Jedro

Tožnica ni upravičena do plačila nove odškodnine, ker ZOR ne omogoča, da bi oškodovani prejel odškodnino dvakrat. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica po pisnih pogajanjih med pravdnima strankama in ob pomoči svoje pooblaščenke podpisala sporazum, v katerem se je s toženo stranko sporazumela, da odškodnina za škodo, povzročeno ob gradnji plinovoda znaša 5.000 din, in se je s podpisom tega sporazuma izrecno odpovedala kakršnikoli dodatni zahtevi iz dotedanje gradnje plinovoda, je sodišče pravilno upoštevalo pisno sklenjeni sporazum za poravnavo med pravdnima strankama. Po 1093. členu ZOR jo je štelo za dvostransko pogodbo, ki je veljavna, saj je nobena od pogodbenih strank doslej ni izpodbila. Sodišče prve stopnje je tudi natančno preverilo morebitne razloge za ničnost pogodbe, na katero mora po 109. členu ZOR paziti po uradni dolžnosti, a jih ni našlo.

Izrek

Revizija proti sklepu se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 11.336.800 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.11.1995 dalje po obrestni meri, ki je določena v zakonu. Pod II. izreka je sklenilo:

1., da se tožeča stranka oprosti plačila sodnih taks, in 2., da se predlog za ponovno otvoritev glavne obravnave zavrne. Proti sodbi in sklepu se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

Proti sodbi in sklepu pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb procesnega zakona po 1. in 2. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in njeno spremembo, tako da se ugodi pritožbi proti prvi sodbi in spremembo sklepa z ugoditvijo predlagani otvoritvi nove glavne obravnave. Navaja, da je sporno zemljišče v lasti dveh solastnic, zato meni, da je sporazum z dne 27.5.1981 ničen, ker ga je podpisala samo ena od lastnic. Poleg tega tožeča podpisnica ni bila seznanjena z njegovo vsebino in ni imela možnosti, da bi o tem obvestila svojo hčerko, ki je solastnica zemljišča. Ker se sodišče pri odločitvi v zadevi sklicuje na ta "sporazum", je tožeča stranka vložila novo tožbo, ki jo Okrajno sodišče v Novi Gorici vodi pod opr. št. 201/2000. Po njenem je sporazum ničen, ker je bil pridobljen z zvijačo. Pred njenim podpisom se je pri tožnici nenajavljen pojavil nek moški, ji nekaj razlagal o škodi na zemljišču in ji ponudil sporazum v podpis. Tožnica je že na obravnavi pojasnila, da je podpis njen, toda sporazuma ne priznava in ga preklicuje. Tožnica ne razume dobro slovensko in moškega, ki je prišel k njej, ni mogla dobro razumeti in je menila, da gre samo za odškodnino zaradi uničene trave. Navaja tudi, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti iz 292. člena ZPP, saj je tožena stranka vložila zadnjo vlogo na glavni obravnavi in tožeča stranka ni mogla pregledati njene vsebine in prilog, preložitve obravnave pa ni zahtevala, ker bi z novim prihodom odvetnice v Novo Gorico nastali višji stroški. Naknadno je upravičeno zahtevala ponovno otvoritev glavne obravnave. Sodišču tudi očita, da je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze o vrednosti parc. št. 935/1, ki jo je ocenil F. P., dipl. inž., s čimer bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil sklenjeni sporazum oderuški. Sodišče bi moralo po načelu iskanja materialne resnice izvesti vse dokaze, ki bi pojasnili pogodbeno voljo pravdnih strank in ustreznost odškodnine, za katero je tožnica izjavila, da nič ne ve o njej. Zato trdi, da prvo sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo materialnega prava. Sprašuje, kako je bilo mogoče sprejeti odškodnino v znesku 5000 takratnih dinarjev, in trdi, da odškodnina ni bila izplačana. Pojasnjuje, da je bilo med pravdo več zapletov, da je vložil tožbo drug odvetnik, kateremu naj bi sodišče poslalo neke priloge, ki jih tožnica ni prejela, in da je zato predlagala ponovno otvoritev obravnave. Sodišču druge stopnje očita, da bi moralo skrbno pretehtati vse okoliščine in jih trezno presoditi. Pojasnjuje svoje poglede na dejansko stanje v zvezi s polaganjem plinovoda in sklenitvijo sporazuma, na koncu pa trdi, da je tudi pritožbeno sodišče pristransko verjelo toženi stranki, da je izplačala odškodnino, čeprav o tem ni dokaza, tožnica pa izplačilo odločno zanika. Dodaja, da leži zemljišče v industrijsko gradbenem območju, a je zaradi položenega plinovoda brez vrednosti. Napada tudi stališče o roku za izpodbijanje sporazuma z dne 27.5.1981 in trdi, da je zanj izvedela šele na zadnji glavni obravnavi. Po prejemu odgovora na revizijo dne 6.11.2001, torej po preteku roka za vložitev revizije, je tožeča stranka vložila še repliko.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. V zvezi z revizijskimi trditvami, ki se nanašajo na tako imenovano ničnost sporazuma, utemeljeno opozarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da solastnica T. Š. ni pravdna stranka v tem postopku, zaradi česar so navedbe tožeče stranke brez pomena. Pri tem pojasnjuje, da je sodišče govorilo o izpodbojnosti posla. Zavajajoče so trditve, da je bil podpis pridobljen z zvijačo, ker je tožnica v letu 1978 z izjavo soglašala z gradnjo plinovoda, ker se je nato pogajala o odškodnini njena pooblaščenka odvetnica M. C., ker je nato tožena stranka obvestila tožnico, kdaj bo prišel njen pooblaščenec k tožnici zaradi sklenitve dokončnega dogovora o odškodnini in ker je bil dva dni po sklenitvi sporazum poslan tudi tožničini pooblaščenki. V zvezi s statusom zemljišča je sodišče ugotovilo, da je postalo stavbno zemljišče šele v letu 1986, glede izvajanj o (ne)znanju slovenskega jezika pa tožena stranka navaja, da je tožnica izjavila, da razume slovensko, da ni zahtevala prevoda in da ji je ves čas pogajanj stala ob strani pooblaščenka M. C. Očitki o kršenju načela kontradiktornosti niso utemeljeni, ker je sodišče izvedlo vse dokaze, ker je na glas prebralo vse listine in ker je tožeči stranki omogočilo, da se je o vsem izjavila. Trditev o tem, da je sodišče pristransko verjelo toženi stranki, da je izplačala odškodnino, pa je v nasprotju z navedbo tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 28.2.1997, kjer piše: "odškodnina, ki je bila ob času gradnje plinovoda dejansko plačana ..." Na koncu še pojasnjuje, da je bila tožnica seznanjena z omejitvami gradnje zaradi plinovoda, saj so te natančno zapisane v 8. točki izjave, ki jo je tožnica prejela in podpisala.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija proti sklepu ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da so premoženjske in druge civilnopravne pravice izrazito dispozitivne narave. Pravni red daje posameznikom različne pravne možnosti, ki jih ti lahko izvršujejo, ali pa tudi ne. Zaradi tega ima tudi pravdni postopek predvsem individualističen značaj in sodišče v njem odloča v mejah zahtevkov, ki jih tožeča stranka oblikuje v tožbi (2. člen ZPP). V 180. členu ZPP je določeno, da mora v tožbi navesti (poleg običajnih podatkov) določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

Spreminjanje dejanske podlage tožbe, se pravi navajanje novih razlogov in dokazov potem, ko je opravljen prvi narok za glavno obravnavo, od uveljavitve novega ZPP dalje, ni več dovoljeno (286. člen ZPP), zlasti pa to ni dovoljeno v pritožbenem in kasnejših postopkih (337. člen in 370. člen ZPP).

Sedaj veljavni ZPP je uvedel tudi več strokovnega zastopanja in ker sme po drugem odstavku 86. člena vložiti revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, samo odvetnik (razen izjeme, ki je navedena v tretjem odstavku tega člena), bi morala biti revizija strokovno sestavljena, z jasno razmejitvijo med posameznimi razlogi, ki jih uveljavlja, predvsem pa z njihovo opredelitvijo in utemeljitvijo. Pavšalno prehajanje enih v druge ni primerno, zlasti pa ni dovoljeno navajanje drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), in celo navajanje neresničnih dejstev (9. člen ZPP).

V zvezi z revizijo proti sklepu je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Gre namreč za izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, ki se lahko vloži potem, ko je že izčrpana ustavna pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Zato je načeloma dopustna samo revizija proti sodbi, proti sklepu pa samo tedaj, če se je postopek pravnomočno končal s sklepom, ali če je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo. Tožeča stranka je v reviziji navedla, da vlaga revizijo proti sodbi in sklepu višjega sodišča, predlagala razveljavitev ali spremembo obeh in revizijo proti sklepu utemeljevala z določilom 292. člena ZPP. Ker sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ponovno otvoritev glavne obravnave, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo in ga je potrdilo, ni sklep, s katerim bi se pravnomočno končal postopek (ta se je končal s pravnomočno sodbo), revizija proti sklepu ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (374. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

Revizija proti sodbi je dovoljena, a ni utemeljena. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, odločajo sodišča na tožbeni podlagi in njeno dopolnjevanje potem, ko je bila opravljena glavna obravnava, ni več dovoljeno. To velja za vsa izvajanja revizije o tem, da je tožeča stranka vložila novo tožbo zaradi ničnosti sporazuma z dne 27.5.1981, da je bil zvijačno pridobljen podpis na sporazumu in da gre za oderuški posel. Še bolj neutemeljeno je navajanje neresničnih dejstev in sicer: da sodišče ni izvedlo dokaza o vrednosti parcele št. 935/1 k.o... (glej listovno številko 24 in 42 spisa), da je tožnica na obravnavi sicer priznala podpis na sporazumu, a ga ne priznava in ga preklicuje (glej l. št. 27); da tožnica zanika prejem plačila odškodnine (glej tožničino izpoved na l. št. 27 in pripravljalni spis tožeče stranke na l. št. 14, na katerega utemeljeno opozorila tožena stranka v odgovoru na revizijo).

Glede sklicevanja tožeče stranke na kršitev načela kontradiktornosti, bi bilo mogoče slutiti, da uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, toda sodišče tožeči stranki ni onemogočilo obravnavanja pred sodiščem. Dovolilo ji je spreminjanje tožbenega zahtevka, na glavni obravnavi dne 29.2.2000 pa je pooblaščenka tožeče stranke komentirala navedbe tožene stranke ter spraševala zaslišano pričo in tožnico. Če je imela tožeča stranka med pravdo več pooblaščencev, gre za razmerja na strani tožeče stranke in se njihovo medsebojno sodelovanje sodišča ne tiče. Revizijsko izvajanje o tem, da tožnica ni edina lastnica parcele, za katero je zahtevala odškodnino, in njeno sklicevanje na solastništvo hčerke, je v tej pravdi brez pomena, ker je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ki ga je oblikovala samo tožeča stranka. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odškodnino zase. Ona ni upravičena do plačila nove odškodnine, ker Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) ne omogoča, da bi oškodovani prejel odškodnino dvakrat. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica po pisnih pogajanjih med pravdnima strankama in ob pomoči svoje pooblaščenke odvetnice M. C. dne 27.5.1981 podpisala sporazum, v katerem se je s toženo stranko sporazumela, da odškodnina za škodo, povzročeno ob gradnji plinovoda preko parcel številka 934 in 935 k.o... znaša 5.000 din, in se je s podpisom tega sporazuma izrecno odpovedala kakršnikoli dodatni zahtevi iz dotedanje gradnje plinovoda, je sodišče pravilno upoštevalo pisno sklenjeni sporazum za poravnavo med pravdnima strankama. Po 1093. členu ZOR jo je štelo za dvostransko pogodbo, ki je veljavna, saj je nobena od pogodbenih strank doslej ni izpodbila. Sodišče prve stopnje je tudi natančno preverilo morebitne razloge za ničnost pogodbe, na katero mora po 109. členu ZOR paziti po uradni dolžnosti, a jih ni našlo. Utemeljeno je pojasnilo, da zna tožnica dovolj slovensko, da je brez zahtev po prevodu in ob pomoči svoje pooblaščenke odvetnice M. C. izrazila svojo voljo in sklenila poravnavo in da tudi odškodnina tedaj ni bila odmerjena za gradbeno parcelo, saj je bila sporna parcela tedaj še travnik. Sodišče druge stopnje je še dodalo, da kasnejša sprememba parcele iz travnika v gradbeno parcelo tožnici ni povzročila morebitne nove škode, temveč ji je lahko prinesla samo korist. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na tiste navedbe revizije, ki so pomembni za odločitev (360. člen v zvezi s 383. členom ZPP). Ker torej niso podani revizijski razlogi in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Do povračila stroškov bi bila upravičena le tožena stranka, ki pa stroškov za odgovor na revizijo ni opredelila.