Jedro

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje premoženja v času podržavljenja pa je vezano na tedanje ekonomske razmere, ko opisana intelektualna lastnina ni mogla biti predmet trženja. Uporaba določbe prvega odstavka 44. člena ZDen torej ne more zajemati v analogni uporabi določb ZGD o definiciji pojma podjetja. Današnja vrednost državi v letu 1960 prodanega podjetja se torej lahko nanaša le na stvari, ki so tedaj mogle biti predmet trženja. Intelektualna lastnina med te stvari ne spada.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičino zahtevo, naj ji nasprotni udeleženec kot pravni naslednici po pokojnem J. R. izplača odškodnino v obveznicah v znesku 92.600,00 DEM. Toliko naj bi znašala vrednost neplačanega dela pokojnikovega premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 23.03.1960. Plačana je bila namreč le vrednost opredmetenih osnovnih sredstev, ne pa vrednost znanja, razvoja tehnologije in izkušenj (intelektualne lastnine), vezanih na pokojnikovo zasebno podjetje. Prodaja naj bi bila izvršena v pogojih, ki jih predvideva določba 5. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

Sodišče druge stopnje je predlagateljičino pritožbo proti odločitvi sodišča prve stopnje zavrnilo in to odločitev potrdilo. Sprejelo je pravno razlago sodišča prve stopnje, po kateri vrednost "intelektualne lastnine" ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka. Opisana oblika lastnine v času strogega planskega gospodarstva ni imela posebnega pomena in zato ni bila posebej upoštevana pri vrednotenju podjetja ob njegovi prodaji.

Predlagateljica vlaga proti odločitvi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo spremembo z ugoditvijo zahtevi za denacionalizacijo. Pokojni J. R. je kupoprodajno pogodbo sklenil v okoliščinah iz 5. člena ZDen. Ker se sodišči druge in prve stopnje s tem problemom nista posebej ukvarjali, sta torej predlagateljičino stališče v tej smeri sprejeli. Sicer pa je predlagateljica zahtevala vrnitev podjetja kot odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada. Po današnjih merilih, torej ob upoštevanju sedanje vrednosti podjetja, predlagateljica ni prejela odškodnine za del podjetja, povezan z znanjem pokojnega, njegovimi izkušnjami, znanjem zaposlenih delavcev in njihovimi izkušnjami, uveljavljenimi postopki dela, uveljavljenimi proizvodi in osvojenim tržiščem. Zahtevek torej temelji na določbi 72. člena ZDen, ne pa na določbi njegovega 8. člena. Tudi v bivšem sistemu je bil pomemben t.i. goodwill, torej funkcionalna organiziranost osnovnih sredstev, saj so lahko le tako organizirana proizvajalna sredstva prinašala dohodek. Podana je zmotna uporaba določbe prvega odstavka 44. člena ZDen. Odškodnino je treba izplačati ob upoštevanju sedanje vrednosti in po stanju podjetja v času podržavljenja, to stanje pa predstavlja seštevek vrednosti v podjetje organiziranega premoženja zasebne obratovalnice.

Nasprotni udeleženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - 1999, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V denacionalizacijskem postopku se za premoženje štejejo tudi premične stvari in podjetja (prvi odstavek 8. člena ZDen).

Predlagateljica utemeljuje svoj zahtevek na izhodišču, da njen pravni prednik s kupoprodajno pogodbo z dne 23.03.1960 ni prodal le strojev in naprav, temveč zasebno podjetje za predelavo plastičnih mas.

Podjetje pa je po tem stališču funkcionalno organizirano premoženje, ki služi doseganju gospodarskih ciljev. V skladu z določbo drugega odstavka 188. člena in četrtega odstavka 410. člena Zakona o gospodarskih družbah (nadaljevanju ZGD) podjetje namreč sestavljajo tudi pravice, katerih gospodarska vrednost je ugotovljiva. V zahtevi je poudarjen intelektualni del lastnine podjetja: znanje za obdelovanje in predelovanje plastičnih mas, razvijanje in kreiranje izdelkov ter poslovne zveze z managerskim znanjem.

Vendar pa sta sodišči druge in prve stopnje ravnali prav, ko sta zahtevo, ki je neplačano vrednost opisane intelektualne lastnine uveljavljala v obliki odškodnine, zavrnili. Razlaga citiranih določb ZGD je pravilna s stališča pogojev sedanjega svobodnega tržnega gospodarstva. Dobro ime podjetja in intelektualna lastnina v vseh pojavnih oblikah ob podržavljenju v letu 1960, ob pogojih plansko vodenega gospodarstva, ni prišla do veljave. Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje premoženja v času podržavljenja pa je vezano na tedanje ekonomske razmere, ko opisana intelektualna lastnina ni mogla biti predmet trženja. Uporaba določbe prvega odstavka 44. člena ZDen torej ne more zajemati v analogni uporabi določb ZGD o definiciji pojma podjetja. Današnja vrednost državi v letu 1960 prodanega podjetja se torej lahko nanaša le na stvari, ki so tedaj mogle biti predmet trženja. Intelektualna lastnina med te stvari ne spada.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.