Jedro

Ker tožnik ni verjetno dokazal nevarnosti, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve (odprava odločbe o prenehanju pravice do starostne pokojnine in posledično izplačilo starostne pokojnine) onemogočena ali precej otežena, je predlog za izdajo začasne odredbe na izplačilo zapadlih dajatev po odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku začasno od 1. 9. 2012 dalje vsak mesec do zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec plačevati mesečno pokojnino v znesku 1.140,11 EUR na njegov transakcijski račun, vse do pravnomočnosti odločitve v tem sporu in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dne 4. 9. 2012 predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ne pa za zavarovanje denarne terjatve, kot to meni sodišče prve stopnje. Tožnik je za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve izkazal vse pogoje, tako po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), kot tudi po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB4, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami). Izkazal je verjetnost, da njegova terjatev obstoji, kar je smiselno potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Izkazal je tudi pogoj, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, ali nastanek težko nadomestljive škode. Sama narava začasne odredbe se ugotavlja glede na tožbeni zahtevek. V primeru, če tožbeni zahtevek meri na uveljavitev denarne terjatve, lahko upnik predlaga začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve. V primeru pa, da tožbeni zahtevek meri na uveljavitev nedenarne terjatve, gre za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve. Narava začasne odredbe je torej odvisna od tega, ali upnik v tožbi uveljavlja denarno ali nedenarno terjatev, ne pa, kaj upnik z začasno odredbo predlaga. Tožnik je v tožbi z dne 18. 7. 2012 postavil zahtevek na odpravo prvo in drugostopenjske odločbe tožene stranke. Tak zahtevek pa je nedenarni zahtevek. Denarni zahtevek je, kadar tožnik v tožbi zahteva plačilo denarnega zneska. Podoben primer je Višje delovno in socialno sodišče obravnavalo v zadevi Psp 76/2012 z dne 5. 3. 2012, v kateri je smiselno reklo, da se narava začasne odredbe presoja glede na vsebino dokončne odločbe. Vsebina dokončne odločbe pa je prenehanje določene pravice. To pa je nedenarni zahtevek. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je tožnik vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 4. 2012, s katero je tožena stranka odločila, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine s 30. 11. 2010 ter da se s to odločbo nadomesti ugotovitvena odločba št. ... z dne 17. 2. 2012. Preveč izplačani zneski starostne pokojnine za čas od 1. 12. 2010 do 30. 4. 2012 se poračunajo. Od prvega dne naslednjega meseca po izdaji prvostopenjske odločbe se bo uživalcu pokojnine (tožniku) začela izplačevati srbska pokojnina, priznana z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2012. Pritožba ne zadrži izvršitve prvostopenjske odločbe. Tožnik je v tožbi predlagal odpravo prej citiranih odločb tožene stranke. Dne 4. 9. 2012 pa je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku začasno od 1. 9. 2012 dalje vsak mesec do zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec izplačuje mesečno pokojnino v znesku 1.140,11 EUR na njegov tekoči račun, vse do pravnomočnosti odločitve v tem sporu. Začasna odredba naj bi veljala do pravnomočne odločitve v sporu.

ZDSS-1 v 70. členu določa, da med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: - odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali - naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

V skladu s četrtim odstavkom 70. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. V zvezi z vprašanjem, ali gre v predmetni zadevi za denarno ali nedenarno terjatev, pritožbeno sodišče poudarja, da je že v zadevi Psp 76/2012 z dne 5. 3. 2012 zavzelo stališče, da je glede omenjenega vprašanja bistvena vsebina dokončne odločbe. V sporni zadevi pa tožnik niti ni predlagal, da se z začasno odredbo zadrži izvrševanje izpodbijanih odločb tožene stranke, temveč je predlagal, da se toženi stranki naloži plačilo denarnega zneska za čas od 1. 9. 2012 dalje. V tem primeru pa ZDSS-1 v drugi alineji prvega odstavka 70. člena ne zahteva ugotavljanje, ali bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda. Sodišče je zato zadevo utemeljeno presojalo po določbi 270. člena ZIZ, ter ustrezno obrazložilo, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bi zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve bila onemogočena, ali precej otežena. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo že sodišče prve stopnje, zato jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Nenazadnje tudi tožnik v pritožbi ne navaja razlogov, s katerimi bi izkazoval verjetnost obstoja nevarnosti, da bo morebitna kasnejša uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožba tožnika gre v smeri, da naj bi tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. V zvezi s tem pa je že sodišče prve stopnje, tudi če je zadevo presojalo po določbah 270. člena ZIZ pojasnilo, da niso izkazani tudi razlogi po 272. členu ZIZ, ki se nanašajo na pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče namreč ugotavlja, da ni nevarnosti, da bo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Pritožbeno sodišče z navedeno ugotovitvijo soglaša. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe namreč izhaja, da se bo tožniku od prvega dne po izdaji navedene odločbe dalje začela izplačevati srbska pokojnina, ki mu je bila že priznana z odločbo št. ... z dne 2. 4. 2012. Tudi v obvestilu (A/3) je bilo tožniku pojasnjeno, da mu bo srbski nosilec zavarovanja tekoče zneske srbske pokojnine nakazoval neposredno na njegov bančni račun. Tožnik ima torej vso ustrezno pravno podlago, da od srbskega nosilca pokojninskega zavarovanja terja izplačilo pokojnine, ki mu jo je priznal z že citirano odločbo z dne 2. 4. 2012. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.