Jedro

Kadar je stanovanje v denacionalizacijskem postopku vrnjeno v last upravičencu do denacionalizacije, ta kot najemodajalec vstopi v obstoječo najemno razmerje. Najemnik, ki je že sklenil najemno pogodbo s prejšnjim lastnikom stanovanja, zato od novega lastnika ne more zahtevati sklenitve nove najemne pogodbe. Če so se v stanovanje medtem vselili novi uporabniki, lahko zahteva le sklenitev ustreznega aneksa k najemni pogodbi.

Gola trditev strankinega pooblaščenca, da je zbolel, ne zadošča za preložitev naroka, ampak jo mora pooblaščenec brez posebnega poziva dokazati z ustrezno zdravstveno dokumentacijo. Če vabilo ni preklicano, se mora kljub opravičilu naroka udeležiti, sicer ga sodišče lahko pravi v njegovi odsotnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke sklenitev najemne pogodbe za stanovanje na R. v L. - z neprofitno najemnino ter ob upoštevanju tožničinega izvenzakonskega partnerja in njunih otrok kot uporabnikov stanovanja.

Tožnici je še naložilo, da mora toženki povrniti 107.712,00 SIT njenih pravdnih stroškov z obrestmi vred.

Tožnica se je pravočasno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da stanovanjska razmerja ureja najemna pogodba, takšne pogodbe pa pravdni stranki nimata. Ker je bilo sporno stanovanje toženki vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, je bila tožnica upravičena zahtevati sklenitev najemne pogodbe z vsebino, kot jo določa zakon, sploh ker ji toženka oporeka njene pravice v zvezi s stanovanjem. Pri tem ni bistveno, ali je tožnica postavila zahtevek za sklenitev najemne pogodbe ali za sklenitev aneksa k tej pogodbi. Sodišče obravnave ne bi smelo zaključiti na prvem naroku, saj je tožničin pooblaščenec pravočasno prosil za preložitev obravnave, ker ga je zadela možganska kap. Če je sodišče štelo, da njegova prošnja ni upravičena, bi lahko zahtevalo, naj predloži zdravstveno dokumentacijo. Predvsem pa bi ga moralo obvestiti, da se bo obravnava vseeno opravila, saj bi v tem primeru na narok pristopila vsaj sama tožnica.

Toženka v odgovoru na pritožbo oporeka tožničinim pritožbenim trditvam in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo vsa odločilna dejstva, tudi tista, ki jih tožnica ponovno izpostavlja v pritožbi. Tožnica je sklenila najemno pogodbo (in pozneje še aneks k tej pogodbi) s toženkino pravno prednico Občino L. dne 21.6.1995. Prav zato, ker je bilo sporno stanovanje v denacionalizacijskem postopku pozneje vrnjeno v last toženki, sklepanje nove najemne pogodbe ni potrebno. Po izrecnem določilu 1. odstavka 125. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS 18/91 - I do 29/03) namreč ostanejo določila najemne pogodbe v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije. To pomeni, da je toženka kot nova najemodajalka vstopila v obstoječe pogodbeno razmerje. Prej navedena najemna pogodba tako veže obe pravdni stranki. Tožnica že ima položaj najemnice spornega stanovanja, zato se v tej pravdi ne more več uspešno sklicevati na določilo 147. člena SZ, ki je določil pravico prejšnjega imetnika stanovanjske pravice do sklenitve najemne pogodbe. Vse to je tožnici izčrpno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V razlogih izpodbijane sodbe je tožničin zahtevek posebej obravnavalo tudi po 149.členu SZ zgolj zato, ker se je tožnica v svojem tožbenem predlogu izrecno (resda najbrž pomotoma) sklicevala na to zakonsko določilo, zato njen pritožbeni očitek v zvezi s tem ni umesten. Pritožba ne pove, kateri obligacijski predpisi naj bi toženki nalagali sklenitev nove najemne pogodbe. Ker je predmet najema stanovanje, se sporno pravno razmerje presoja po SZ kot posebnem predpisu in ne po Obligacijskem zakoniku (Ur.l. RS 83/01). Končno tožnica ne more doseči sklenitve nove najemne pogodbe, čeprav ji je toženka zagrozila z odpovedjo. Četudi v stanovanju živita tožničin izvenzakonski partner in njun mlajši otrok, ki v najemni pogodbi nista navedena kot uporabnika stanovanja, je tožničin strah pred odpovedjo pogodbe odveč glede na določilo 6. alinee 1. odstavka 53. člena SZ v zvezi z 2. odstavkom 41. člena in 6. členom istega zakona. Ker gre za tožničina ožja družinska člana, namreč toženka ne bi smela odkloniti sklenitve aneksa k najemni pogodbi za ta dva uporabnika stanovanja in zato tudi do odpovedi najemne pogodbe ni upravičena. Sklenitve nove najemne pogodbe ali zgolj aneksa k stari pogodbi pa ne v materialnem in ne v procesnem smislu ni mogoče enačiti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Skladno s 1. odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/02 in 2/04) namreč sodišče v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, zato ne more prisoditi več ali nekaj drugega, kot je stranka zahtevala.

Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ko je opravilo glavno obravnavo v tožničini odsotnosti. Podlago za takšno ravnanje je imelo v 282. členu ZPP, v razlogih izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj ni upoštevalo opravičila tožničinega pooblaščenca. Za preložitev naroka morata biti izpolnjena dva pogoja: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Gola trditev, da je tožničin pooblaščenec zbolel, torej ne zadošča, ampak bi jo moral brez posebnega poziva dokazati z ustrezno zdravstveno dokumentacijo. Te ni priložil niti k pritožbi. Ker sodišče prve stopnje trditve tožničinega pooblaščenca o njegovi nenadni bolezni ni moglo preizkusiti, opravičila ni bilo dolžno upoštevati, sploh ker zastopanje v pravdnem postopku ni obvezno. Tožničino pričakovanje, da bi jo sodišče prve stopnje moralo posebej obvestiti o tem, da obravnave ne bo predložilo, pa nima zakonske podlage. Ker vabilo ni bilo preklicano, bi se torej naroka morala udeležiti, bodisi sama, bodisi z drugim pooblaščencem. Potemtakem tožnici v postopku na prvi stopnji ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica niti opredeljeno ne uveljavlja, uradoma upoštevnih kršitev pa ni bilo.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker je izpodbijana sodba v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožnica je s pritožbo propadla, zato sama trpi svoje stroške zanjo. Toženkini pritožbeni stroški pa niso bili potrebni, saj njen odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.