Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka, ki je zavrnila pritožbo z obrazložitvijo, da je dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazana, pri tem pa poudarila, da podržavljenega podjetja ni mogoče vrniti v naravi, je s tem že odločila o sami stvari in ne o predlogu za izdajo začasne odredbe. Z ugotovitvijo, da je dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazana ter zavrnitvijo le-te, pa je izpodbijana odločba tudi sama s seboj v nasprotju.
Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije z dne 29.10.1996.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava C. z dne 31.3.1995. Upravni organ prve stopnje je v predmetni zadevi izdal sklep, s katerim je Splošnemu gradbenemu podjetju S., d.d. naložil, da je dolžno ob lastninskem preoblikovanju izdati in prenesti na Sklad za razvoj navadne delnice v višini 1,005.042,80 US $, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za US $ v sorazmerju z vrednostjo podjetja po otvoritveni bilanci. Z istim sklepom je zavrnil predlog vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, da naj bi se podjetju S., d.d. prepovedalo razpolaganje z nepremičninami, vpisanimi pod vl. št. 146 k.o. K. ter vl. št. 123, 343 in 345k.o. H.. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da gre v predmetni zadevi za vračanje premoženja podjetja I., katerega solastnika, vsak do 1/2, sta bila že pok. G.B. in K.R.. Pravni nasledniki obeh razlaščencev so vložili zahteve za denacionalizacijo in tudi predloge za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča pristojni upravni organ na podlagi določb 9. do 16. člena Zakona o lastniskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93). Upravni organ prve stopnje je sklep izdal na podlagi 12. člena ZLPP, ki določa, da lahko upravni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska ali pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na Sklad v višini in na način iz 14. člena ZLPP. Utemeljenost je dolžan upravni organ presoditi po stopnji verjetnosti in ni potrebno, da bi že v tej fazi postopka z gotovostjo bila izkazana dejanska in pravna podlaga predloga. V obravnavanem primeru je organ prve stopnje pravilno ugotovil in z listinami v spisu izkazal verjetnost obstoja dejanske in pravne podlage predloga glede upravičencev, njihovih pravnih naslednikov in vrednosti podjetja ob podržavljenju. Tožena stranka ugotavlja, da ni pogojev za vrnitev v naravi po 2. odstavku 34. člena ZDen. Tožena stranka je po pregledu dokumentacije v spisu prepričana, da je upravni organ prve stopnje pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje, da so bile po podržavljenju izvedene bistvene spremembe na nepremičninah, zgrajena vrsta novih objektov, spremenilo se je eksploatacijsko območje, izkazana je verjetnost bistvenega povečanja vrednosti nepremičnin in z vrnitvijo v naravi bi bila bistveno okrnjena tehnološka funkcionalnost kompleksa. Zato je tudi utemeljeno zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka s prenosom delnic na Sklad. Do sedaj je vrednost podržavljenega premoženja verjetno izkazana, v nadaljnjem postopku, pred odločitvijo o zahtevi za denacionalizacijo pa bo treba z gotovostjo ugotoviti in dokazati, kolikšna je bila vrednost podjetja ob podržavljenju in kolikšna je njegova sedanja vrednost. Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da obstojijo razlogi za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi po 2. odstavku 34. člena ZDen. Obstoji zapisnik o cenitvi podržavljenega premoženja iz leta 1958, kjer je kompletno našteto celotno podržavljeno premoženje, ki je rentabilno delovalo v času podržavljenja kot zaključena celota. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali so izpolnjene zahteve po 2. odstavku 35. člena, saj ni bila opravljena nobena cenitev ali otvoritvena bilanca tožene stranke (pravilno: zavezanca). Pri tem je potrebno poudariti, da je bilo osnovno premoženje podržavljenega podjetja I. nepremičninsko premoženje. Nepremičnine so omogočale izkop materiala za pridobivanje apna in te nepremičnine obstajajo še sedaj. Upoštevati bi bilo potrebno tudi 38. člen ZDen, ki določa vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja.
Izločitev sedanjega podjetja S. IAK, d.o.o. iz S.,d.d. je popolnoma možna. Zavezanec je dobil podržavljeno podjetje v zadnjih letih, ko ni bilo novih vlaganj, saj so investicije končali že njegovi predniki. Zavezanec tudi nikoli ni specificiral vlaganj, ki jih zatrjuje. Zavezanec še ni predložil otvoritvene bilance, in s tem zavlačuje postopek. Stanje drugih družb, katerih lastnik je zavezanec, ne more vplivati na predmetni postopek in določati načina vračanja. Zavezanec - S., d.d. se ne more smatrati kot celota, ker 2. odstavek 34. člena ZDen določa drugače. Zapisnik o cenitvi podržavljenega podjetja iz leta 1958 je zapisan realno in je kvečjemu prenizek. Sedanja vrednost pa je lahko precenjena na osnovi različnih načinov prikazovanja premoženja, aktive in bilanc.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.
Tožba je utemeljena.
V predmetni zadevi, sta pravni naslednici po pok. G.B. s predlogom začasne odredbe zahtevali prepoved razpolaganja in lastninjenja za nepremičnine in vse premoženje ter prenos delnic na Sklad RS za razvoj. Pravni nasledniki pok. K.R., to je tožeča stranka in G.E., pa sta zahtevali v predlogu za izdajo začasne odredbe prepoved razpolaganja in lastninjenja s podržavljenim premoženjem (dne 1.3.1993), nato pa je G.E. modificirala svoj predlog, tako, da je zahtevala prepoved razpolaganja z nepremičninami in zavarovanje na družbenem kapitalu (delnice) za 1/2 ostalega podržavljenega premoženja. Upravni organ prve stopnje je po ustni obravnavi in ogledu na kraju samem zaključil, da predlog vlagateljev za prepoved razpolaganja, le z nekaterimi nepremičninami, ki so v funkciji proizvodnje, ni verjetno izkazan niti po vsebini niti po obsegu.
Glede predloga vlagateljev za prepoved lastninskega preoblikovanja podjetja v višini vrednosti podržavljenega premoženja pa upravni organ prve stopnje ugotavlja, da vrednost premoženja po ZLPP še ni ugotovljena. Možna je vrnitev premoženja tako, da se S. IAK, d.o.o. izloči iz lastninskega preoblikovanja podjetja S., d.d., vendar bi to moral odločiti zavezanec. Pri izdaji začasne odredbe je po stališču upravnega organa prve stopnje treba upoštevati lastninsko preobrazbo S., d.d. kot enega podjetja z več hčerinskimi podjetji. Zato je mogoče ugoditi predlogu vlagateljev za izdajo začasne odredbe le tako, da se zavezancu odredi, da ob lastninskem preoblikovanju prenese na Sklad RS za razvoj navadne delnice v višini vrednosti podržavljenega podjetja, v sorazmerju z vrednostjo podjetja po otvoritveni bilanci.
Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje ugotovil in z listinami v spisu izkazal verjetnost obstoja dejanske in pravne podlage predloga za izdajo začasne odredbe. Večji del obrazložitve izpodbijane odločbe pa le našteva razloge, zakaj ni možno vračanje podjetja v naravi po 2. odstavku 34. člena ZDen.
ZLPP določa v 12. členu, da lahko pristojni organ, na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka odredi, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na sklad v višini in na način iz 14. člena tega zakona. Pristojni organ to odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Glede na uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v postopku denacionalizacije (2. odstavek 6. člena ZDen), pa je pristojni upravni organ vezan na zahtevek - obliko zavarovanja, ki so ga postavile stranke. Upravni organ ni pooblaščen, da v primeru, ko ugotovi, da dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu ni izkazana, sam spremeni obliko zavarovanja zahtevka. Upravni organ bi moral skladno z določbo 140. člena ZUP opozoriti stranke na njihove pravice v postopku in na pravne posledice njihovih dejanj ali opustitev v postopku in šele nato izdati odločbo v skladu z njihovim zahtevkom oziroma ugotovitvijo organa. Tožena stranka po pritožbi ni odpravila odločbe organa prve stopnje z napotilom, da popravi postopkovno napako, temveč je zavrnila pritožbo z utemeljitvijo, da je dejanska in pravna podlaga predloga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazana, pri tem pa poudarila, da podržavljenega podjetja ni mogoče vrniti v naravi. S tako rešitvijo je tožena stranka že odločala o sami stvari in ne o predlogu za izdajo začasne odredbe. S samo ugotovitvijo v obrazložitvi, da je dejanska in pravna podlaga predloga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazana in zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke v izreku te odločbe, pa je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju.
Določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).
Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS, št. 50/97). Po 3. odstavku 60. člena ZUS mora tožena stranka v upravnem postopku izdati novo odločbo v roku šestdesetih dni, ko dobi to sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje in stališča sodišča v tej sodbi, ki se tičejo postopka.