Jedro

Prošnja za azil se zavrne kot očitno neutemeljena, če prosilec zavaja organ oziroma zlorablja azilni postopek, za kar se šteje tudi, če prošnjo za azil vloži zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije, in tudi, če lažno predstavi razloge za azil. Ker je prosilec v prvi in drugi prošnji za azil navedel, da je njegov drugi jezik angleščina in ker je bila pri podajanju druge prošnje prisotna njegova odvetnica, ki je bila prisotna tudi na njegovem zaslišanju pred prvostopnim sodiščem v postopku omejitve gibanja v zvezi z azilom in ni nikoli ugovarjala, da gre za nesporazume pri prevodih tožnikovih izjav oziroma drugačne nesporazume zaradi tožnikovega slabšega znanja angleščine, je to tožbena novota, ki je nedopustna. Uporaba angleščine tudi ne pomeni kršenja tožnikove pravice do uporabe jezika, ki ga razume v postopku. Poleg tega pa se ta ugovor nanaša le na zavrnilni razlog lažne predstavitve razlogov za vložitev prošnje za azil, ki pa je za odločitev o stvari nepomemben, saj za zavrnitev prošnje zadošča že en razlog, to pa je vložitev prošnje z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo ponovno prošnjo za priznanje azila v Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Pojasnilo je razliko med rednim in pospešenim azilnim postopkom. Menilo je, da sta v obravnavanem primeru za zavrnitev druge tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, izpolnjena pogoja iz 2. in 5. alinee 36. člena v zvezi s 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Kot neutemeljene pa je zavrnilo tožbene ugovore, da tožnikove izjave niso neverodostojne ter da je do nasprotujočih si izjav prišlo zaradi njegovega nepoznavanja angleškega jezika, v katerem je tekel postopek. Tožnik je že ob podaji prve prošnje za azil 18.10.2005 in tudi ob podaji druge prošnje za azil 6.2.2006 navedel, da razume angleški jezik, in izjavil, da pri sporazumevanju s tolmačem za angleški jezik nima težav, ter da vse dobro razume. Zavrnilo je torej predlog, da naj bi tožnika zaslišali v maternem jeziku, ki naj bi bil Amari, ter zaslišali tudi tolmača za angleški jezik o tožnikovem razumevanju angleškega jezika. Vse to namreč na drugačno odločitev v obravnavanem primeru ne bi moglo vplivati.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb zakona. Tožnik namreč v postopku ni bil zaslišan zaradi razlogov, zaradi katerih je zaprosil za azil, niti pri toženi stranki niti pred sodiščem. Sodišče tudi ni izvedlo drugih dokaznih predlogov. Trditev prvostopnega sodišča, da je tožnik sam povedal, da dobro razume angleški jezik, je povsem nerazumna, saj ni mogel podati verodostojne izjave niti na prvem niti na drugem zaslišanju, ker se je v angleščini lahko sporazumeval le na osnovnem nivoju. To je razvidno tudi iz zapisnika o zaslišanju tožnika pred sodiščem zaradi omejitve gibanja. Že tam je moral tolmač večkrat ponoviti in poenostaviti vprašanje sodnice. Tožnik pa ni odgovarjal v kontekstu postavljenih vprašanj. Zato je že v tožbi zahteval, da se opravi njegovo zaslišanje v maternem jeziku in da se zasliši tolmač, ki bi lahko potrdil, da je tožnikovo znanje angleščine skromno in da ni mogoče komuniciranje o razlogih, zaradi katerih je zapustil matično državo. Sodišče pa je glede tožnikovega znanja jezika vpogledalo v njegovo prošnjo ne pa tudi v zapisnik o zaslišanju pred sodiščem v zvezi z omejitvijo gibanja, prav tako ni presojalo dejstva, da tožnikova prošnja, zapisana v angleščini, ni prevedena kot vsaka druga lastnoročna vloga, ki jo zapišejo prosilci. Prevedena pa ni zato, ker je tolmač povedal, da je ni mogoče prevesti. Ker sodišče ni odgovorilo na vse tožbene ugovore, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb postopka pa je vplivala še na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na napačno uporabo materialnega prava. Zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je zaradi zavajanja in zlorabe azilnega postopka, kar je podano s tem, da je v prošnji za azil predstavil lažne razloge za zapustitev izvorne države (2. alinea 36. člena) in je prošnjo za azil vložil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil).

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene je dovolj že, če je izpolnjen eden od razlogov, navedenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem primeru je to zavajanje oziroma zloraba postopka (1. alinea), ki je podana vedno, kadar je izpolnjen vsaj eden od pogojev iz 36. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča nesporno izpolnjen pogoj iz 5. alinee 36. člena ZAzil, to je, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. Da ta pogoj ne bi bil izpolnjen, tožnik v pritožbi izrecno ne navaja in tudi ne pojasnjuje, zakaj je namero za vložitev druge prošnje za azil vložil šele po 5 dneh bivanja v centru za tujce. Celotna njegova pritožba je namreč usmerjena v zatrjevano kršitev pravil postopka, ker v njem ni mogel uporabljati maternega jezika, in da je zaradi slabega znanja angleškega jezika prišlo do njegovih kontradiktornih izjav. Kontradiktornost izjav pa je pravno pomembna pri ugotavljanju, ali je izpolnjen pogoj iz 2. alinee 36. člena ZAzil, ne pa pri ugotavljanju, ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee 36. člena ZAzil. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in tožena stranka v izpodbijani odločbi, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, je tožnik prvo prošnjo za azil v Sloveniji po drugim imenom (S.M.) vložil 18.10.2005, pri čemer je sam dne 17.10.2005 ob 18.10 uri vstopil na Policijsko postajo Ljubljana in takoj izrazil namero za vložitev prve prošnje za azil z besedami "Eritrea, refugee". Vendar je pred odločitvijo o tej prošnji zapustil azilni dom in ilegalno prišel v Francijo, od koder je bil deportiran na podlagi Uredbe sveta ES, št. 343/2003 z dne 18.2.2003. Iz Francije je bil vrnjen 20.1.2006 ob 9.00 uri. Obravnavan je bil zaradi prekrška pred Okrajnim sodiščem v Radovljici in bil s sodbo z dne 20.1.2006 kaznovan z opominom. Nato je bil istega dne, to je 20.1.2006 nastanjen v Centru za tujce z namenom odstranitve iz Slovenije, kjer je 25.1.2006 izrazil novo namero, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za azil. Prošnjo samo pa je na predpisani obrazec vložil s pomočjo tolmača in uradne osebe 6.2.2006, pri tem dejanju pa je bila prisotna tudi njegova pooblaščenka odvetnica B.B. Že dejstva, da je po vložitvi prve prošnje za azil ilegalno odšel v Francijo in je bil od tam prisilno vrnjen v Slovenijo, kar kaže na to, da ni imel resnega namena v zvezi z azilom v Sloveniji, in da je namero za vložitev druge prošnje za azil, po tem, ko je bil deportiran iz Francije, izrazil šele peti dan bivanja v centru za tujce, tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazujejo, da je drugo prošnjo za azil dne 6.2.2006 vložil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije, to pa je po 5. alinei 36. člena v zvezi s 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil (zavajanje oziroma zloraba azilnega postopka) zadosten razlog, da se šteje, da je njegova prošnja očitno neutemeljena.

Ker je za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene dovolj že eden od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, za odločitev v stvari niti ni pomembno, ali je izpolnjen tudi pogoj za zavrnitev njegove prošnje za azil kot očitno neutemeljene po 2. alinei 36. člena, to je zaradi lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje.

Ne glede na to pa tudi pritožbeno sodišče meni, da tožnikove izjave v zvezi z okoliščinami in razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, pri čemer niti ni jasno, ali je njegova izvorna država Eritreja ali Etiopija; dejstvo, da je prvo prošnjo za azil vložil pod drugim imenom, ki ga baje uporablja v Eritreji, med tem ko v Etiopiji uporablja ime, pod katerim je vložil drugo prošnjo za azil; navedbe glede poti in načina potovanja v Slovenijo, življenja v izvorni državi in druge okoliščine, ki so pomembne za odločitev o azilu, so tudi po presoji pritožbenega sodišča toliko nasprotujoče si, da jim ni mogoče poveriti vere. Da bi bila ta kontradiktornost posledica slabega znanja angleščine, je tožnik prvič zatrdil v tožbi, pri čemer ni navedel, zakaj na slabo znanje angleščine ni opozoril že med postopkom pri toženi stranki. Ta trditev o slabem znanju angleščine je po presoji pritožbenega sodišča nedopustna tožbena novota (3. odstavek 14. člena ZUS). Tožnik je namreč v prošnji za azil z dne 6.2.2006 povedal, da je njegov drugi jezik angleščina, pri čemer je na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume prevajanje preko tolmača v celoti oziroma ali ima kakšne pripombe v zvezi s tem, odgovoril, da nima težav pri razumevanju in da vse dobro razume. Tudi na vprašanje, ali je dobro razumel brošuro (glede pravic in obveznosti prosilca za azil) je odgovoril, da je nekaj razumel, vendar ne vsega. Ob podaji prošnje za azil je bila prisotna tudi tožnikova pooblaščenka, vendar niti sam tožnik niti njegova pooblaščenka nista ugovarjala uporabi angleškega jezika, niti ni navedeno, da bi bile pri sporazumevanju kakršnekoli težave zaradi jezika. Tudi iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije dne 16.2.2006 v zadevi omejitve njegovega gibanja v zvezi s prošnjo za azil, ki je potekalo v angleščini, ni navedeno, da bi bile pri sporazumevanju med tolmačem in tožnikom v angleškem jeziku težave, niti ni navedeno da bi tožnik oziroma njegova pooblaščenka, ki je bila na obravnavi prisotna, ugovarjala uporabi angleškega jezika oziroma, da bi zatrjevala, da komunikacija med tožnikom in prevajalcem ni pravilna in da prihaja do njunih medsebojnih nerazumevanj, posledično pa do nasprotujočih si izjav o pravno pomembnih okoliščinah za priznanje azila.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da pri tem, da je bila v obravnavanem primeru kot jezik v postopku uporabljena angleščina, ni bila kršena določba 12. člena ZAzil. Tožnik je namreč sam navedel, da je njegov drugi jezik angleščina in se strinjal s tem, da postopek poteka v angleščini. Ali pa so njegove izjave glede okoliščin za vložitev prošnje za azil nasprotujoče si zaradi njegovega slabšega razumevanja angleškega jezika, pa za odločitev v tej stvari po presoji pritožbenega sodišča niti ni pomembno, saj se ta ugovor nanaša le na drugi razlog, iz katerega je bila njegova prošnja za azil zavrnjena kot očitno neutemeljena, torej na razlog, da je lažno predstavil razloge za vložitev prošnje za azil. Ker je v obravnavanem primeru podan že razlog za zavrnitev njegove prošnje iz 5. alinee 36. člena ZAzil, to je, da je prošnjo za azil vložil z namenom da odloži odstranitev iz Slovenije, kar se šteje za zavajanje in zlorabo azilnega postopka, to pa je po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil zadosten razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene, nadaljnje razčiščevanje razlogov za tožnikove kontradiktorne izjave v zvezi z razlogi za vložitev prošnje za azil ni potrebno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.