Jedro

Nobenega dvoma ni, da se potrebe štiriletnega otroka od potreb trinajst oziroma petnajst let stare najstnice razlikujejo. Dejstvo je, da so z vstopom v šolo nastali stroški v zvezi s šolanjem, v konkretnem primeru tudi z obšolskimi dejavnostmi.

Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti potrebe obeh otrok. Glede na povsem različni izpovedi pritožnika in matere glede tega, koliko pritožnik prispeva k sinovem preživljanju, je dovolj, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da ima pritožnik še eno preživninsko obveznost do leto dni starega sina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec in predlagateljica sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu mladoletne hčerke nasprotnega udeleženca delno ugodilo in nasprotnemu udeležencu naložilo, da ji, namesto s sodno poravnavo P 3334/2009 z dne 15. 12. 2010 dogovorjene mesečne preživnine v višini 130 EUR, nazadnje valorizirane na 147,54 EUR, od 29. 8. 2019 do vključno avgusta 2021 plačuje 219,00 EUR, od septembra 2021 dalje pa 279,00 EUR mesečne preživnine. Zapadle in neplačane preživninske zneske je dolžan plačati v roku 15 dni, bodoče pa do vsakega 18. dne v mesecu, do prve uskladitve preživnin, nato pa v valoriziranih zneskih. Kar je zahtevala predlagateljica več, je zavrnilo in odločilo, da udeleženca nosita vsak svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožil nasprotni udeleženec in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za zvišanje preživnine v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za predlagateljico.

Kot bistveno navaja, da se potrebe mladoletne hčerke A. niso bistveno povečale in da so bile povečane potrebe upoštevane že pri določitvi preživnine. Njegove zmožnosti za preživljanje hčerke se prav tako niso bistveno povečale, saj je njegov osebni dohodek le nominalno višji, dejansko pa ne. Kupnino v znesku 100.000 EUR bo v glavnem porabil za poravnavanje svojih dolgov na črnem trgu in za najemnino, upoštevati pa jo je treba v skladu z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, torej 19,01 EUR na mesečnem nivoju. Napačno so ocenjene tudi potrebe mladoletne predlagateljice za čas do in od septembra 2021 dalje. Za hrano je dovolj 70,00 EUR mesečno, saj A. nima ekološke, brezglutenske, veganske hrane, dva obroka pa ima že v šoli. Mati ji kupuje obleko in obutev tudi v trgovinah srednjega cenovnega razreda in zato naj prestiž plača sama, enako velja glede športne obleke in obutve. Na računih se vidi, da je obleka tudi M in L velikosti, poleg tega dvojnih športnih copat na leto ne rabi, pretiran je tudi znesek za higieno, kozmetiko in frizerja, dovolj bi bilo 15,00 EUR mesečno. Zapleti z alergijo očitno niso resni in pogosti, saj zdravil ne dobi na recept, zato ta strošek ni upravičen. Za žepnino je dovolj 10,00 EUR. Z A. dodatnimi aktivnostmi se že ves čas ne strinja, ker jih ne more plačevati. Selitev v večje stanovanje pa je neodgovorna poteza. Sodišče je na letnem nivoju za 100,00 EUR preveč priznalo potnih stroškov (pri oceni potreb po septembru 2021), saj znaša letna vozovnica za vlak 200,00 EUR, za mestni prevoz pa je treba le doplačati 100,00 EUR. Nasprotni udeleženec dodaja, da je bil tekom celotnega postopka obravnavan neenako, da sodišče premoženjskih zmožnosti matere ni presojalo, prav tako ne njenih pridobitnih zmožnosti, trdi, da se mu zdravstveno stanje slabša, mati pa se je dolžna poklicno rehabilitirati.

3. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Mesečne potrebe preživninskih upravičencev se skozi preživninsko obdobje spreminjajo, vendar vsaka sprememba potreb ne narekuje zvišanja preživnine1, spremembe morajo biti bistvene oziroma znatne. Ob določitvi preživnine je bila A. stara štiri leta, ob vložitvi predmetnega predloga trinajst, sedaj je stara petnajst let in je s šolskim letom 2021/22 začela obiskovati srednjo šolo. Nobenega dvoma ni, da se potrebe štiriletnega otroka od potreb trinajst oziroma petnajst let stare najstnice razlikujejo. Dejstvo je, da so z vstopom v šolo nastali stroški v zvezi s šolanjem, v konkretnem primeru tudi z obšolskimi dejavnostmi, A. je športnica. Je v intenzivnem obdobju rasti, pojavile so se ji zdravstvene težave z alergijo na pršice. Najstniki prejemajo tudi žepnino in imajo mobilni telefon. Vse to zanesljivo pomeni, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da so se A. potrebe bistveno povečale. Pritožnik sicer vztraja, da so bile ob določitvi preživnine upoštevane tudi potrebe in s tem stroški, ki jih A. ob določitvi preživnine še ni imela in bodo nastali kasneje, vendar to ni izkazano. Iz sodne poravnave ali iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3334/2009-IV namreč ne izhaja, da so v znesku 130 EUR upoštevane tudi bodoče povečane potrebe A. Res je, da je mati ob določitvi preživnine s prikazovanjem stroškov pretiravala, kar je bilo brez dvoma upoštevano tudi ob določitvi preživnine. Če bi se namreč upoštevalo, da so bile potrebe štiriletne A. res med 400 in 450 EUR, bi bila preživnina višja od 130 EUR. Pritožbena trditev, da se potrebe A. niso bistveno spremenile oziroma so bile morebitne dodatne potrebe zajete že v znesku 130 EUR, se tako v celoti izkaže za neutemeljeno.

6. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da se zmožnosti očeta za preživljanje A. od določitve preživnine niso bistveno izboljšale. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik v letu 2013 ustanovil podjetje, v katerem je zaposlen, je njegov 100% lastnik in direktor. Prejema 707 EUR neto plače. V vmesnem času je postal lastnik stanovanja, ki ga je kupil za 15.000 EUR, ga po lastni izjavi za 10.000 EUR obnovil in pred zaključkom glavne obravnave prodal za 100.000 EUR. Pritožnik tako ne prejema le višjega osebnega dohodka, temveč se mu je povečalo tudi premoženje. V vmesnem času je sklenil še leasing pogodbo za avtomobil znamke BMW. Sam je torej ocenil, da je njegovo premoženjsko stanje tako dobro, da si lahko ta strošek privošči. Glede na to, da ima za prevoz na voljo še dva kombija, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je osebni avtomobil znamke BMW šteti za luksuz pritožnika. Tega ne spremeni trditev, da polovico obroka sedaj plačuje njegova partnerica, ki se z avtom tudi vozi (ker naj bi bilo njeno vozilo pokvarjeno), saj to pomeni, da ji pritožnik navedeno omogoča, ker si to lahko privošči. Sodišče prve stopnje je premoženjsko stanje pritožnika obravnavalo celostno in pri tem upoštevalo tudi njegov življenjski slog ter pravilno zaključilo, da so se njegove zmožnosti za preživljanje A. bistveno izboljšale.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi splošnih znanih podatkov o življenjskih stroških otrok primerljive starosti kot je A., katerih starši imajo primerljive dohodke in upoštevaje izpovedi ter navedbe udeležencev, pravilno presodilo potrebe mladoletne A., tako za čas od vložitve predloga do vstopa v srednjo šolo v višini 397,50 EUR, kot po vstopu v srednjo šolo v višini 506,50 EUR2. Pri tem je upoštevalo tudi predložene račune, vendar, razen za športne aktivnosti, zneskov po računih ni seštevalo, temveč je račune pravilno uporabilo le kot podlago za oceno stroškov. Kupovanje v trgovinah nižjega in srednjega cenovnega razreda, kot so K., H., Z., C., N., ni nadstandard, kot neutemeljeno trdi pritožba, saj gre pretežno za trgovine nizkega cenovnega razreda. Eenako velja za kupovanje športne obleke in obutve, ki jo mati kupuje v Hervisu, Decathlonu, Intersportu ter preko kluba C., kjer A. trenira odbojko, pri čemer pritožnik niti ne pove, kje bi mati športno obleko in obutev lahko dobila ceneje. Pritožba tudi spregleda, da je A. aktivna športnica, v intenzivnem obdobju rasti in zato strošek dvojih športnih copat na letno ni neupravičen strošek. Prav tako je povsem razumen strošek za športno aktivno najstnico 30 EUR mesečno za higieno, kozmetiko in frizerja. Pritožba prav tako spregleda, da je sodišče prve stopnje 20 EUR na mesec upoštevalo skupaj za žepnino in razvedrilo. Znesek je za navedeni potrebi povsem razumen in ne predstavlja kritja nadstandardnih potreb. Med A. potrebami ni nadstandardnih potreb in ni nezanemarljivo, da med A. potrebe oddih sploh ni vključen3. Prav tako utemeljeno je sodišče prve stopnje priznalo strošek za probiotik, s katerim si A. lajša težave, ki jih ima zaradi alergije, saj za priznanje stroška iz tega naslova ni pogoj, da se zdravilo predpiše na recept. Utemeljeni so tudi stroški za tenis in za gimnastiko. Kritje potreb je dejansko omejeno z zmožnostmi staršev za kritje teh potreb. Prav zato je sodišče prve stopnje stroške za tenis in gimnastiko priznalo le po predloženih računih in ne za celotno obdobje in tudi od 1. 9. 2021 dalje ne več. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da pritožnik navedenih dejavnosti ne podpira in tudi, da preveliko število dejavnosti ni nujno otroku v korist. Posplošenih pritožbenih navedb, da si je zakonita zastopnica predlagateljice denar tekom tega postopka izposojala zato, ker je domnevni obseg A. potreb previsok in jih starša ne moreta zadovoljevati, zato ni moč upoštevati. Sodišče prve stopnje pa je pri ugotavljanju obsega potreb upoštevalo tudi le tiste stroške, ki so kot prioritetni našteti v drugem odstavku 190. člena DZ.

8. A. je z materjo živela skupaj s starimi straši (materinimi starši), v novembru 2020 pa sta se odselili v drugo stanovanje, last materinih staršev. Najemnine nista plačevali v času skupnega bivanja in tudi sedaj je ne plačujeta, ves čas plačujeta le stanovanjske stroške. Stanovanjski stroški so sedaj, ko živita sami, razumljivo višji, ne moremo pa govoriti o neodgovorni potezi zakonite zastopnice. Povsem razumljivo je, da želita mati in hči živeti sami, glede na možnost, da tako bivata brez stroška najemnine in plačujeta le višje stanovanjske stroške, pa je to tudi povsem sprejemljivo.

9. Sodišče prve stopnje je za potne stroške od septembra 2021 dalje upoštevalo, da ti na letnem nivoju znašajo 200 EUR za karto za vlak in prav toliko za mestni promet (za 10 mesec po 20 EUR za Urbano). Pritožba utemeljeno opozarja, da je za mestni prevoz mogoče doplačati le 100 EUR pri letni karti za vlak. To je dejansko ugodneje kot mesečno plačilo Urbane. Na mesečnem nivoju to pomeni, da oče krije za slabih 5 EUR manj (kar je manj kot 2 %) prevoznih stroškov. Ker pa stroški za preživljanje mesečno varirajo, gotovo tudi za več kot 2 % in je treba potrebe oceniti4, pritožbeno sodišče zaradi manj kot 5 EUR razlike, v preživnino, določeno od 1 .9. 2021 dalje ne posega.

10. Ne drži tudi, da je sodišče prve stopnje zakonito zastopnico in pritožnika neenako obravnavalo. Starši si morajo prizadevati, da pridobijo sredstva za preživljaje svojih otrok. Sodišče je utemeljeno upoštevalo, da je pritožnik, kljub slabšemu zdravstvenemu stanju, še vedno sposoben za delo. Da pritožnik dela, ta ne zanika, pritožba pa opredeljeno niti ne pove pri katerih službenih opravilih ima pritožnik zaradi zdravstvenega stanja omejitve oziroma težave. Po drugi strani pa je izkazano, da je zakonita zastopnica predlagateljice ves čas postopka na bolniškem dopustu zaradi poškodbe na delu in prejema bolniško nadomestilo. To pomeni, da prejema denarno nadomestilo plače (povprečno 513 EUR) in začasno pridobitno ni sposobna. Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja še ni pravnomočno končan, zato tudi možnosti za poklicno rehabilitacijo še niso znane. Zakonita zastopnica ni lastnica nepremičnega premoženja, nima avtomobila, v letu 2020 je imela na računu 453 EUR prihrankov, iz izpiska na TRR je razvidno, da občasno proda A. rabljena oblačila, da pridobi kakšen dodaten evro. Pritožnik ima 707 EUR neto plače, kar pomeni, da je njegov mesečni dohodek za slabih 200 EUR večji od nadomestila, ki ga prejme zakonita zastopnica. Je 100% latnik podjetja, bil je lastnik stanovanja, ki ga je prodal za 100.000 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo (glede na očitno sprenevedanje pritožnika in nesodelovanje pri izvedbi dokaza z zaslišanjem prič B. in C.), da je pritožnik vsaj določeno obdobje ali nekaj dni v tednu stanovanje, preden ga je prodal, oddajal. S prodajo pa je nato pridobil 100.000 EUR. Njegovo premoženje se je za ta znesek, v primerjavi s premoženjem ob določitvi preživnine, povečalo in ne gre za povečanje mesečnega prihodka za 19,01 EUR, kot želi prikazati pritožba. Pri odmeri preživnine se Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ne uporablja. Pritožnik sicer vztraja, da bo kupnino porabil za lastne potrebe, za plačilo najema in vračilo dolgov, saj naj bi do sedaj porabil za 100 EUR mesečno več, kot je zaslužil. V postopku pritožnik ni dokazal, da ima dolgove in kako visoki so. Tega tudi v pritožbi ne pove. Glede posojila, ki ga je dobil za nakup stanovanja od svojega očeta, je glede vračila navajal in izpovedoval prav tako različno in zato neprepričjivo. Njegov oče pa je jasno in prepričljivo izpovedal, da ne pričakuje, da mu bo sin denar vrnil. Poleg tega se je v postopku izkazalo, da večino časa živi pri novi partnerki, s katero ima leto dni starega sina D. Ali mu bodo nastali stroški zaradi morebitnega najema stanovanja še ni znano, prav tako ne koliko naj bi ti znašali.

11. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ima pritožnik dodatno preživninsko obveznost do leto dni starega sina D. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti potrebe obeh otrok. Glede na povsem različni izpovedi pritožnika in D. matere glede tega koliko pritožnik prispeva k sinovem preživljanju (po besedah matere D. preživlja sama, pritožnik pa izpoveduje, da prispeva od 100 do 150 EUR na mesec), je dovolj, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da ima pritožnik še eno preživninsko obveznost do leto dni starega sina.

12. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višje preživninske obveznosti za očeta in glede na ugotovljene povečane A. potrebe posledično tudi višje preživninske obveznosti matere vzpostavilo ustrezno ravnovesje med potrebami preživninskega upravičenca ter zmožnostmi obeh staršev. Pri tem je celostno upoštevalo premoženjske in pridobitne zmožnosti očeta in matere in tudi, da A. stikov nima v dogovorjenem obsegu in so ti redki in tudi, da ima oče še eno preživninsko obveznost. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo oče, glede na ugotovljene premoženjske razmere, ki se zrcalijo tudi v njegovem življenjskem slogu, zvišano preživnino zmogel plačevati.

13. Glede na navedeno se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako niso podane kršitve na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP5 v zvezi s 42. členom ZNP-16). Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu z materialnim pravom. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

14. Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154., prvem odstavku 155. člena ZPP, v zvezi s 42. členom ZNP-1. Ker nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka, enako predlagateljica, ker z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni bistveno prispevala.

1 Kar je logično, saj bi sicer preživnina ves čas spreminjala, kot opozarja tudi pritožnik. 2 Navedenega ne omaje sklicevanje na zadevo naslovnega sodišča IV Cp 798/2021, saj je potrebno upoštevati tudi individualizacijo potreb posameznega otroka. 3 Drugi odstavek 190. člena Družinskega zakonika – DZ (Uradni list RS, št. 15/17) določa, da mora preživnina zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. 4 Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je pri stroških treba upoštevati, da zneski predstavljajo zgolj oceno potreb otroka in ne matematični izračun. Skupno oceno stroškov pa je sodišče izračunalo na decimalko natančno, ker je zaradi nestrinjanja očeta s športnimi dejavnostmi upoštevalo dejanski strošek za te dejavnosti. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami 6 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019