Jedro

Če je bakrena žica zaradi izpostavljenosti vlagi korodirala, kar je kupec opazil šele takrat, ko jo je hotel plastificirati, gre za skrito napako, o kateri je pravočasno obvestil prodajalca, ker mu jo je sporočil po telefonu takoj, ko je naletel na težave pri plastificiranju.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku izreka glede odločitve o izvršilnih in pravdnih stroških spremeni tako, da se glasi: "Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka." V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku in nespremenjenem delu prvega odstavka izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki polovico kupnine za prodano bakreno žico v znesku 183.295,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti za 8.545,00 SIT izvršilnih stroškov (prvi odstavek izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek (za polovico kupnine) je zavrnilo (drugi odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti za 93.273,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Obe uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni v njuno korist, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka pa še posebej napada tudi odločbo o stroških postopka. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili. Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke glede odločitve o glavnem zahtevku z obrestmi nista utemeljeni. Prvostopno sodišče je utemeljeno verjelo sodnemu izvedencu, ki je ocenil, da bakrena žica ob njeni izročitvi toženi stranki kot kupcu ni bila samo vlažna, ampak je prišlo zaradi nekajdnevne izpostavitve vlagi do korozije zaradi oksidacije. Pritrditi je treba tudi stališču sodišča prve stopnje, da tega tožena stranka ob prevzemu žice ni mogla ugotoviti. Zato je to skrita, ne pa vidna napaka (glej 1. odst. 482. člena ZOR). O tej napaki je tožena stranka tožečo po telefonu obvestila takrat, ko je v procesu plastificiranja žice naletela na težave, se pravi takoj, ko jo je opazila. Reklamacija je bila glede na določbo 1. odst. 482. člena ZOR torej pravočasna. Tudi če bi bila že sama vlažnost žice napaka (ki je seveda vidna), je tožeča stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje za to napako vedela, saj je bila navzoča pri izročitvi žice toženi stranki, zaradi česar tožena stranka po določbi 485. člena ZOR ne bi izgubila pravice sklicevati se na napako, tudi če je ne bi pravočasno reklamirala. Izvedenec je odgovoril tudi na druga odločilna vprašanja, zato očitek pritožbe tožeče stranke, da na pomembna strokovna vprašanja ni odgovoril, ne drži. Tako je izvedenec jasno povedal, da je bakrena žica zaradi oksidacije korodirala, tožena stranka pa ni postopala napačno, ko je posledice korozije skušala odpraviti z gretjem, peskanjem in brisanjem žice. Svoj izvid in mnenje je izvedenec izčrpno in prepričljivo obrazložil, tako da je sodišče prve stopnje imelo dovolj razlogov, da se je oprlo na njegove ugotovitve. Zato so očitki tožeče stranke glede tega neutemeljeni, kar pa obenem pomeni, da se sodišču ni bilo treba opreti na dopis proizvajalca žice (da je žico mogoče prevleči s PVC-jem, tudi če je nekoliko mokra, lahko pa se jo prej obriše s filcem ali krpo) in izpoved priče F. P. (da naj bi bil postopek obdelave žice pred prevlečenjem s plastiko nepravilen). Glede ocene, koliko žice je tožena stranka lahko porabila kljub napaki, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da po preteku toliko časa od prevzema tega natančno ni več mogoče ugotoviti. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je primerno znižanje kupnine za žico do polovice. Pri oceni količine (ne)uporabljene žice je sodišče prve stopnje sicer napačno ugotovilo, da je imela napako samo žica na enem od dveh kolutov, kar mu očitata obe pravdni stranki. Podlago za tako oceno pa je imelo sodišče prve stopnje predvsem v izvedenskem mnenju, pravilno pa je tudi ocenilo, da bi si tožeča stranka lahko žico po prejemu reklamacije ogledala, a tega ni storila, s čemer je tudi sama prispevala, da tega dejstva ni več mogoče natančno ugotoviti. Ob takem stanju stvari je imelo sodišče prve stopnje podlago za ugotovitev višine znižanja kupnine po prostem preudarku v 223. členu ZPP/77. Pri tem pa se ni oprlo na reklamacijo tožene stranke, v kateri je ta tožeči stranki ponudila plačilo polovice kupnine, če se zadeva sporazumno uredi v osmih dneh od prejema reklamacije, kot to napačno razume tožena stranka v svoji pritožbi. To je iz obrazložitve sodbe prve stopnje dovolj jasno razvidno. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na dejstva in dokaze, ki sta jih navedli oziroma predložili pravdni stranki, dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Ob ugotovitvi, da je imela žica skrito stvarno napako, ki jo je tožena stranka pravočasno reklamirala, je pravilno uporabilo materialnopravno določbo 2. točke 1. odst. 488. člena ZOR, ko je ugodilo ugovoru tožene stranke in tožeči stranki prisodilo znižano kupnino. Pri izdaji sodbe ni napravilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, na katere sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba po določbi 368. člena ZPP/77 pritožbi obeh pravdnih strank glede odločitve o glavnem zahtevku in obrestih zavrniti in v tem obsegu potrditi napadeno sodbo. Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločbo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je verjetno spregledalo, da sta stroške postopka priglasili obe pravdni stranki in je misleč, da jih je priglasila samo tožeča, tej prisodilo polovico priglašenih stroškov. Ob ugotovitvi, da sta obe pravdni stranki priglasili stroške postopka, je po določbi 2. odst. 154. člena ZPP/77 pravilna odločitev, da trpi vsaka stranka svoje stroške. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP/77 odločbo o izvršilnih in pravdnih stroških spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.