Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča ni ovir, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja višina, ki pa poleg pripadajoče osnovne plače obsega tudi dodatek za delovno dobo pod pogojem, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

Pravdni stranki sta na podlagi pogodbe o zaposlitvi določili plačo tožnice, ki je vključevala tudi dodatek za delovno dobo. Ob upoštevanju minimalnih pravic po PKP je zato potrebno zaključiti, da zahtevek tožnice za plačilo dodatka za delovno dobo za sporno obdobje ni utemeljen.

Tožena stranka v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da je bilo znižanje plače tožene stranke v celotnem obdobju utemeljeno oziroma izkazano s sklepi direktorja. Zato zgolj sklicevanje na težko ekonomsko in finančno situacijo pri toženi stranki in kasnejšo prisilno poravnavo ne more utemeljiti zakonitosti znižanja plače tožeče stranke za 10 % v celotnem spornem obdobju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se: - v točki IV izreka sodbe zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati neizplačane dodatke za delovno dobo: - za januar 2012 v znesku 149,03 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 2. 2012 do plačila, - za februar 2012 v znesku 273,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 3. 2012 do plačila, - za marec 2012 v znesku 273,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 4. 2012 do plačila, - za april 2012 v znesku 273,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 5. 2012 do plačila, - za maj 2012 v znesku 273,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 6. 2012 do plačila, - za junij 2012 v znesku 273,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 7. 2012 do plačila, - za julij 2012 v znesku 273,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 8. 2012 do plačila, - za avgust 2012 v znesku 273,24 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 9. 2012 do plačila, - za september 2012 (do vključno 25. 9. 2012) v znesku 218,52 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 19. 10. 2012 do plačila.“ - v točki VI izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je imela tožeča stranka do tožene stranke dne 16. 4. 2012 terjatev za: - obračun 61,17 EUR dodatka za delovno dobo za marec 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 4. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 332,60 EUR dodatka za delovno dobo za april 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 5. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 332,60 EUR dodatka za delovno dobo za maj 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 6. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 333,50 EUR dodatka za delovno dobo za junij 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 7. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 333,50 EUR dodatka za delovno dobo za julij 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 8. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 333,50 EUR dodatka za delovno dobo za avgust 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 9. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 333,50 EUR dodatka za delovno dobo za september 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 10. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 333,50 EUR dodatka za delovno dobo za oktober 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 11. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za november 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 12. 2008 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za december 2008, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 1. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za januar 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 2. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za februar 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 3. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za marec 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 4. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za april 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 5. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za maj 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 6. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za junij 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska za čas od 19. 7. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za julij 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska za čas od 19. 8. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za avgust 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 9. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za september 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 10. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 345,00 EUR dodatka za delovno dobo za oktober 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 11. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 356,50 EUR dodatka za delovno dobo za november 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 12. 2009 do 16. 4. 2012, - obračun 356,50 EUR dodatka za delovno dobo za december 2009, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 1. 2010 do 16. 4. 2012, - obračun 356,50 EUR dodatka za delovno dobo za januar 2010, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 2. 2010 do 16. 4. 2012, - obračun 356,50 EUR dodatka za delovno dobo za februar 2010, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 3. 2010 do 16. 4. 2012, - obračun 356,50 EUR dodatka za delovno dobo za marec 2010, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 4. 2010 do 16. 4. 2012, - obračun 356,50 EUR dodatka za delovno dobo za april 2010, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 5. 2010 do 16. 4. 2012, - obračun 356,50 EUR dodatka za delovno dobo za maj 2010, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 6. 2010 do 16. 4. 2012, - obračun 273,24 EUR dodatka za delovno dobo za november 2011, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 12. 2011 do 16. 4. 2012, - obračun 273,24 EUR dodatka za delovno dobo za december 2011, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 1. 2012 do 16. 4. 2012, - obračun 124,21 EUR dodatka za delovno dobo za januar 2012, za odvedbo predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska tožeči stranki in zakonskih zamudnih obresti od tega neto zneska za čas od 19. 2. 2012 do 16. 4. 2012.“ - v točki X izreka sklepa tako, da se točka X izreka sklepa na na novo glasi: „X. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 346,78 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 468,98 EUR, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2012 nezakonita in se razveljavi; za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko z dne 25. 9. 2012 za delovno mesto „komercialno tehnični referent“ nična; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „komercialni vodja projekta“ in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi ... z dne 8. 11. 2011 še traja; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 25. 9. 2012 do dneva vrnitve nazaj na delo plačati vsakomesečno razliko med plačo, določeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 11. 2011 in pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 9. 2012, po odvodu davkov in prispevkov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti razlike do plačila (točka II izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati za mesece april 2012, maj 2012, junij 2012 in julij 2012 še 132,48 EUR bruto plače za vsak mesec, od tega zneska odvesti predpisan davek in prispevek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek ter zakonske zamudne obresti od neto zneskov, ki tečejo od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka); da je dolžna tožeči stranki obračunati neizplačane dodatke za delovno dobo za čas od januarja 2012 do vključno januarja 2013 v zneskih kot so razvidni iz izreka in sicer: za januar 2012 v znesku 149,03 EUR bruto, od februarja 2012 pa do vključno avgusta 2012 v znesku 273,24 EUR bruto, za september 2012 v znesku 249,63 EUR bruto, za oktober 2012 v znesku 49,44 EUR bruto, za november 2012 v znesku 20,29 EUR bruto, za december 2012 v znesku 2,94 EUR bruto in za januar 2013 v znesku 5,88 EUR bruto (točka IV izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova dodatka za delovno dobo v obdobju od januarja 2012 do vključno februarja 2013 je zavrnilo (točka V izreka). Nadalje je ugotovilo, da je imela tožeča stranka do tožene stranke dne 16. 4. 2012 terjatev za obračun razlike v bruto plači za čas od aprila 2009 do vključno maja 2010 za vsak mesec v bruto znesku 230,00 EUR, od tega vsakomesečnega zneska pa je tožena stranka dolžna odvesti predpisan davek in prispevke ter tožnici izplačati pripadajoči znesek in zakonske zamudne obresti od 19. 5. 2010 do 16. 4. 2012, da je dolžna tožena stranka obračunati tožeči stranki dodatek za delovno dobo za čas od marca 2008 do vključno januarja 2012, v posamičnih mesečnih bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka te sodbe, in po odvodu predpisanega davka in prispevkov od tega bruto zneska izplačati pripadajoči neto znesek in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska za čas od 19. v mesecu za pretekli mesec do 16. 4. 2012 (točka VI izreka sodbe). Sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 4 let od pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko opr. št. St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 tožeči stranki plačati 54 % v prejšnjem odstavku ugotovljenih terjatev (točka VII izreka sodbe). Sklenilo je, da se tožba z višjim in drugačnim zahtevkom tožeče stranke iz naslova neobračunanih in neizplačanih razlik v plačah za obdobje od marca 2008 do 16. 1. 2012 zavrže (točka VIII izreka sklepa); da se tožba zavrže tudi v zvezi s 1., 2., 3., 4., 5., 6. in 7. točko podrednega tožbenega zahtevka (točka IX izreka sklepa). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 1.606,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka X izreka sklepa).

Zoper ugodilni del sodbe in sicer zoper točke III, IV, VI ter odločitev o stroških postopka v točki X sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter spremeni sklep v točki X izreka tako, da tožeči stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je primarni zahtevek potrebno zavrniti iz razloga, ker je neutemeljen, nepravilno in nepopolno pa je tudi ugotovljeno dejansko stanje glede sporazumnega znižanja plač za mesece april, maj, junij in julij 2012. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da med pravdnima strankama ni prišlo do sporazuma o znižanju plač ter da je vsakršno enostransko znižanje protipravno in nezakonito. Tožena stranka se s tem ne strinja ter opozarja, da sodišče ni odgovorilo na navedbe tožene stranke, da je med delavci obstajal konsenz oziroma vsestransko soglasje o znižanju plač. Vsi delavci so podpisali aneks o znižanju plač, po vedenju tožene stranke tudi tožeča stranka, vendar podpisanega izvoda tožena stranka ni našla. Meni, da bi sodišče prve stopnje o tem moralo dodatno zaslišati priči A.A. in B.B.. Tožeča stranka se je strinjala, kot vsi ostali delavci, saj v spornem obdobju ni izrazila nestrinjanja z znižanjem plače. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje glede znižanja plač za 10 % od aprila 2009 do maja 2010. Tožeča stranka je bila zaposlena na podlagi t. i. individualne pogodbe o zaposlitvi kot vodja gradbenega laboratorija in je zato možnost znižanja plače izhajala iz same pogodbe in njenega položaja pri toženi stranki, ki je dopuščal sklenitev individualne pogodbe. Nepravilno in nepopolno je tudi ugotovljeno dejansko stanje glede dodatka za delovno dobo za čas od marca 2008 do februarja 2013. Dodatki so pri vseh t.i. individualnih pogodbah o zaposlitvi, kakršno je imela sklenjeno tudi tožeča stranka, že zajeti v samem znesku plače. To izhaja iz pogodb, pa tudi sicer so vsi delavci s tem soglašali in noben (med 5 do 10) v tem obdobju ni zahteval dodatka za delovno dobo. Dodatek ni bil zapisan v pogodbi, to pa še ne pomeni, da ga tožeča stranka ni dobivala, saj je bil zajet v višji plači. Kot vodilna delavka se je tožeča stranka lahko odpovedala tej pravici, saj je imela individualno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se delavka tej pravici ni mogla odpovedati. Tudi če ni bila članica uprave, torej izvršna direktorica, je kot vodja gradbenega laboratorija imela posebna pooblastila in imela pogodbeno določene pravice ter obveznosti, ki niso značilne za „navadne delavce“.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma je zmotno uporabilo materialno pravo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker ni dodatno zaslišalo prič A.A. in B.B. o tem, ali je tožeča stranka podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi s katerim bi pristala na 10 % znižanje plače. Glede vprašanja znižanja plače je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljilo s tem, da tožena stranka ni predložila podpisanega aneksa o znižanju plače. Ker tožeča stranka ni potrdila, da bi se strinjala z znižanjem, tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni bilo treba zasliševati prič o tem dejstvu. Zato v tem delu ne gre za bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožene stranke do sodelovanja v postopku, temveč gre za nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Tožeča stranka je vtoževala dodatek za delovno dobo za čas od marca 2008 do januarja 2012, kar je zajeto v točki VI izreka sodbe in v tem delu je odločitev oziroma izrek ugotovitven, ta dodatek pa je zahtevala tudi za čas od januarja 2012 do januarja 2013, ki je prisojen v točki IV izreka kot dajatveni izrek, ki ga režim potrjene prisilne poravnave s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko opr. št. St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 ne zajema. Predmet presoje pritožbenega sodišča je tudi del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prisojeno razliko v plači v točki III izreka, ko gre za plačo za čas od aprila 2012 do julija 2012 ter v točki VI izreka, ko gre za obračun in plačilo razlike v plači za čas od aprila 2009 do maja 2010. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), ki je veljal v obravnavanem obdobju, je v prvem odstavku 126. člena določal, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Po drugem odstavku 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Za pritožbeno rešitev zadeve je pomembna določba prvega odstavka 129. člena ZDR, po katerem pripada delavcu dodatek za delovno dobo, njegova višina pa se v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZDR določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Po določbi prvega odstavka 42. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Uradni list RS, št. 1/05 in nadaljnji; PKP), ki je veljala v celotnem obravnavanem obdobju, je delavcu pripadal dodatek za delovno dobo skladno s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/1997 in naslednji; SKPgd). Ta je v 47. členu določala, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, pri uveljavljanju pravice pa se v delovno dobo vštevajo izpolnjena leta delovne dobe, ki jih je delavec prebil na delu, ali v delovnem razmerju doma oziroma v tujini, ali pri opravljanju samostojne dejavnosti, ki so ustrezno potrjena z vpisom v delovno knjižico. Dokupljena, beneficirana in posebne zavarovalne dobe ne štejejo kot dobe pri uveljavljanju dodatka za delovno dobo.

Med pravdnima strankama je za obdobje od marca 2008 do vključno maja 2010 veljala (individualna) pogodba o zaposlitvi z dne 29. 10. 2004 (A14), ki je: - v prvem odstavku 4. člena določala, da plača tožeče stranke, vključno z vsemi dodatki, ki niso posebej navedeni v tej pogodbi, znaša 550,000,00 SIT bruto, kar na dan veljavnosti pogodbe pomeni 2.293,63 EUR; - po četrtem odstavku 4. člena pogodbe o zaposlitvi se je plača tožeče stranke po sklepu delodajalca lahko na podlagi ocene rezultatov dela tožeče stranke spremenila od - 20 % do + 25 %, osnova za sklep pa so bila merila iz akta delodajalca ali subjektivna ocena delodajalca.

Navedena pogodba o zaposlitvi je veljala do vključno maja 2010, saj sta pravdni stranki dne 16. 6. 2010 sklenili novo (individualno) pogodbo o zaposlitvi (A4), ki se je uporabljala od 1. 6. 2010 dalje. Ta pogodba je: - v 6. točki določala plačo tožeče stranke tako, da prejema za svoje mesečno delo plačo v fiksnem bruto znesku 2.070,01 EUR, kot jo je določil predsednik upravnega odbora; - po tretjem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi pa se je plača lahko po sklepu predsednika upravnega odbora oziroma glavnega izvršnega direktorja, kadar je imenovan, trimesečno spreminjala od odvisnosti mesečnega nedoseganja planskih kategorij poslovanja področja, v katerem deluje od - 10 % do + 25 %.

Dne 8. 11. 2011 (z veljavnostjo od novembra 2011 dalje) je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi št. ..., na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (A3 in A2). Pogodba je: - v četrtem odstavku 5. člena določala, da osnovna plača po tej pogodbi za polni delovni čas znaša 1.315,63 EUR bruto (upoštevaje skupni plačilni razred 3,2246 za VII/2 tarifni razred v višini 2,35 in dodatek za višji plačilni razred, ob vrednosti izhodiščnega koeficienta v višini 408,00 EUR bruto); - peti odstavek 5. člena pa je določal, da plača z vsemi dodatki po kolektivni pogodbi znaša 1.656,00 EUR.

Dne 25. 9. 2012 sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi (A10) in se uporablja od 25. 9. 2012 dalje, ki je: - v tretjem odstavku 5. člena določala plačo tožeče stranke v višini 940,39 EUR bruto (upoštevaje skupni plačilni razred 2,3049 za VII/2 tarifni razred v višini 2,0954 in dodatek za višji plačilni razred, ob vrednosti izhodiščnega koeficienta v višini 408,00 EUR bruto); - po 6. členu pogodbe o zaposlitvi pa pripadajo tožeči stranki drugi prejemki iz delovnega razmerja in povračila stroškov v primerih, pod pogoji in v višini, kot jih urejajo Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti in drugi predpisi.

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013) je lahko dodatek za delovno dobo vključen v osnovno plačo delavca. V citiranem primeru je šlo za vodilnega delavca, ki je imel določeno bistveno višjo osnovno bruto plačo, pri čemer mu delodajalec dodatka za delovno dobo ni obračunaval, ker je ta bil že zajet v osnovni bruto plači. Po stališču Vrhovnega sodišča se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti na primer, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo sploh ne pripada, ali pa da mu ta pripada v nižji višini kot je določeno v kolektivni pogodbi. Vendar pa to ne pomeni, da v zvezi s tem sploh ni možen noben odgovor. Po presoji Vrhovnega sodišča ni ovir, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja višina, ki pa poleg pripadajoče osnovne plače obsega tudi dodatek za delovno dobo pod pogojem, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da to ne pomeni odpovedi z zakonom določeni pravici, to je pravici do dodatka za delovno dobo, temveč gre zgolj za dodatno obliko realizacije te pravice.

Glede na takšno stališče je bistveno, kaj vsaka posamezna pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko, določa glede osnovne plače oziroma dodatka za delovno dobo.

Po pogodbi z dne 29. 10. 2004 iz leta 2004 je plača, ki je bila določena v znesku 2.293,63 EUR, izrecno vključevala vse dodatke, ki niso posebej navedeni v tej pogodbi (prvi odstavek 4. člena). Glede na takšno določilo v pogodbi in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila dejansko osnovna plača tožeče stranke višja od izhodiščne za VII. tarifni razred po PKP (PKP je npr. za marec 2008 določala tožničin tarifni razred (VII/2) izhodiščno plačo v znesku 913,00 EUR), je tudi ob upoštevanju dodatka za delovno dobo, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, znesek plače bistveno presegal vsoto osnovne plače po PKP. Stranki sta torej na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2004 določili plačo tožnice, ki je vključevala tudi dodatek za delovno dobo in je ob upoštevanju minimalnih pravic po PKP treba ugotoviti, da zahtevek ob pravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od 2008 do vključno maja 2010, zavrnilo.

Pritožba pa ni utemeljena glede odločitve o dodatku za delovno dobo za čas od 1. 6. 2010 do vključno oktobra 2011, ko je veljala individualna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 6. 2010. Po tej pogodbi o zaposlitvi je bila plača opredeljena v fiksnem znesku 2.070,01 EUR, pri tem pa ni bilo določeno, da znesek 2.070,01 EUR pokriva tudi vse dodatke, ki niso izrecno navedeni. Torej v tem delu ni mogoče šteti, da znesek 2.017,01 EUR, čeprav bistveno presega izhodiščni znesek po PKP za sporno obdobje, vključuje tudi dodatek za delovno dobo. Takšna razlaga bi bila v škodo delavca kot šibkejše stranke v pogodbenem razmerju. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, saj je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do dodatka za delovno dobo v višini 15 % oziroma 15,50 %, skladno s PKP, ki jih je v svojem izvedenskem mnenju ugotovila sodna izvedenka za ekonomijo - plačilo za delo mag. C.C..

Plača tožeče stranke se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ponovno spremenila z novembrom 2011, na podlagi sklenjene nove pogodbe o zaposliti ... z dne 8. 11. 2011. Po tej pogodbi je bila plača določena v višini 1.315,63 EUR bruto, skupaj z vsemi dodatki po PKP pa je bila določena v znesku 1.656,00 EUR bruto. Ker je osnovna plača dosegala minimalni znesek po PKP za VII/2 tarifni razred (ki je znašala v spornem obdobju 960,00 EUR), dodatki po pogodbi o zaposlitvi pa so znašali 340,37 EUR, ni utemeljen zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od novembra 2011 do vključno 25. 9. 2012. Ker znesek dodatkov po pogodbi o zaposlitvi presega znesek dodatka za delovno dobo, kot ga je ugotovila izvedenka, upoštevaje plačo tožeče stranke, le-ta pa tudi ni izkazala, da bi ji poleg dodatka za delovno dobo v spornem obdobju pripadal še kakšen drug dodatek (to tudi ne izhaja iz plačilnih list), je torej dodatek za delovno dobo bil upoštevan pri plači. Tako npr. plačilni list za november 2011 izkazuje plačo tožeče stranke v višini 1.659,80 EUR. Tožeča stranka v tem obdobju torej ni upravičena do dodatka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je pa upravičena do razlike v plači za čas od aprila 2012 do julija 2012, ko ji je tožena stranka nezakonito znižala plačo. Pri tem je treba upoštevati, da je zahtevek neutemeljen za dodatek do 25. 9. 2012 v višini 218,52 EUR (16,50 % od 1.324,80 EUR, kolikor znaša plača tožeče stranke do 25. 9. 2012), za naprej pa je utemeljen v obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je obrazloženo v nadaljevanju.

V preostalem, za čas od 25. 9. 2012 do 30. 9. 2012 je torej zahtevek za plačilo dodatka utemeljen v višini 31,03 EUR (16,50 % od plače v višini 188,08 EUR - izvedensko mnenje str. 3, list. št. 131). Prav tako je utemeljen za mesece od oktobra 2012 do vključno januarja 2013. Po takrat veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 9. 2012 je bila plača tožeče stranke določena v višini 940,39 EUR bruto (upoštevaje skupni plačilni razred 2,3049 za VII/2 tarifni razred v višini 2,0954 in dodatek za višji plačilni razred, ob vrednosti izhodiščnega koeficienta v višini 408,00 EUR bruto). V skladu s 6. členom pogodbe o zaposlitvi pripadajo tožeči stranki drugi prejemki iz delovnega razmerja in povračila stroškov v primerih, pod pogoji in v višini, kot jih urejajo Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti in drugi predpisi. Zato je po ugotovitvah izvedenke, ki jih je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, tožeča stranka upravičena do plačila dodatka, oziroma prikrajšanja iz tega naslova, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugoditev zahtevku za plačilo razlike v plači. Za obdobje od aprila 2012 do julija 2012 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tem obdobju tožeča stranka ni sklenila aneksa oziroma dogovora o znižanju plače, čeprav je to tožena stranka zatrjevala. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem delu ni dokazala znižanje plače ter ne more nadomestiti pisnega dokaza o soglasnem znižanju (nepodpisan aneks) z zaslišanjem prič.

Glede obdobja od aprila 2009 do vključno maja 2010, v katerem tožeča stranka vtožuje razliko v plači zaradi znižanja za 10 % v višini 230,00 EUR bruto, pa v tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je bilo znižanje v skladu s sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi zaradi manjše realizacije oziroma, da je takšno podlago dajala vsakokratna individualna pogodba o zaposlitvi. Individualni pogodbi sta sicer predvidevali negativno stimulacijo, vendar pa bi moral odločitev za vsako tromesečje sprejeti direktor oziroma izdati o tem ustrezen obrazložen sklep, iz katerega bi izhajal razlog za znižanje oziroma nedoseganje rezultatov. Tožena stranka v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni z ničemer izkazala, da je bilo znižanje plače tožene stranke v celotnem obdobju utemeljeno oziroma izkazano s sklepi direktorja. Zato zgolj sklicevanje na težko ekonomsko in finančno situacijo pri toženi stranki, kasnejšo prisilno poravnavo, ne more utemeljevati zakonitosti znižanja plače tožeče stranke za 10 % v celotnem spornem obdobju. Zaradi navedenega je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, po 5. točki 358. člena ZPP sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v zgoraj navedenem obsegu zavrnilo, v preostalem pa po določbi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP tudi delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Uspeh tožeče stranke z denarnim delom tožbenega zahtevka (ki je pod pritožbo) znaša 49,15 % (pcto. 23.430,61 EUR), uspeh tožene stranke pa 50,85 %. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške, do katerih sta stranki upravičeni in sicer tožeča stranka do stroškov v višini 1.877,23 EUR, tožena stranka pa do stroškov v višini 1.132,50 EUR. Ob upoštevanju uspeha pa je tožeča stranka upravičena do 922,65 EUR, tožena stranka pa do 575,87 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 346,78 EUR.

Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znaša 55,68 %, saj je uspela glede zneska 11.915,62 EUR, ob izpodbijanem delu ugodilnega dela sodbe v višini 21.397,02 EUR. Glede na ta znesek, ki predstavlja vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku, je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in nadaljnji; ZOdvT) tožena stranka upravičena do nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 670,40 EUR (419,00 EUR x 1,6), skupaj z 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV v višini 842,28 EUR. Upoštevajoč uspeh tožene stranke (55,68 %) je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 468,98 EUR.