat pristojen organ - Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Uslužbenki ministrstva, gospe A.A., je preko elektronske pošte poslal obvestilo o nepredvidenih okoliščinah, ki so narekovale spremembo projekta. Spremembe so bile namreč nujno potrebne za kvalitetno izvedbo projekta, ki je dosegel zastavljene cilje, projekt pa je bil tudi v celoti realiziran. Ker je bil namen projekta dosežen, spremembe projekta po mnenju tožnika niso bile neupravičene. Agencija pri odločanju ni upoštevala strokovnih utemeljitev o nujnosti izvedbe dodatnih del, s čimer je bilo po mnenju tožnika kršeno načelo materialne resnice, upoštevala pa tudi ni, da je bil projekt izveden v predvidenih rokih ter v vsebinsko takšnem obsegu, kot je bil predviden za sofinanciranje.

9. Agencija v obrazložitvi odločbe tudi ni izkazala, da je tožnik namerno vložil napačen zahtevek oziroma, da je sredstva uporabljal v nasprotju z namenom, za katerega so mu bila dodeljena, kar je po prvem odstavku 57. člena ZKme-1 pogoj za vračilo sredstev. Pri odločanju tudi ni bila upoštevana določba 1. točka 30. člena Uredbe št. 65/2011, po kateri se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Tožnik je namreč že pred izdajo izpodbijane odločbe dokazal obstoj objektivnih okoliščin, na katere tožnik ni imel vpliva, zaradi katerih je prišlo do sprememb v vsebini projekta.

10. Po mnenju tožnika se je Agencija tudi neupravičeno spustila v vsebinsko presojo upravičenosti izplačila sredstev v višini 44.192,89 EUR. Navaja, da je takrat pristojni organ (Ministrstvo za kmetijstvo in okolje) zahtevek potrdil, saj je ugotovil, da izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Agencija po mnenju tožnika ni pristojna odločati o zahtevku, o katerem je že odločil drug organ.

11. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. V odgovoru na tožbo toženka podrobneje opisuje sistem dodeljevanja nepovratnih sredstev v okviru ukrepa LEADER. Glede očitkov, da je o vračilu sredstev odločil nepristojni organ, navaja, da je dne 18. 4. 2014 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1B), ki v 60. členu določa, da je do uveljavitve tega zakona za odločanje o predmetnem zahtevku pristojno ministrstvo, po uveljavitvi ZKme-1B pa Agencija. V času od izdaje odločbe o potrditvi NIP do odločanja o zahtevku za izplačilo oziroma vračilo sredstev je prišlo tako do prenosa pristojnosti za odločanje o zahtevkih, kar pomeni, da je Agencija pristojna po zakonu odločati o teh zahtevkih od 18. 4. 2014 dalje.

13. Glede očitka tožnika, da spremembe projekta ni bilo treba prijaviti in da je bilo o spremembi ministrstvo obveščeno, Agencija poudarja, da tožnik ni vložil zahtevka za spremembo obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev, kar pomeni, da dodatna oziroma nepredvidena sredstva niso bila odobrena, zaradi česar je ravnala Agencija pravilno, ko je pri obravnavni celotnega zahtevka od zneska obeh računov odštela vse novo uvedene postavke za dodatna dela. Po izrecni določbi drugega in tretjega odstavka 54. člena ZKme-1 je namreč treba o vseh zahtevkih za spremembo odločiti z odločbo, ki pa v obravnavani zadevi ni bila izdana.

14. Po mnenju toženke je tudi neutemeljen očitek o nepravilni uporabi 57. člena ZKme-1. Kot pojasnjuje, v obravnavni zadevi tožniku ni bila očitana namernost v smislu 57. člena ZKme-1, temveč je bilo ugotovljeno, da predstavlja znesek 44.192,89 EUR skladno s 5. členom in 1. točko 30. člena Uredbe št. 65/2011 neupravičeno izplačilo, ki ga je tožnik dolžan vrniti.

15. Ker na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je bil cilj projekta dosežen, toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Tožba je deloma utemeljena.

17. Med strankama je spor o pravilnosti odločitve Agencije, ki je zaradi ugotovljenih nepravilnosti po opravljenem administrativnem pregledu zavrnila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev ukrepa LEADER za drugo fazo projekta „Investicija v kletne prostore“, odločila pa je tudi, da je dolžan tožnik že izplačana sredstva za prvo fazo projekta vrniti, ker naj bi bila ta sredstva izplačana neupravičeno.

18. Zahtevek za izplačilo sredstev za drugo fazo projekta je Agencija zavrnila na podlagi pravil o znižanju plačil iz 30. člena Uredbe št. 65/2011 in petega odstavka 102. člena Uredbe o PRP. Ugotovila je namreč, da je tožnik ravnal v nasprotju s predpisi, ker od pristojnega organa ni zahteval, da mu dovoli spremembo obveznosti, ki so bile opredeljene v odločbi o potrditvi NIP.

19. Po prvem in drugem odstavku 54. člena ZKme-1 v zvezi z sedmim odstavkom 98. člena Uredbe o PRP mora namreč LAS za spremembo časovnih, vsebinskih in finančnih obveznosti, opredeljenih v odločbi o potrditvi NIP, pred potekom roka za izpolnitev obveznosti vložiti obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti. Pristojni organ z odločbo spremeni obveznost, če ugotovi, da bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev.

20. V zadevi ni sporno, da je tožnik (ustanovljen kot LAS) poleg del, ki so bila potrjena z odločbo o NIP, izvedel še druga, dodatna dela, za izvedbo katerih v skladu s 54. členom ZKme-1 v zvezi s sedmim odstavkom 98. člena Uredbe o PRP ni pridobil dovoljenja pristojnega organa. Za takšno vsebinsko in s tem posledično finančno spremembo projekta bi namreč tožnik tudi po presoji sodišča potreboval dovoljenje.

21. Kot izhaja iz prvega odstavka 54. člena ZKme-1, organ v postopku odločanja o spremembi obveznosti med drugim presodi tudi, ali bi bila sprememba projekta v skladu z zastavljenimi cilji. Tožnik, ki postopka za spremembo obveznosti ni sprožil, se zato v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev ne more uspešno sklicevati na to, da je bil projekt dokončan in zastavljeni cilj projekta dosežen. Prav tako se ne more razbremeniti odgovornosti za vključitev neupravičenega zneska stroškov za dodatna dela, ki jih je opravil brez odobritve.

22. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da je Agencija ravnala pravilno, ko je stroške neodobrenih dodatnih del štela za neupravičene. Te stroške je v skladu z 30. členom Uredbe št. 65/2011 in petim odstavkom 102. člena Uredbe o PRP odštela od zahtevanega zneska in izračunala upravičene stroške. Zaradi razlike med zahtevanimi in upravičenimi stroški, ki je presegla 3 %, je nato Agencija uporabila pravila o znižanju plačil, kar je imelo za posledico zavrnitev zahtevka za izplačilo za drugo fazo projekta.

23. Nepravilna pa je izpodbijana odločitev v delu, v katerem je Agencija tožniku po ponovno opravljenem administrativnem pregledu naložila vračilo že izplačanih sredstev za prvo fazo projekta.

24. Za odločanje o vračilu že izplačanih sredstev je v skladu s predpisi EU in predpisi za njihovo izvrševanje po izrecni določbi 37a. člena ZKme-1 pristojna Agencija, kar velja tudi v primeru, kakršen je obravnavani, ko je o zahtevku za izplačilo sredstev odločalo takrat pristojno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Agencija torej, če ugotovi, da so bila sredstva upravičencu izplačana neupravičeno, naloži vračilo teh sredstev.

25. Primere, ko je treba neupravičeno izplačana sredstva vrniti, določata 2. točka 30. člena Uredbe št. 65/2011 (izključitve) in prvi odstavek 57. člena ZKme-1 (neizpolnitev ali kršitev obveznosti). Pristojni organ sme tako zahtevati vračilo sredstev le v primeru namerne vložitve napačne vloge ali zahtevka, namerne nepravilnosti v skladu s predpisi Unije in kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali kadar je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav.

26. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija tožniku naložila vračilo prejetih sredstev na podlagi pravil o znižanju plačil (1. točka 30. člena Uredbe št. 65/2011), ki pa jih je mogoče uporabiti le pri odločanju o zahtevku za izplačilo, torej v primeru, ko sredstva upravičencu še niso bila izplačana. V primeru, kakršen je obravnavani, ko so bila tožniku sredstva že izplačana, pa bi Agencija lahko naložila tožniku vračilo teh sredstev le, če bi ugotovila, da je podan kateri od razlogov za vračilo po prvem odstavku 57. člena ZKme-1 v povezavi z 2. točko 30. člena Uredbe št. 65/2011. 27. Z izpodbijano odločbo je torej Agencija v delu, ki se nanaša na vračilo že izplačanih sredstev za prvo fazo projekta, nepravilno uporabila materialno pravo, v posledici česar je bilo v tem delu tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče izpodbijano odločbo v 2. in 3. točki izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo Agenciji v ponovni postopek. Pri odločanju v ponovnem postopku je Agencija vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

28. V preostalem delu (1. točka izreka izpodbijane odločbe) pa je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil zahtevek tožnika za izplačilo sredstev za drugo fazo projekta pravilno zavrnjen.

29. Ker je sodišče tožbi deloma ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 EUR. Te stroške skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.