Jedro

Tožena stranka tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila dolžna ponuditi prostega delovnega mesta voznika tovornega vozila v B., ker tožnik za to delovno mesto ni izpolnjeval vseh zahtevanih pogojev (znanje italijanskega jezika) in ker je bilo to delovno mesto oddaljeno od njegovega prebivališča več kot tri ure z javnim prevoznim sredstvom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 7. 2011 nezakonita in da se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnika povabiti nazaj na delo, z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto mesečne plače v plačilo do plačila ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni pod izvršbo ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče, tožnika ter dogovora z dne 27. 5. 2011 zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni in ekonomski razlog za odpoved, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je izpovedal, da je pri toženi stranki opravljal prevoze utekočinjenega plina za družbo A. Slovenija šele zadnjih pol leta pred odpovedjo. Pred tem pa je več let opravljal prevoze, ki niso bili vezani na družbo A. Slovenija. Tožnik je pričel opravljati prevoze za družbo A. Slovenija šele, ko je le-ta odpovedala pogodbeno sodelovanje toženi stranki in je pri toženi stranki zaradi tega izgubilo delo devet voznikov. Tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi ni bilo vezano zgolj na opravljanje prevozov za družbo A. Slovenije oziroma za konkretno vozilo in zato razlog, da je tožena stranka dne 27. 6. 2011 prenehala opravljati prevoze za družbo A. še z vozilom, ki ga je takrat vozil tožnik, ne more biti utemeljeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Nasprotujoče so si navedbe sodišča, da prenehanje opravljanja prevozov z določenim vozilom za eno stranko pomeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnih razlogov, čeprav se s tem vozilom še naprej opravljajo prevozi za drugo stranko. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po zaslišanju prič A.A., D.H. in A.C., ki so še zaposleni pri toženi stranki in bi lahko izpovedali kakšno delo je tožnik pri toženi stranki opravljal. Navedene priče bi lahko potrdile, da je tožena stranka dejansko ponudila tožniku delovno mesto v B. in glede tega dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Dejstvo je namreč, da tožnik že več let opravlja prevoze v mednarodnem prometu in tožena stranka nikoli ni zahtevala, da bi tožnik moral znati italijanski jezik. Tožnik se je sposoben sporazumevati v tujih jezikih in lahko svoje delo kvalitetno opravi. Pogoj znanja italijanskega jezika je po mnenju tožnika le izgovor za toženo stranko, da ni ponudila delovnega mesta tožniku. Tožnik je tudi izpovedal, da se je bil pripravljen preseliti v B., če bi to tožena stranka od njega zahtevala. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik ni imel opravljenega vozniškega izpita E kategorije. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedla je, da tožnikove trditve, da se je bil pripravljen preseliti v B. in izpopolniti znanje italijanskega jezika, predstavljajo pritožbeno novoto.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih pritožnik le pavšalno uveljavlja, prav tako pa se je sodišče prve stopnje glede na materialnopravna stališča, ki jih je v sodbi zastopalo, opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in izvedlo vse potrebne dokaze, zaradi česar ni bila dolžna izvajati drugih dokazov. Sodišču se ni potrebno opredeljevati do vseh navedb strank. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča, da izvaja vse predlagane dokaze in da se opredeli do vsake izjave ter vseh navedb strank.

Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov in sicer zaradi prenehanja naročil družbe A. Slovenije po opravljanju prevozov utekočinjenega plina s cisterno. Na podlagi izpovedi priče A.D. in tožnika ter Dogovora z dne 27. 5. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved, ki je onemogočal nadaljevanje dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj pomeni izguba naročila posledično manjše prihodke.

Tožnik je trdil, da je tožena stranka v času odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi razpolagala s prostim delovnim mestom voznika tovornega vozila, ki ga je objavila meseca junija 2011 v B. in ker mu tožena stranka ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, je odpoved tožene stranke z dne 7. 7. 2011 nezakonita. V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR torej mora delodajalec v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov preveriti ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali nalogah ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstoji, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi priče A.D. zaključilo, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji na prosto delovno mesto v B. (voznik tovornega vozila), vendar ker tožnik ni imel znanja italijanskega jezika, je sodišče zaključilo, da tožnik za delovno mesto voznik tovornega vozila v B. ni izpolnjeval vseh predpisanih pogojev, to pa je poleg strokovne izobrazbe in delovnih izkušenj še znanje italijanskega jezika, zato mu tožena stranka navedenega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi.

Tretji odstavek 90. člena ZDR določa, da je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enako vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 232/2011 z dne 3. 4. 2012). Torej v primeru ponudbe druge zaposlitve je delodajalec svoje obveznosti v celoti prost le, če z delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. V primeru ponudbe in sprejema nove neustrezne zaposlitve, pa ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine (4. odstavek 90. člena ZDR). Torej obveznost delodajalca je ponudba le ustrezne zaposlitve, neustrezne zaposlitve pa delodajalec ni dolžan ponuditi niti je delavec ni dolžan sprejeti (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 232/2011 z dne 3. 4. 2012).

Pritožbeno sodišče pa še dodatno pojasnjuje, da glede na navedeno tožena stranka delovnega mesta voznik tovornega vozila v B., ki je bilo oddaljeno od bivališča tožnika več kot tri ure z javnim prevoznim sredstvom, ni bila dolžna ponuditi tožniku, saj delovnega mesta ni bilo mogoče šteti kot ustrezno zaposlitev in glede na to, da je delodajalec delavcu dolžan ponuditi le ustrezno zaposlitev tožena stranka ni kršila določb člena 88/3 ZDR.

Pritožbene trditve tožnika, da se je bil pripravljen tudi preseliti v B. pa predstavljajo pritožbeno novoto, ki glede na 337. člen ZPP ni upoštevna.

Ostale pritožbene navedbe za rešitev tega individualnega spora niso odločilnega pomena, zato nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja (člen 360/1 ZPP).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).