Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj je ob času odločanja revizijskega organa ZZVN za priznanje statusa begunca določal enake pogoje kot ob času odločanja organa prve stopnje; ZZVN tedaj še ni priznal statusa begunca osebam, ki jim je okupator požgal ali porušil hiše oz. stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1212/98-6 z dne 22.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo,s katero je tožnica izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 7.7.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava M. - P. z dne 28.5.1997 in tožnici ni priznala statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke o nepriznanju statusa begunke zato, ker tožnica ni dokazala, da je pobegnila pred nasiljem okupatorskih sil oziroma, da je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Vas J., kjer je tožnica z družino živela pred zatrjevanim pobegom, ni spadala v območje, ki so ga Nemci predvideli za izselitev (izselitveni pas). Vas leži na nekdanjem mejnem območju med italijansko in nemško okupacijsko oblastjo. Nemci so zaradi meje z italijansko okupacijsko oblastjo porušili del vasi, pred porušitvijo pa opozorili vaščane, da se morajo iz svojih hiš izseliti. Sodišče je presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na predpis, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) pa v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa (še) ni priznaval statusa begunca osebam, ki so morali zapustiti svoje domove zaradi nasilnega požiga, porušenja ali izropanja njihove hiše. Status begunca je tem osebam priznal šele kasneje uveljavljeni Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN-D). Ta novela zakona pa je določala šestmesečni rok za vložitev zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, na kar je sodišče tožnico še posebej opozorilo.

V svoji pritožbi tožnica smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) in prav tako smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek oziroma, da se sodba spremeni tako, da se njeni zahtevi ugodi. Meni, da obstajajo v arhivih podatki o tem, da so morali zaradi porušitve hiš v begunstvo in da je zaradi tega tožena stranka, nato pa še sodišče prve stopnje, o njeni zahtevi odločilo napačno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj je ob času odločanja upravnega organa druge stopnje v revizijskem postopku Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) za priznanje statusa begunca določal enake pogoje, kot jih je določal v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa. Zakon o žrtvah vojnega nasilja tedaj (še) ni imel določbe, da se prizna status begunca tudi tistim osebam, ki jim je okupator požgal ali porušil hišo oziroma stanovanje. Status begunca je tem osebam dal šele Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D), ki je pričel veljati 29.6.1999, torej po odločitvi tožene stranke, ki je tožnici odvzela status begunke. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo, št. U-I-14/2000-8 z dne 7.12.2000 (Uradni list RS, št. 1/2001) razveljavilo 16. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D), s tem pa je tudi bil razveljavljen šestmesečni rok za uveljavljanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tako ima tožnica možnost uveljavljati status žrtve vojnega nasilja begunke in iz tega statusa izvirajoče pravice na podlagi spremenjenega materialnega predpisa, če take zahteve do sedaj še ni vložila.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.