Jedro

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja terjatve, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba, dovoljena s pravnomočnim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 01/00320 z dne 25. 5. 2004, nedopustna. Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da konkretni toženčev izvršilni naslov ni več aktualen, saj je bil sklep disciplinske komisije pravnomočno razveljavljen, kar pomeni, da odpoved delovnega razmerja ni bila nezakonita; odpadla je toženčeva tožbena podlaga. Tožnik je bil v sodnih postopkih ves čas diskriminiran, odvzeta mu je bila pravica do pravne zaščite njegovih interesov.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je kot zasebni obrtnik v novembru 1991 tožencu (svojemu delavcu) odpovedal delovno razmerje. Odpuščeni delavec se je v skladu s takrat veljavno Kolektivno pogodbo o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki pritožil na disciplinsko komisijo pri občinskem Sindikatu ... Ta je njegovemu zahtevku ugodila in odločila, da mora delodajalec delavca poklicati nazaj na delo, mu za čas, ko ni delal, izplačati plače in od njih obračunati prispevke ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Toženec je reparacijski zahtevek tudi sodno uveljavljal. V sodnem postopku je bilo njegovemu tožbenemu zahtevku pravnomočno ugodeno in tožniku naloženo plačilo plače, prispevkov ter vpis delovne dobe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 3939/94 z dne 9. 3. 1995 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 923/95 z dne 21. 3. 1997 in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 210/2000 z dne 24. 4. 2001). Zahtevek tožnika iz nasprotne tožbe, s katerim je uveljavljal razveljavitev sklepa disciplinske komisije, je sodišče prve stopnje zavrnilo, pritožbeno sodišče pa zavrglo. Vrhovno sodišče je tožnikovo revizijo zoper sklep o zavrženju nasprotne tožbe zavrglo. Po ustavni pritožbi tožnika je Ustavno sodišče izpodbijano revizijsko odločitev razveljavilo (odločba št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000). Po odločbi Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče znova odločalo o zadevi. Reviziji zoper sklep o zavrženju nasprotne tožbe je tokrat ugodilo in sklep višjega sodišča razveljavilo ter mu vrnilo zadevo v ponovno obravnavo. Tožnikovemu zahtevku na razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 20. 12. 1991 je bilo nato pravnomočno ugodeno (sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 188/02 z dne 5. 11. 2002 v zvezi s sobo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 77/2003 z dne 6. 2. 2004). Toženec je na podlagi izvršilnega naslova, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo plač, prispevkov ter vpis delovne dobe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zahteval izvršbo. Tožnik je temu ugovarjal ter se pri tem skliceval na pravnomočno sodbo o razveljavitvi sklepa disciplinske komisije. Ker sta bila njegov ugovor in pritožba zavrnjena, je vložil tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe.

7. S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, ki oziroma kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu.(1) Eno bistvenih načel izvršilnega postopka je namreč načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba. Upoštevati mora terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, zaradi česar glede te terjatve ni več upravičeno proučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja. Izvršilni naslov kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe namreč predstavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo. V ugovoru proti sklepu o izvršbi se lahko uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ); noben od teh razlogov ni tak, da bi dopuščal ponovno presojo utemeljenosti terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Tako se pokaže, da odločitev sodišča o nedopustnosti izvršbe ni v ničemer povezana z zahtevkom za ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova. Odločitev o slednjem ne povzroči formalno gledano nedopustnosti izvršbe marveč njeno ustavitev.(2)

8. Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom – predhodni ugovor je namreč pogoj za pravico do te tožbe, iz česar logično sledi, da se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti. Zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov, zato ne pride v poštev.(3) S takšno tožbo lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske razloge: da je v izvršilnem naslovu zapisana terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ali da je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ali da je terjatev zastarala (11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).(4) Ker torej ponovnega materialnopravnega preizkusa terjatve, ugotovljene v izvršilnim naslovom, za katero se zavzema tožnik, 59. člen ZIZ ne dovoljuje, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Terjatev iz toženčevega izvršilnega naslova namreč ni prenehala (v smislu 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ) zaradi pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepa disciplinske komisije. Navedbe revidenta, da naj bi bil v sodnih postopkih diskriminiran ter da mu naj bi bila vse do odločitve Ustavnega sodišča odvzeta pravica do pravne zaščite, niso konkretizirane.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj Wedam-Lukić, D.; Civilno izvršilno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 74. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 46/98. Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 524/2003 in druge.

Op. št. (4): Primerjaj Rijavec, V.; Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 214, in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 627/2000.