Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine odškodnine za duševne bolečine ob smrti.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba tako spremeni, da se: - v I. točki izreka znesek 16.059,90 EUR zniža na znesek 13.059,90 EUR in znesek 13.000,00 EUR zniža na znesek 10.000,00 EUR in se za razliko tožbeni zahtevek zavrne - v III. točki izreka znesek 3.161,17 EUR zniža na znesek 1.980,85 EUR.
Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 225,00 EUR v roku 15-ih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.
1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnika) iz naslova odškodnine plačati tožniku 16.059,90 EUR in tožnici 13.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2015 dalje (I. točka izreka) in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženko je zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožnikov v višini 3.161,17 EUR, ki jih je toženka dolžna poravnati v roku 15 dni od prejema izpodbijane sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je mati tožnikov umrla zaradi posledice poklicnega obolenja zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu. Tožniku je na račun odškodnine in duševne bolečine ob smrti matere odmerilo odškodnino v višini 14.000,00 EUR in mu na račun materialnih stroškov priznalo še 2.059,90 EUR, tožnici pa je na račun odškodnine za duševne bolečine ob smrti matere priznalo odškodnino v višini 13.000,00 EUR.
2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in na prvi stopnji dosojeno odškodnino ustrezno zniža. Glede na okoliščine primera in primerljivo sodno prakso je odškodnina, ki jo je sodišče dosodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega absolutno previsoka. V postopku ni bilo izkazano, da bi bile duševne bolečine, ki sta jih utrpela tožnika, kaj hujše od običajne žalosti in duševnih bolečin, ki so pričakovane in običajne ob izgubi bližnje osebe, kar ne dovoljuje odmere tako visoke odškodnine. Prav tako se pri odmeri odškodnine zaradi smrti bližnjega upošteva morebitna prikrajšanja na negmotnem področju, ki nastane šele s smrtjo in po smrti bližnjega, kar pa spet v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Izpostavlja, da sta bila otroka v času smrti pokojne stara 51 in 47 let, da je šlo za odrasli osebi, ki sta si že dolgo pred tem ustvarili svoji družini in imeli svoje otroke in da torej nista potrebovali skrbi, nege in pomoči pokojne. Prav tako je potrebno upoštevati, da je bila pokojna ob smrti v 76. letu starosti, kar pomeni, da je dosegla pričakovano povprečno življenjsko starost, zato v primeru smrti ni šlo za kakšen poseben nepričakovan dogodek, ki bi lahko pri tožnikih predstavljal nenavadno in nepričakovano izgubo bližnje osebe. Poleg navedenega se v sodnem spisu ne nahaja noben podatek, ki bi kazal na to, da bi morala tožnika zaradi smrti pokojne potrebovati kakšno psihično obravnavo ali zdravljenje ali morebiti jemati zdravila za lajšanje duševnih bolečin. Zato prisojena odškodnina ni primerljiva s tisto v zadevi VSK I Cp 414/2015, v kateri je bil dan poudarek na zdravljenju depresije. Dosojena odškodnina odstopa tudi od sodne prakse v podobnih in primerljivih primerih in celo še hujših primerih. V zvezi z navedenim se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 142/2009. Glede na vse navedeno bi tožnikoma pripadala največ polovica dosojene odškodnine, pa še to pod pogojem, da bi se pri njiju pojavile in razvile kakšne večje zdravstvene in druge težave, česar pa v predmetnem primeru ni bilo.
Nepravilno je sodišče priznalo tudi odškodnino iz naslova premoženjske škode, saj razen pogrebnih stroškov, ki so izkazani z računom, vsi ostali stroški niso izkazani. Sodišče ne more kar čez palec domnevati in sklepati, kakšni naj bi bili običajni in verjetni stroški, saj je treba tudi po višini z gotovostjo izkazati zahtevke. Glede na to, da je toženka že v odgovoru na tožbo prerekala te trditve in zneske in da tožnika nista z ničemer z gotovostjo izkazala svojih zahtevkov, bi sodišče moralo v celoti zavrniti zahtevke iz naslova stroškov za plačilo pevcem in za župnika. Pritožnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.
3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahtevo določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Iz razlogov izpodbijane sodbe, ki jih pritožba ne prereka, izhaja, da je bil tožnik ob smrti matere star 51 let, tožnica pa 47. Oba sta bila torej odrasla, tudi ekonomsko povsem samostojna in sta si že ustvarila svoji sekundarni družini. Tožnik je bil z materjo v istem domu do njene smrti in ji je bil v zadnjih mesecih življenja ves čas na razpolago. Tožnica pa je bila zadnjih 10 let v drugem stanovanjskem poslopju. Sodišče je ugotovilo, da je bila navezanost tožnika in njegova skrb za mater zaradi narave stvari nekoliko intenzivnejša. Nekoliko manj intenzivno in zato bolečo izgubo je sodišče ocenilo tisto, ki je podana na strani tožnice. Navezanost na mamo se je kazala v pogostih obiskih, skupnih kosilih, skupnem preživljanju dopusta. Ko je mama zbolela ji je tožnica nudila popoldansko nego in pomoč, vendar pa je bila že 10 let stran od doma. Obe stranki sta bili na mamo zelo navezani in sploh je šlo za zelo povezano družino, saj še sedaj, več kot leto in pol po njeni smrti, težko sprejemata njeno smrt. Pritožbeno sodišče je primerjalo višino odškodnine za duševne bolečine ob smrti bližnjega v konkretnem primeru z drugimi podobnimi primeri1 in je ob načelu objektivne pogojenosti v višini odškodnine ocenilo, da je sodišče tožnikoma iz naslova duševnih bolečin ob smrti bližnjega priznalo nekoliko previsoko odškodnino. Pritrditi je tudi pritožnici, da obravnavana zadeva ni primerna z zadevo I Cp 414/2015, v kateri se je zdravstveno stanje oškodovanke, ko je zvedela za materino bolezen tako poslabšalo, da je moralo prenehati z delom. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na strani tožnikov na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je ob primerljivih primerih začrtala sodna praksa, pravična odškodnina za duševne bolečine ob smrti matere za tožnika odškodnina v višini 11.000,00 EUR in za tožnico odškodnina v višini 10.000,00 EUR, kar predstavlja na dan sojenja približno 11 oziroma 10 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odškodnino, ki jo je sodišče dosodilo na račun duševnih bolečin ob smrti matere ustrezno znižalo.
6. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na materialno odškodnino. Stroški za plačilo pevcev in župnika so del pogrebnih stroškov in jih mora odgovorna oseba povrniti oškodovancu oziroma oškodovancem, če so običajni in primerni (prvi odstavek 172. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Stroški so običajni, če v določenem času in kraju obstaja običaj pogreba s pevci in župnikom. Višino odškodnine je sodišče v skladu z določbo 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ugotovilo po prostem preudarku.
7. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločalo o stroških postopka na prvi stopnji. Pri tem je izhajalo iz prvotne odmere stroškov obeh strank, ki ga je opravilo sodišče. Glede na 71 % uspeh tožeče stranke ji na račun stroškov pripade 2.324,85 EUR, toženi pa, ob upoštevanju 29 % uspeha, 344,00 EUR. Po medsebojnem pobotu mora toženka tožeči stranki povrniti 1.980,85 EUR na račun stroškov pred sodiščem prve stopnje.
8. Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.625,17 EUR (na račun stroškov zastopanja po odvetniku z 22% DDV 599,17 EUR in na račun sodne takse 1.026,00 EUR) in od tega zneska glede na uspeh s pritožbo (približno 20 %) priznalo 225,00 EUR.
1 odločbe Vrhovnega sodišča RS: II DoR 225/2015, II DoR 335/2015 in II DoR 121/2015.