21. 6. 2016

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil France Turšič, Francoska republika, ki ga zastopa Radovan Cerjak, odvetnik v Ljubljani, na seji 21. junija 2016

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1175/2012 z dne 28. 11. 2012 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 567/2010 z dne 13. 1. 2012 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je v pravdnem postopku od Republike Slovenije zahteval plačilo 16.000 EUR odškodnine zaradi duševnih bolečin, pretrpljenih z izgubo očeta v pobojih leta 1945. Z izpodbijano odločitvijo sta sodišči njegovo tožbo zavrgli zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti. Obrazložili sta, da sodi pritožnik v kategorijo oškodovancev, katerih položaj urejata posebna zakona, in sicer Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 nasl. – v nadaljevanju ZSPOZ) in Zakon o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 in nasl. – v nadaljevanju ZPKri), ter da je v posebnem (upravnem) postopku že prejel odškodnino na podlagi teh zakonov. Zato po oceni sodišč takšnih primerov škod ni mogoče presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava in ne v drugem postopku od tistega, določenega z navedenimi posebnimi predpisi.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo po več kot dveh letih od preteka zakonskega roka. Sklicuje se na tretji odstavek 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), ki v utemeljenih primerih dovoljuje vložitev ustavne pritožbe po poteku roka. V zvezi s tem pritožnik pojasnjuje, da je bil v času prejema sklepa Vrhovnega sodišča[1] v bolnišnici in zato ni mogel spremljati celotne zadeve. Poleg tega naj bi zadeva odpirala vprašanje, ki se dotika človekovih pravic in je sedaj rešeno povsem napačno. Pritožnik poudarja, da ureditev v ZSPOZ in ZPKri ni v skladu s 14. in 22. členom Ustave, saj je prisojena odškodnina po ZSPOZ občutno prenizka in zato oškodovanci, kakršen je sam, niso v enakopravnem položaju z oškodovanci, ki so izgubili očeta zaradi umora po letu 1990.

B.

3.Izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe ureja tretji odstavek 52. člena ZUstS, ki določa, da lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, vloženi po izteku šestdesetdnevnega roka. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je posebno utemeljen primer podan, če je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin razvidno, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine.[2]

4.Pritožnik torej s trditvijo, da je bil v času prejema sklepa Vrhovnega sodišča v bolnišnici, ne more utemeljiti izjemne obravnave prepozne ustavne pritožbe.[3] Tudi če bi Ustavno sodišče to pritožnikovo sklicevanje na opravičljivost zamude obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP v zvezi s 6. členom ZUstS), pritožnik z njim ne bi bil uspešen. Med drugim zato, ker je objektivni šestmesečni rok za vrnitev v prejšnje stanje potekel bistveno pred vložitvijo ustavne pritožbe.

5.Niti navedbe pritožnika o tem, da so z izpodbijano odločitvijo napačno rešena vprašanja, ki se dotikajo človekovih pravic, ne zadoščajo za sklep, da iz izpodbijanih aktov izhaja očitna in huda kršitev človekovih pravic, ki bi utemeljevala izjemnost primera. Ustavno sodišče je namreč v bistvenem enake očitke že zavrnilo. Tako je v sklepu št. Up-80/07 z dne 28. 10. 2008 pojasnilo, da ni utemeljen očitek o neenakopravnem obravnavanju oškodovancev – svojcev žrtev povojnega nasilja v primerjavi z oškodovanci, ki so upravičeni zahtevati povrnitev škode po načelih splošne odškodninske odgovornosti, ker ne gre za primerljive položaje. S sklepom št. U-I-214/02 z dne 30. 5. 2002 (OdlUS XI, 102) pa je Ustavno sodišče zavrnilo očitek o protiustavnosti ZSPOZ, kolikor ureja odločanje o odškodnini drugače kot zakona, ki urejata obligacijska razmerja in pravdni postopek. Prav tako je Ustavno sodišče že večkrat obrazložilo, da ima v primeru zakonske poprave krivic zakonodajalec glede določitve načina, vsebine in obsega upravičenj ter glede postopka za uveljavljanje teh upravičenj zelo široko polje prostega odločanja ter da je v tem obsegu upravičen določiti tudi pristojnost, postopek in materialne okvire za konkretizacijo pravice do odškodnine za posamezne škodne primere.[4] Iz obrazložitev izpodbijanih aktov izhaja, da sta sodišči pri odločanju upoštevali ta stališča Ustavnega sodišča.

6.Ker je ustavna pritožba prepozna, pogoji za izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe pa niso izpolnjeni, je senat ustavno pritožbo zavrgel.

C.

7.Senat je sprejel ta sklep na podlagi četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa

Predsednica senata

zanjo

dr. Etelka Korpič – Horvat

Namestnica predsednice senata

[1]Gre za sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za dopustitev revizije zoper izpodbijani sklep sodišča druge stopnje.

[2]Tako denimo sklepa Ustavnega sodišča št. Up-506/11 z dne 2. 3. 2012, 2. točka obrazložitve, in št. Up-15/07 z dne 8. 3. 2007, 3. točka obrazložitve.

[3]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-7/02 z dne 20. 2. 2003, 4. točka obrazložitve.

[4]Sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-214/02, 2. in 3. točka obrazložitve, št. U-I-83/05, Up-214/05 z dne 15. 6. 2006, 6. točka obrazložitve, ter št. Up-80/07, 4. točka obrazložitve.