Jedro

Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je dolžnik z ugovorom nasprotoval sami terjatvi upnika (zatrjeval je namreč tudi negativna dejstva), niti se ni opredelilo do listin, ki jih je dolžnik priložil ugovoru. Zaradi tega je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor kot neutemeljen.

Ta sklep sodišča prve stopnje pravočasno pritožbeno izpodbija dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), smiselno pa graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki jih je priložil ugovoru, medtem ko upnik ni predložil nobene listine, ki bi dokazovala, da je blago prejel. Sam niti ne more predložiti dokaza o tem, da ni prejel ne blaga in ne računa zanj.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o tem, da je dolžnik vložil neobrazložen ugovor, oprlo izključno na to, da dolžnik v ugovoru ni navedel takšnih dejstev (niti predlagal takšnih dokazov), ki bi lahko imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, kolikor bi se izkazala za resnična. Dolžnik pritožbeno utemeljeno opozarja, da je ugovoru tudi priložil določene listine, ki potrjujejo dejstva, ki jih je navedel v ugovoru.

Kolikor dolžnik izpodbija sklep o izvršbi (ki je bil izdan na podlagi upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) v celoti, za presojo obrazloženosti njegovega ugovora zadošča, da v njem navede (pravno pomembna) dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (II. odstavek 61. člena ZIZ). Dolžniku pa v ugovoru ni treba predlagati dokazov v primeru, če v njem zatrjuje negativna dejstva, s katerimi zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, saj je v tem primeru dokazno breme na strani upnika (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007). Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa ne vsebuje ugotovitve o dolžnikovih ugovornih navedbah, pomembnih za presojo o tem, ali je njegov ugovor šteti za obrazložen ali neobrazložen. Sodišče prve stopnje se namreč ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je dolžnik z ugovorom nasprotoval sami terjatvi upnika (glede na to, da je navedel, da blaga sploh ni prejel, s tem pa je zatrjeval negativno dejstvo), niti se ni opredelilo do listin, ki jih je priložil ugovoru.

Ob ponovnem odločanju o dolžnikovem ugovoru se bo zato sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi moralo opredeliti tudi do zgoraj navedenih dejstev, ob tem pa še presoditi, ali ni dolžnik morebiti s tem, ko je navedel, da upnik ni predložil dokazov, da je blago res poslal in da je bilo prevzeto, predlagal, da za ta dejstva predloži dokaze upnik.

Ker je bilo dejansko stanje v tej zadevi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi dolžnika v celoti ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 355. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih dolžnik v pritožbi ni priglasil.