Jedro

Z izjemo določbe 2. odstavka 424. člena in 427. člena ZKP velja za zahtevo za varstvo zakonitosti pravilo dispozicije strank, zato vlagatelj s svojimi navedbami v zahtevi določa meje preizkusa izpodbijane odločbe.

Vložnik uveljavlja kršitev določb 22. in 29. člena URS s splošno trditvijo, da so bili dokazi obrambe v celoti zavrnjeni. Pri tem ne navaja ničesar, kar bi omogočilo presojo, da so bili predlagani dokazi v relevantni zvezi s predmetom obravnave in da je bila izkazana zadostna verjetnost, da bo z njimi moč ugotoviti ali izpodbiti obstoj odločilnih ali pomembnih dejstev. Zato v skladu z določilom 1. odstavka 424. člena ZKP ni mogoče ugotavljati, ali zavrnitev dokaznih predlogov obrambe predstavlja upoštevno kršitev določb kazenskega postopka, ki temeljijo na navedenih členih ustave.

Pri ponudbi naprodaj gre za poskus prodaje, kar je izvršitveno dejanje kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Gre torej za dokončano dejanje po navedenem členu ne glede na to, da ni prišlo do realizacije prodaje.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih A.B. in A.D. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca sta dolžna kot stroške postopka z izrednim pravnim sredstvom plačati vsak po 100.000,00 (stotisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 15.10.1999 obtožena A.B. in A.D. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in vsakemu izreklo kazen osem let zapora, obtožencema pa je izreklo tudi stranski kazni izgona tujca iz države Republike Slovenije za deset let. Sodišče je obtožencema po 4. odstavku 196. člena vzelo zaseženi heroin (0,3 g), po 1. odstavku 69. člena KZ pa jima je odvzelo pri kaznivem dejanju uporabljena mobilna telefona. Obema obtožencema je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili obtoženi A.B., njegov zagovornik ter zagovornik obtoženega A.D. Pritožbam je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 17.06.2000 ugodilo glede odločbe o kazenskih sankcijah tako, da je obema obtožencema izrečeni kazni znižalo na sedem let zapora, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega A.B. navaja, da vlaga zahtevo iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), vključno glede izreka kazni. V delu zahteve, ki ga je šteti kot obrazložitev v uvodu uveljavljanih kršitev, vložnik poudarja, da je bila izpodbijana sodba izrečena na podlagi dokazov, ki so bili pridobljeni izključno z uporabo posebnih metod in sredstev in da gre zgolj za posredne dokaze, medtem ko neposrednih dokazov, ki bi bili lahko v tej zadevi pridobljeni, policija ni pridobila oziroma zavarovala. Vložnik nadaljuje, da sta edina neposredna dokaza v tej zadevi izpovedbi tajnih policijskih sodelavcev, ki pa sta delala v interesu policije. Vložnik opozarja, da bi policija lahko odvzela in zavarovala prstne odtise na papirju, v katerem je bil vzorec mamila, lahko bi posnela vsebino telefonskih pogovorov, posnela vsebino razgovorov ob izvajanju slikovnega snemanja in se potem v zvezi s temi očitki sklicuje na navedbe pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vložnik ocenjuje, da je opiranje sodbe zgolj na dokaze in podatke, pridobljene z uporabo posebnih metod in sredstev, v nasprotju z ZKP, načelom kontradiktornosti in pravne države.

Vložnik graja sodbo sodišča druge stopnje, češ da njeni razlogi v zvezi s pritožbeno kritiko dokazne podlage prvostopne sodbe niso prepričljivi, posebej pa se sklicuje na pritožbene navedbe v posameznih določenih točkah in poziva Vrhovno sodišče, naj odgovori na vprašanja iz pritožbe, na katera po njegovem ni odgovorilo pritožbeno sodišče. Nadalje vložnik ocenjuje, da odločba pritožbenega sodišča ni dala odgovora o identiteti A.B. v zvezi z odrejenimi ukrepi posebnih metod in sredstev in se tudi v zvezi s tem sklicuje na navedbe pritožbe.

Vložnik zaključuje svojo vlogo z oceno, da je bila obsojencu izrečena nesorazmerno visoka kazen glede na dejstvo, da mu mamilo ni bilo zaseženo, da do prodaje in predaje mamila ni prišlo, da "corpus delicti" sploh ne obstaja itd. in se sprašuje, na kakšni podlagi je sodišče ugotovilo količino mamila, za katero je šlo v obravnavani zadevi. Predloga za odločitev Vrhovnega sodišča vložnik ni podal. Zagovornik obsojenega A.B. je dne 7.6.2002 vložil dopolnitev zahteve. Ta zahteva je tako vložena izven trimesečnega roka iz člena 421/3 ZKP in se tudi ne nanaša na kršitve zakona, ki se uveljavljajo v zahtevi.

Zagovornik obsojenega A.D. zahtevo vlaga zaradi kršitve določb 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje le izrekli kazen v zadevi, v kateri je sodila policija, s tem pa je bil grobo kršen KZ in ZKP in človekove pravice. Vložnik nadalje graja sodbo sodišča druge stopnje, ker se to ni vprašalo, kje in kdo je videl 14 kg mamil in se v zvezi s tem sklicuje na svojo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje.

V nadaljevanju vložnik ugotavlja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge obrambe v celoti, grobo kršilo določbe 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Kršen je bil 1. člen ZKP in 4. člen KZ, saj je bila kazen izrečena na podlagi krivde, ki so jo ugotovili tajni policijski sodelavci oziroma delavci. Vložnik nadalje uveljavlja kršitev 16. člena in 2. odstavka 18. člena ZKP in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker je sodišče zavrnilo dokaze obrambe. Kršen je bil tudi člen 79 ZKP, ker sodišče ni hotelo pribaviti zapisnika o ogledu kraja ob aretaciji. Vložnik še opozarja na neskladnost v obrazložitvi odločbe o pridržanju A.D. z dne 30.05.1999, kjer se navaja, da naj bi prišlo do prodaje 14 kg heroina dne 29.05.1999 in da naj bi bil A.D. tik pred samo prodajo mamila aretiran. Dejansko je bil A.D. prijet šele 30.05.1999, zatrjevana prodaja pa v resnici ni bila izvedena.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, podanem v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zagovornik A.B. zmotno misli, da je opiranje sodbe na podatke, pridobljene z uporabo posebnih metod in sredstev, v nasprotju z načeli kontradiktornosti in pravne države. Ocenjuje, da obsojenčev zagovornik s tem, ko postavlja dvom v ugotovitve sodbe, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker se zaradi previsoke kazni ne more vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Enako predlaga glede zahteve zagovornika obsojenega A.D., saj po njegovi oceni zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ne predstavlja kršitev določb 22. in 29. člena Ustave. Spraševanje obsojenčevega zagovornika, kje je 14 kg heroina, je po oceni državnega tožilca brezpredmetno, ker ne gre za odločilno dejstvo glede na obliko kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil A.D. obsojen.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

K zahtevi zagovornika obsojenega B.A. Vložnik zahteve v uvodu pavšalno uveljavlja vse razloge po 420. členu ZKP, v nadaljevanju pa pravno ne opredeli niti ene kršitve zakona, ki naj bi bila po njegovem podana. Po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom sodišče ni vezano z instrukcijsko in oficialno maksimo, v skladu s katerima bi samo dopolnjevalo vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti oziroma jo razlagalo tako, da bi preizkušalo izpodbijano sodbo tudi v delih, ki niso napadeni in glede kršitev zakona, ki niso določno navedene oziroma konkretizirane. To pomeni, da upravičenec do tega izrednega pravnega sredstva določa meje preizkusa izpodbijane odločbe s svojimi navedbami v zahtevi. Velja torej pravilo dispozicije strank z izjemo določbe 2. odstavka 424. člena in 427. člena ZKP.

Zatrjevanje vložnika, da je bila izpodbijana sodba izrečena izključno na podlagi dokazov, pridobljenih z uporabo posebnih metod in sredstev in da so vsi dokazi, na katere je sodišče oprlo svoje zaključke, posredni, je v nasprotju s podatki kazenskega spisa v tej zadevi, kakor tudi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v izpodbijani sodbi. Iz njenih ugotovitev izhaja, da je A.B. dne 22.05.1999 na ukaz A.D. izročil zavitek 0,3 g heroina tajnemu sodelavcu policije kot vzorec količine 14 kg heroina, ki je bila predmet prodaje, o kateri je tekel pogovor s tajnim policijskim sodelavcem. Navedeni vzorec mamila je bil zasežen in kemijsko analiziran in predstavlja konkreten materialni dokaz. Zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev, katerih identiteta ni bila razkrita, predstavlja izvedbo neposrednega dokaza oziroma izpovedbi predstavljata neposreden dokaz v tem postopku. Ne glede na navedeno pa je treba poudariti, da so dokazi, pridobljeni z ukrepi iz 150. člena ZKP, če so za njihovo odreditev podani z zakonom določeni pogoji in se izvršujejo na način, določen z zakonom, zakoniti dokazi, ki jih sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja oziroma presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, presoja v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 1. odstavka 18. člena ZKP.

Neizkoriščena možnost pridobitve trdnejših oziroma boljših dokazov s strani policije, na katero opozarja vložnik, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. Ta vprašanja so lahko pomembna v okviru presoje, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Sklicevanje vložnika na pritožbene navedbe, ne da bi bile te določno opredeljene, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni upoštevno. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, v katerem morajo biti navedene vse kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik (1. odstavek 424. člena ZKP).

Sklicevanje vložnika na posebej določen del pritožbe pod točko IX/a-f se nanaša izključno na vprašanja dejanskega stanja, ki pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne morejo biti predmet obravnavanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Kolikor v zvezi s tem vložnik uveljavlja kršitev določila člena 395 ZKP, pa je treba opozoriti na razloge sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z vprašanjem pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, v katerih sodišče obširno odgovarja na vprašanja pritožbe. Vprašanje identitete A.B. oziroma osebe, zoper katero so bili odrejeni izvajani posebni ukrepi, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek vložnika o nezakonitosti izvajanja posebnih ukrepov zoper obsojenega A.B. vložnik utemeljuje z zatrjevanjem zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vložnik glede izrečene kazni ne zatrjuje, da je ta nezakonita, da je bila izrečena izven določenega zakonskega okvira za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, ampak da je nesorazmerno visoka glede na okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni oziroma da je bila izrečena ob upoštevanju dejstva, ki ni zanesljivo dokazano. S tem vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ustreznosti izrečene kazni, kar oboje po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A.D. Okoliščina, da je praktično vse dokaze v tej zadevi zbrala policija, samo po sebi ne pomeni, da so ti dokazi nezakoniti ali da je nezakonit postopek sodišča, v katerem so bili dokazi v skladu z določbami ZKP izvedeni.

Vložnik kršitev določb 22. in 29. člena Ustave uveljavlja s splošno trditvijo, da so bili dokazi obrambe zavrnjeni v celoti, enako velja za zatrjevanje o kršitvi 16. člena in 2. odstavka 18. člena ZKP ter 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je v sodbi na 5. in 6. strani obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, vložnik pa v zahtevi ni ponudil ničesar, kar bi omogočilo presojo, da so bili predlagani dokazi v relevantni zvezi s predmetom obravnave v tem postopku in da je bila izkazana zadostna verjetnost, da bo z njimi moč ugotoviti ali izpodbiti obstoj odločilnih ali pomembnih dejstev. Le na takšni podlagi bi bilo v skladu z določilom 1. odstavka 424. člena ZKP mogoče ugotavljati, ali zavrnitev dokaznih predlogov obrambe predstavlja upoštevno kršitev določb kazenskega postopka, ki temeljijo na določbah 22. in 29. člena Ustave. Vprašanje o obstoju 14 kg mamila, kar je bilo predmet prodaje v obravnavani zadevi, vprašanje o pripravljeni kupnini, so vprašanja v zvezi s pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP niso razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Neskladnosti v obrazložitvi odločbe o pridržanju obdolženca z dne 30.05.1999, na katere opozarja vložnik, ne predstavljajo kršitev določb postopka, tega vložnik niti ne zatrjuje. Zato bi bile lahko upoštevne le v okviru presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovnemu sodišču se v zadevi v zvezi z nobeno od vloženih zahtev za varstvo zakonitosti ni pojavil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi. Na vprašanja, ali je heroin, ki je bil predmet dogovarjanja o prodaji, v resnici obstajal, je odgovorilo sodišče prve stopnje s presojo vseh okoliščin v zvezi s storilcema oziroma njune preteklosti kot tudi samega poteka inkriminirane prodaje. Kaznivo dejanje je bilo v tem primeru storjeno s ponujanjem mamila naprodaj. Pri ponudbi naprodaj gre za poskus prodaje, kar je izvršitveno dejanje kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Gre torej za dokončano dejanje po navedenem členu ne glede na to, da ni prišlo do realizacije prodaje.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se vložnika sklicujeta v svojih zahtevah in da sta zahtevi v navedenih delih vloženi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je obe zahtevi v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Izrek o stroških temelji na določilih členov 92, 95 in 98a ZKP, pri čemer je višina povprečnine obema obsojencema določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev.