Jedro

Pojem protipravnosti ravnanja izvedenca je, podobno kot pri sodniku, drugačen kot pri splošnem civilnem deliktu in o protipravnem ravnanju izvedenca lahko govorimo le v primeru grobih kršitev izvedenčevega dela, v primeru samovolje oziroma v primerih najhujših oblik protipravnosti. Protipravnost izvedenčevega ravnanja je tako podana le, če poda svoje mnenje v očitnem nasprotju s pravili znanosti in stroke, če odstopa od ustaljenih metod spoznavanja, zlorabi dana pooblastila ter namenoma povzroči škodo kateri od strank postopka. Odgovoren je torej le za hude kršitve, ne pa za vsako morebitno napako v izvedenskem mnenju, in le v navedenem okviru mora sodišče obravnavati protipravnost ravnanja izvedenca.

Pravnomočnost odločbe, izdane na podlagi spornega izvedenskega mnenja, ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti ravnanja izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 76.662,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2011 do plačila. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.427,40 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče delo sodno zaprisežene izvedenke ocenjevalo samo na podlagi kontradiktornega dokaznega gradiva, kot so mnenja, listine, nastale v postopku lastninskega preoblikovanja ter sodba in listine, izdane v sodnem postopku P 146/2004, v katerem je bila toženka določena za izvedenko. Delo izvedenke je ocenilo napačno, zgolj na podlagi dokaznega gradiva toženke, ki je znatno manjše verodostojnosti, kot listine iz postopka lastninskega preoblikovanja. Tudi ostala izvedenska mnenja odločno povedo, da bi morala terjatev pritožnice toženka iskati zgolj v bilanci (otvoritvena bilanca stanja na dan 18. 6. 1994 družbe H., d. d.) in nikjer drugje, na kar toženko zavezuje sam zakon (ZLPPOD, 8. in 9. člen). Šele ko bi toženka ugotovila obstoj ali neobstoj terjatve pritožnice v otvoritveni bilanci, bi lahko opravila nadaljnje izračune, ki jih je zahtevalo sodišče s svojim sklepom. Toženka je zato ravnala nestrokovno in nezakonito. Pritožnica je prepričana, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti izvedenca računovodsko finančne stroke, ta bi edini lahko ugotovil, ali je toženka strokovno pravilno, zakonito in s potrebno skrbnostjo opravila svojo nalogo ali ne. Sodišče je precenilo svoje znanje in odločilo v nasprotju z 243. členom ZPP. Nepravilen je tudi sklep sodišča, da je v zadevi že pravnomočno odločeno v postopku P 146/2004, saj o tem, ali je toženka ravnala s profesionalno skrbnostjo ali v škodo pritožnice ni odločeno. Tudi ne vzdrži trditev sodišča, da je bila v postopku P 146/2004 že dana materialnopravna podlaga za izdelavo mnenja. Izvedenca, ki ima znanje, ta podlaga ne obvezuje, da ne bi sodišča opozoril, da se lahko v svoji postavitvi nalog izvedencu moti. Šlo je za sistem – ali pripraviti izračune stanja terjatev in obveznosti na dan lastninskega preoblikovanja za nazaj (18. 6. 1994) ali od nastanka terjatev in obveznosti za naprej (1989) in pravilen izračun bi bil zgolj prvi. Sodišče se izogiba dejstvu, da je toženka zavestno ignorirala edini dokument, ki skriva odgovor na vprašanje pritožnice in zakona o tem, ali obstaja njena terjatev v premoženju H., d. d. V zadevi, v kateri pritožnica zatrjuje protipravno ravnanje toženke, je šlo za ugotovitev obsega kapitalskega deleža pritožnice in drugih fizičnih oseb, ki niso bile predmet lastninskega preoblikovanja in so se spremenile obveznosti družbe na podlagi deleža v kapitalu, ugotovljenega v otvoritveni bilanci stanja družbe, toženka pa je v nasprotju z ZLPPOD preračunavala višino deleža iz posameznih denarnih vložkov pritožnice, ne da bi izhajala iz otvoritvene bilance stanja. Izvedensko mnenje je zato lažno in v nasprotju s 48 – 50. členom ZLPP. Proti družbi H., d. d. so bili sproženi številni postopki tedanjega družbenega pravobranilca. Revizijska odločba APPNI ne odloča o načinu ugotavljanja deleža ter končni višini le-tega. Pritožnica opozarja na izvedenca K. B., dr. G. in A., njihovo stališče je, da je treba terjatev pritožnice in sodelavcev izkazati v otvoritveni bilanci, tja napotuje tudi ZLPPOD. Pritožnica je trajno vlogo sodelavca V. kupila in ji toženka niti tega nakupa ni priznala v svojem mnenju. Sodišče navaja, da je toženka odgovorila na vsa vprašanja pritožnice oziroma tožnikov, kar ni res, saj dokazi govorijo drugače. Otvoritvene bilance stanja na dan lastninskega preoblikovanja tedaj družbenega podjetja H., d. d. ni nikoli vpogledala, le ta dokument pa je verodostojen dokaz o stanju terjatev in obveznosti preoblikovanega podjetja. Že to, da sodišče zatrjuje, da terjatve pritožnice ni iskati v tem dokumentu, je dokaz, da je zadeva presegla znanje sodišča in bi moralo ugoditi zahtevi pritožnice in postaviti ustreznega izvedenca. V gospodarskih sporih in sporih iz gospodarstva je že dolgo uveljavljena stalna sodna praksa, po kateri morajo tožniki v vseh postopkih izpred lastninskega preoblikovanja po ZLPP dokazovati obstoj svojih terjatev prav z otvoritvenimi bilancami stanja olastninjenih podjetij. Izvedenka je ravnala nepravilno, neprofesionalno in protipravno, direktno v nasprotju z zakonom ZLPPOD. Da je ravnala v korist tožene stranke potrjujejo vse ostale že navedene okoliščine, kot so datumi začetka obrestovanja, upoštevanje dividenc, ki niso bile izplačane, neupoštevanje delitve akumulacije po predpisih iz delovnega razmerja ipd. To nadalje pomeni, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve, sodbe se ne more preizkusiti, v sodbi je tudi očitno nasprotje med razlogi in dokaznim gradivom o odločilnih dejstvih.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na plačilo odškodnine v višini 76.462,11 EUR zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnica ni dokazala nepravilnega in protipravnega ravnanja toženke kot izvedenke pri izdelavi izvedeniškega mnenja v zadevi P 146/2004 Okrožnega sodišča v Novi Gorici in zato ni podana protipravnost, kot eden izmed kumulativnih elementov odškodninske odgovornosti. Pritožba ta zaključek izpodbija in vztraja, da bi moralo sodišče za pravilno odločitev v postopku postaviti izvedenca finančne stroke, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Stališče tožeče stranke je pravilno.

6. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke zavrnilo z razlogom, da je le Okrožno sodišče v Novi Gorici v zadevi P 146/2004 tisto, ki je presojalo kvaliteto in pravilnost oziroma ustreznost izvedeniškega mnenja toženke kot izvedenke finančne stroke. Nadalje je zaključilo, da je pravilno stališče toženke, da v kolikor bi sodišče ponovno presojalo, ali je izvedeniško mnenje toženke, ki ga je ta podala kot izvedenka v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 146/2004 strokovno pravilno ali ne, bi ponovno odločalo o istem zahtevku tožnice, ki ga je ta vtoževala v navedenem postopku, kar pa ni dopustno, saj bi se s tem posegalo v pravnomočno odločbo sodišča o isti stvari. Pritožba utemeljeno opozarja, da so takšni zaključki sodišča prve stopnje napačni. Pravnomočnost odločbe, izdane na podlagi spornega izvedenskega mnenja namreč ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti ravnanja izvedenke (primerjaj sodbo VS RS II Ips 406/95 z dne 18. 10. 1995, ki se sicer nanaša na protipravnost ravnanja sodnika). V konkretnem odškodninskem sporu ne gre za spremembo pravnega razmerja, urejenega z že navedeno pravnomočno sodno odločbo sodišča, pač pa se odloča o pravici tožnice (oškodovanke) do povrnitve škode, nastale zaradi zatrjevanega nestrokovnega oziroma protipravnega ravnanja izvedenke. Različna sta tako predmet kot stranki spora in izvedensko mnenje oziroma v zvezi z njim zahtevana protipravnost ravnanja izvedenke je lahko predmet presoje v konkretnem primeru.

7. Po oceni sodišča druge stopnje se odgovornost izvedenca oziroma protipravnost njegovega ravnanja presoja podobno kot protipravnost oziroma odškodninska odgovornost sodnika, glede katere so v sodni praksi zavzeta že jasna stališča. Standard protipravnosti ima pri sodniku in izvedencu drugačno vsebino, kot v primeru splošnega civilnega delikta. Tudi pri izvedencu je namreč treba upoštevati naravo njegovega dela. Izvedenec je specifičen pomočnik sodnika, nekakšen njegov organ, sodelavec in javni funkcionar v pravdi (glej Ude L. in soavtorji, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 474). Sodišču posreduje strokovno znanje, s katerim to ne razpolaga in ki je potrebno za razjasnitev in ugotovitev kakšnega pravno pomembnega dejstva (243. člen ZPP). Izvedenec je pri tem dolžan podati izvid in mnenje nepristransko, po svoji vesti ter v skladu s pravili znanosti in stroke, njegova ekspertiza je podvržena dokazni oceni sodnika, ta pa je prost in neodvisen ter na izvedensko mnenje ni vezan. Če se poraja utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja oziroma je to nepopolno, nejasno, neprepričljivo, nerazumljivo ipd. in pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, ga sodišče ne bo sprejelo. V tem primeru se zahteva mnenje drugih izvedencev (3. odstavek 254. člena ZPP). Če pa sodišče sprejme nepopolno izvedensko mnenje in zmotno meni, da je popolno ter nanj opre svojo odločitev, je podan pritožbeni razlog nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Praviloma torej res pravilnost in ustreznost izvedeniškega mnenja presoja sodišče, ki izvedenca postavi in odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, ki je upoštevala izvedeniško mnenje, v zvezi s katerim se zatrjuje protipravnost ravnanja izvedenca. Vendar pa to ne pomeni, da zatrjevane protipravnosti ravnanja izvedenke ni mogoče presojati. Tema obravnavanja v enem in drugem sporu je različna. Sodišče o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani, v odškodninskem sporu ne razpravlja ponovno, presojati pa mora elemente civilnega delikta. Pojem protipravnosti izvedenca je, kot že navedeno, podobno kot pri sodniku, drugačen kot pri splošnem civilnem deliktu in o protipravnem ravnanju izvedenca lahko govorimo le v primeru grobih kršitev izvedenčevega dela, v primeru samovolje oziroma v primerih najhujših oblik protipravnosti. Protipravnost izvedenčevega ravnanja je tako podana le, če poda svoje mnenje v očitnem nasprotju s pravili znanosti in stroke, če odstopa od ustaljenih metod spoznavanja, zlorabi dana pooblastila ter namenoma povzroči škodo kateri od strank postopka. Odgovoren je torej le za hude kršitve, ne pa za vsako morebitno napako v izvedenskem mnenju in le v navedenem okviru mora sodišče obravnavati protipravnost ravnanja izvedenca.

9. Trditve v zgoraj navedeni smeri je tožeča stranka v postopku podala. Navedla je, da je šlo pri mnenju toženke za v temelju zgrešen pristop ter obid pravnih in strokovnih načel. Otvoritvene bilance po stanju 18. 6. 1994, ki je bila podlaga za lastninsko preoblikovanje družbe H., d. d. ni uporabila in je sploh ni zahtevala, temveč je vse obveznosti preračunavala na novo. Opravljala je nove izračune terjatev in obveznosti strank, kot da so bile trajne vloge stornirane. Tožnica je navedla tudi ravnanja, za katera je zatrjevala, da pomenijo zavestno oškodovanje tožnice in sodelavcev (manevriranje z inflacijo, napačno obrestovanje, prirejanje kupnin itd.). Tožbi priloženo mnenje - A34, ki ga je šteti kot del trditvene podlage, prav tako opozarja na v temelju zgrešen pristop, ker je izvedenka že v startu uporabila napačno izhodišče za izdelavo mnenj in navaja, da se retrogradno ne da in ne sme spreminjati ali izpodbijati pravilnosti vrednosti zgolj nekaterih (po izboru izvedenke) računovodskih kategorij, izkazanih v računovodskih izkazih za 16 let nazaj. Ne da se dokazovati, da ni bila prav obračunana revalorizacija kapitalskih vložkov, da so bile izplačane delavcem previsoke dividende, ki sploh niso bile izplačane, po drugi strani pa puščati nedotaknjen tisti del kapitala gospodarske družbe, ki se je v trenutku lastninjenja oblikoval iz revaloriziranih kapitalskih vložkov, odvzetih delavcem. To je nezakonito, nestrokovno in nedopustno in takšno početje postavlja pod vprašaj pravilnost vseh ostalih ekonomskih kategorij, ki so se morale obravnavati v skladu s tedaj veljavnimi računovodskimi pravili, vendar jih izvedenka ni šla preračunavat. 10. Glede na zgoraj obrazloženo takšne trditve tožeče stranke predstavljajo trditve o protipravnem ravnanju izvedenke, ki jih je sodišče v odškodninskem postopku dolžno obravnavati. Za dokazovanje svojih trditev je tožeča stranka predlagala tudi izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, s tem, ko ni postavilo predlaganega izvedenca finančne stroke oziroma je predlog zavrnilo z že navedenimi napačnimi razlogi, kršilo načelo kontradiktornosti, kar tožeča stranka v pritožbi smiselno zatrjuje. Sodba je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in jo je bilo treba iz tega razloga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (1. odstavek 354. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca finančne stroke, obseg in vsebina naloge, ki mu jo bo postavilo, pa je razvidna že iz gornje obrazložitve o obsegu oziroma okvirih, v katerih je sodišče v odškodninskem sporu dolžno obravnavati zatrjevano protipravnost ravnanja izvedenca.

12. Ker je bila razveljavitev sodbe potrebna iz že navedenega razloga, na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).