Jedro

Pravica do popravka omogoča posege v svobodo izražanja ter avtonomijo izdajateljev medijev oziroma odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je med njimi treba iskati pravično ravnovesje, kar je deloma opravil že zakonodajalec.

Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka. V ožjem smislu gre za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, v širšem smislu pa za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to pomeni odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Merilu mora ustrezati celotni popravek ter urednik ne more objaviti spremenjenega popravka, torej popravka brez dela besedila, za katerega meni, da ne izpolnjuje zakonskih meril.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku petnajst dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku na objavo popravka z naslednjo vsebino: „Prikaz drugih oziroma nasprotnih dejstev na prispevek Z. v oddaji X. dne 1. 10. 2019 Ne drži, da bi delavka kljub slabemu vidu morala voziti avtomobil za službene poti. Ta delavka je v času zaposlitve v družbi A., d. o. o., imela veljavno vozniško dovoljenje brez kakršnihkoli omejitev, ki bi jih delodajalec moral upoštevati.

Nadalje ne drži, da je drugi nekdanji delavec moral dvigovati bremena, težja od 20 kg, čeprav zaradi zdravstvenih razlogov lahko dviguje zgolj do 7 kg težka bremena. Ta delavec je bil na usposabljanju za delovno mesto administratorja, kjer je sodeloval pri popisih arhivov, kar pa dvigovanja bremen nad 7 kg sploh ne vključuje. So pa zaposlenim vedno na voljo delovni pripomočki za prevoz bremen.

Prav tako ne drži, da se je delavce zaklenilo v delovne prostore ob inšpekcijskih nadzorih. Imajo pa delavci navodilo, da delovne prostore, v katerih se hrani občutljivo gradivo za naročnike hrambe arhivskega gradiva, zaklepajo od znotraj in jih seveda po lastni presoji kadarkoli odklenejo.

A., d. o. o., zanjo po pooblastilu Odvetniška družba Y.“ Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške pravdnega postopka v višini 926,98 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka zaradi zmotne uporabe določb Zakona o medijih (ZMed). Navaja, da je zahtevani popravek zavajajoč, da podaja izkrivljene informacije o poročani tematiki in da ne omogoča vzpostavitve logičnega diskurza med obvestilom in popravkom na način, da bi bil jasen avditoriju. Tožnici očita, da sprva formalističo in vsebinsko prazno zanika neko obvestilo kot neresnično, potem pa z dopolnitvijo relativizira svoje predhodno zanikanje, tako da to ni več razumljivo. Trdi, da pravici do popravka nista dve, temveč le ena. Posebej izpostavlja del popravka, ki se nanaša na obveznost delavke, da kljub slabemu vidu vozi avto, ga podrobno razčleni in navede, da gre za namerne napake logičnega sklepanja, z uporabo dveh navidezno izključujočih si možnosti, čeprav obstaja še tretja. Dodaja še, da v konkretnem primeru ni pomembno, katerih trditev toženka ni prerekala, saj ne gre za dejstva, temveč mnenja oziroma stališča strank. Zaveda se, da je s popravkom dopustno navajati tudi neresnice, ni pa dovoljeno zavajati avditorija, do česar naj bi prišlo z objavo predlaganega popravka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravica do popravka je ustavno varovana pravica (40. člen Ustave) odzvati se na objavljeno besedilo, ki je vsebovalo netočne, popačene informacije. Tistemu, ki je bil z objavo prizadet v svojih pravicah ali interesih, objava popravka omogoča, da se na enakovrednem mestu odzove na objavljene informacije in sodeluje v javni razpravi, ki ga neposredno zadeva. Gre za zaščito v razmerju do lastnikov oziroma urednikov medijev, tako da prizadeti ni več predmet poročanja, temveč se sliši tudi njegov „glas“. Na ta način se zainteresirani javnosti predstavi argumente obeh strani, nato pa ji je prepuščena presoja, kdo ima bolj prav. Pravica do popravka tako omogoča posege v svobodo izražanja ter avtonomijo izdajateljev medijev oziroma odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je med njimi treba iskati pravično ravnovesje, kar je deloma opravil že zakonodajalec.

6. Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka. V ožjem smislu gre za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, v širšem smislu pa za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to pomeni odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Merilu mora ustrezati celotni popravek ter urednik ne more objaviti spremenjenega popravka, torej popravka brez dela besedila, za katerega meni, da ne izpolnjuje zakonskih meril. 7. V obravnavani zadevi je predmet presoje pritožbenega sodišča, ali predlagani popravek ustreza popravku iz četrtega odstavka 26. člena ZMed oziroma ali so podani odklonitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona, med katerimi je tudi neizpolnjevanje namena, ki naj ga popravek ima. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim naziranjem, da je popravek treba obravnavati kot celoto, ki mora biti toliko notranje skladna, da pri zainteresirani javnosti doseže namen, da se predstavi tudi druga plat zgodbe. Hkrati ocenjuje, da je bil tak namen s predlaganim popravkom dosežen. Popravek se namreč nanaša na nosilne oziroma bistvene navedbe prispevka in ne odvrača pozornosti, kot zatrjuje pritožnica. Ker ga je treba obravnavati kot celoto, tudi ni na mestu njegova drobitev na posamezne stavke oziroma dele stavkov, temveč je treba preizkusiti, ali glede na objavo celotni kontekst popravka zanika oziroma popravlja zatrjevane napačne navedbe (oziroma z namenom zanikanja prikazuje tudi druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu). Pritožbeno sodišče glede na posamezne dele popravka, ki se nanašajo na različna dejanska stanja, ocenjuje, da predlagana vsebina ne odstopa od prej citiranih določb 26. člena ZMed, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. V zvezi z objavo v prispevku, da naj bi direktorica med obiski inšpekcije invalide preprosto zaklenila v prostor, kjer so delali, pri čemer so jih odklenili šele na poziv inšpekcije, je tožnica predlagala popravek: „Ne drži, da se je delavce zaklenilo v delovne prostore ob inšpekcijskih nadzorih. Imajo pa delavci navodilo, da delovne prostore, v katerih se hrani občutljivo gradivo za naročnike hrambe arhivskega gradiva, zaklepajo od znotraj in jih seveda po lastni presoji kadarkoli odklenejo“. Tožnica je v popravku najprej zanikala navedbe v objavljenem obvestilu in jih hkrati dopolnila z okoliščinami, ki pojasnjujejo, zakaj so bili delavci zaklenjeni, pri čemer je popravek zainteresirani javnosti jasen, njegova sporočilna vrednost pa, da delavci niso bili zaklenjeni po naročilu direktorice zaradi prihoda inšpekcije, temveč so se zaklepali sami, z notranje strani, zaradi narave dela. Gre za prikaz dodatnih okoliščin, ki ne nasprotujejo prvotno zanikani trditvi, da je direktorica delavce zaklenila v delovne prostore zaradi inšpekcijskega nadzora.

9. V drugem izpostavljenem primeru, ki se nanaša na izjavo delavca, da njegove zdravstvene omejitve niso bile upoštevane, ker je moral dvigovati polne škatle, 20, 30 kg, je tožnica predlagala popravek v ožjem smislu z zanikanjem, da bi nekdanji delavec moral dvigovati bremena, težja od 20 kg, čeprav zaradi zdravstvenih razlogov lahko dviguje do 7 kg težka bremena. Pojasnila je še, da je bil ta delavec na usposabljanju za delovno mesto administratorja, kar sicer ni neposredno relevantno, v nadaljevanju pa navedla, da je tam sodeloval pri popisih arhivov, kar dvigovanja bremen nad 7 kg ne vključuje in obrazložila, da so zaposlenim vedno na voljo delovni pripomočki za prevoz bremen. Tudi če bi ta dodaten del šteli kot neodločilen glede očitka samega dvigovanja bremen, za celotni popravek ni podan odklonilni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Popravek namreč zanika navedbe obvestilu in hkrati prikazuje druge okoliščine, s katerimi se navedbe v objavljenem besedilu v bistvenem dopolnjujejo. Protislovnosti, zaradi katere bi lahko tako predlagani popravek šteli kot zavajajoč, pritožbeno sodišče ne zazna.

10. Tretji del popravka se nanaša na objavo prispevka, v katerem je delavka navedla: „Se spomnim primera, zaposlena, ki ima mrtvi kot vida, jo je pošiljala na teren, da vozi vsak dan iz Z. v Ž., ne. Tako, da je v bistvu riskirala tudi življenje na nek način, zaposlenih, ne. Čisto malomarno je ravnala z njimi“. Omenjeni tekst pri povprečnem gledalcu pusti vtis, da je tožnica, ki je bila seznanjena z zdravstvenimi omejitvami, delavko namenoma vsak dan pošiljala na teren, čeprav je vedela, da za vožnjo ni sposobna. Predlagani popravek, s katerim tožnica sprva zanika, da bi delavka kljub slabemu vidu morala voziti avtomobil za službene poti, nato pa dodaja, da je v času zaposlitve imela veljavno vozniško dovoljenje brez kakršnihkoli omejitev, ki bi jih delodajalka morala upoštevati, avditoriju dovolj jasno predstavlja njeno verzijo, da torej delavke ni namenoma silila v relacijske vožnje kljub slabemu vidu oziroma da slednja omejitev, ki bi ji vožnjo omejevale, ni izkazala. Protislovje, ki ga s podrobnim analiziranjem stavkov izpostavlja pritožba, je tako zgolj navidezno. V konkretnem primeru bi sicer po oceni pritožbenega sodišča zadoščal popravek v ožjem smislu, a tudi z dodatnim stavkom slednji ne izgubi namena zanikanja bistva trditev v prispevku, torej da je tožnica zavestno in izkoriščevalsko kršila delavske pravice svojih zaposlenih.

11. Razlogi, iz katerih lahko odgovorni urednik zavrne objavo popravka, so v prvem odstavku 31. člena ZMed taksativno našteti. Neresničnost navedb v popravku med njimi ni navedena, saj bi takšna presoja konceptualno nasprotovala ustavni in zakonski ureditvi pravice do objave popravka. Namen popravka je torej, da se sliši stran prizadetega, ki pa je po naravi subjektivna. Popravek zato ni neustrezen, če ne gre za objektivno in vsestransko informiranost. Vrhovno sodišče je tudi že odločilo, da bi bila zavrnitev popravka iz razloga nejasnosti utemeljena le, če bi se nanašala na pojasnila glede bistvene vsebine popravka, ali če bi bilo celotno besedilo popravka tako konfuzno, da bralec ne bi mogel ugotoviti, v čem in s čim popravek objavljeno obvestilo sploh izpodbija. Zaradi nejasnosti posamezne povedi, ki sporočilnega jedra popravka ne zadeva, objave popravka ni dopustno zavrniti.1 Ker predlagani popravek v širšem smislu, ki dopolnjuje golo zanikanje navedb v prispevku, ni tako nejasen, da povprečnemu gledalcu ne bi uspelo razbrati njegovega bistva, odklonilni razlogi na podlagi druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed za objavo popravka niso podani.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki po odmeri sodišča znašajo 279,99 EUR. Znesek je dolžna povrniti v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Primerjaj sklep VS RS II Ips 140/2018.