Jedro

Sodišče bi moralo presojati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tako pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer presojalo posamezne dokaze, ni pa presodilo vseh dokazov skupaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi sodišča prve stopnje z dne 17.8.2004 razveljavi tudi v točki 1, 3 in 4 ter se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: »Tožena stranka A.P. je dolžna tožeči stranki T. d.o.o. plačati znesek 725.568,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2004 dalje do plačila, izvršilne stroške 36.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2004 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo« zavrne. Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati pravdne stroške v znesku 138.465,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do dneva plačila. Zahtevek tožeče stranke za plačilo separatnih pravdnih stroškov v zvezi s pristopom in zastopanjem njene pooblaščenke na naroku dne 10.10.2005 pa je zavrnilo.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka sprejelo zaključek, da tožeča stranka ni dokazala, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno plačevanje storitev hlajenja po mesečni ceni 127.831,20 SIT za dobo 8 mesecev. Takšen zaključek je sodišče oprlo na pričanje priče B.P. in na listine v spisu. Takšen zaključek je materialnopravno napačen, saj listine v spisu potrjujejo vse navedbe tožeče stranke, medtem ko je bilo pričanje B.P. v korist tožene stranke in ni potrjeno z nobenim dokumentom. Zato so zaključki sodišča v nasprotju z listinami v spisu. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožeča stranka tožencu dne 1.10.2002 poslala obvestilo o pogojih in načinu prevzemanja jabolk v hladilnico, vrsti hlajenja in dobi hlajenja. Skupaj z dopisom je tožencu poslala tudi pogodbo. Priča B.P. je potrdil, da je toženec pogodbo res prejel, vendar da je ni podpisal, ker se z njo ni strinjal. Kljub nepodpisani pogodbi je toženec tožeči stranki sukcesivno vozil jabolka na hlajenje. Iz listin v spisu je razvidno, da jih je pričel voziti 18.10.2002 in jih je vozil vse do 4.11.2002 ter je tožeči stranki izročil v hrambo in hlajenje skupaj 39.698 kg jabolk, kar je med strankama nesporno. Nesporno je tudi, da je toženec 18. in 20.1.2003 iz hladilnice prevzel 33.815 kg jabolk, ostalih 6 ton jabolk pa je pustil v hladilnici. Sporno je, ali je bil dogovor med strankama o odkupu teh 6 ton sklenjen maja 2003, kar pomeni, da je do takrat bila lastnica jabolk tožena stranka, ki je v tem primeru dolžna hlajenje jabolk tudi plačati, ali pa je bil dogovor sklenjen že prej in če je bil, kdaj je bil. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožnica toženki hlajenje teh 6 ton jabolk zaračunavala po dogovorjeni ceni do maja 2003, ko je bil sklenjen dogovor o odkupu jabolk in pobot cene za odkup s terjatvami tožnice za hlajenje jabolk od oktobra do januarja. Predmet tožbenega zahtevka pa je plačilo hlajenja jabolk za preostali čas, to je od januarja do maja 2003, ko je tožeča stranka jabolka odkupila. Sodišče je izpodbijano sodbo oprlo na izpoved priče B.P., ki je sin tožene stranke. Zaradi te okoliščine in ker je priča ves čas delovala v imenu in za korist tožene stranke, je ta priča nedvomno pristranska. Kljub temu sodišče niti z besedo ni obrazložilo, zakaj takšni priči verjame in njeni izpovedbi daje večjo težo kot listinam v spisu. Sodišče je izpovedi te priče nekritično sledilo in nanjo oprlo sodbo, s tem pa je napravilo zaključke o dejanskem stanju, ki so v nasprotju z listinami. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožeča stranka toženki vsak mesec izstavljala enako visoke račune za skladiščenje jabolk v mesečnih zneskih po 127.831,20 SIT (vsi računi št. 1 z valuto 30.11.2002, št. 2 z valuto 30.12.2002, št. 3 z valuto 30.1.2003, št. 4 z valuto 2.3.2003, št. 5 z valuto 30.3.2003, št. 6 z valuto 30.4.2003, št. 7 z valuto 30.5.2003 in št. 8 z valuto 30.6.2003, se glasijo na ta znesek). Toženec je vse račune prejel (kar je potrdila tudi priča B.P.) in nobenega ni zavrnil. Nobenega pisnega dokaza ni, da bi toženec ugovarjal višini računov ali sistemu hlajenja. Tak ugovor je toženec postavil šele oktobra 2003. Izpoved priče B.P., da se je za pogoje hlajenja dogovarjal z direktorjem tožeče stranke in da naj bi bila cena hlajenja 3,00 SIT na kilogram na mesec, demantira tudi vsebina dopisa z dne 1.10.2002, kjer piše, da je cena hlajenja določena za dobo 8 mesecev, pa tudi vsi izdani računi, ki se glasijo na fiksno mesečno ceno hlajenja 127.831,20 SIT (izračunana za vso količino skladiščenih jabolk za čas 8 mesecev, ne glede na dobo hranjenja, kot je povedal priča T.). Priča B.P. je potrdil, da je njegov oče mesečno prejemal račune od tožeče stranke in da so bili računi izdani skladno z dogovorom. Če bi bil dogovor res tak, da bi cena za kilogram hrambe jabolk za mesec znašala 3,00 SIT za kilogram na mesec, bi tožena stranka od tožnice morala v posameznih mesecih prejemati različno visoke račune, saj ni imela vsak mesec enake količine jabolk na hranjenju: oktobra 2002 je imela 30.398 kg jabolk, novembra, decembra in delno januarja pa je imela 39.698 kg jabolk. Če bi bila dogovorjena cena res 3,00 SIT na kilogram na mesec, bi morala tožena stranka za oktober 2002 prejeti račun v višini 91.194,00 SIT, za mesece, november, december in januar pa po 119.094,00 SIT. Od februarja dalje bi tožena stranka morala prejeti račune v mesečnih zneskih po 17.649,00 SIT. Očitno je, da navedbe priče niso niti logične, niti resnične in da so v nasprotju z listinami v spisu. Poleg tega je priča potrdila, da je prejemala račune od tožeče stranke vse do maja in da jih ni zavrnila, ker so bili sestavljeni v skladu z dogovorom. Potemtakem je bila mesečna cena hlajenja 127.831,20 SIT skladna z dogovorom vse dokler je imela tožena stranka svoja jabolka v hladilnici in vse dokler jih ni odkupila tožnica ter je bil dogovorjen pobot medsebojnih terjatev. Kljub drugačnim listinam v spisu se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, kakšna cena hlajenja jabolk je bila dogovorjena in je v zvezi s tem nekritično verjelo in povzelo vse, kar je povedala priča B.P.. Izpodbijana sodba je zato enostranska, neobjektivna in nekritična. Priča B.P. je povedala, da je podpis na izjavi o pobotu, podpis toženca. V izjavi o pobotu so navedeni računi, ki so bili predmet pobota. Račun št. 8 z dne 28.4.2003 za odkupljena jabolka v znesku 411.810,00 SIT se je pobotal z obveznostjo toženca do tožnice po prvih treh in delno četrtem računu za hranjenje jabolk, kot je razvidno iz izjave o pobotu na dan 20.5.2003. Iz pobota je razvidno, da so prvi trije računi pobotali v celoti, zadnji pa delno. Toženec je na pobot pristal, saj je listino podpisal in jo poslal tožeči stranki. Iz tega je razvidno, da toženec ni zavračal računov tožnice po višini, saj je potrdil pobot teh računov, ki so se glasili na zneske po 127.831,20 SIT. Iz pobota je razvidno, da je delno pobotan račun št. 4 z valuto 2.3.2003, kar po logiki stvari pomeni, da je preostanek tega računa ostal odprt, prav tako vsi nadaljnji računi, ki jih je toženec prejel za hranjenje jabolk od januarja do maja 2003 dalje. Neresnična in v nasprotju s temi listinami je zato izjava priče B.P., da so bili s prodajo preostalih jabolk v skladišču poravnani vsi stroški za skladiščenje. Če bi bil dogovor o odkupu jabolk med tožečo in toženo stranko res sklenjen že januarja 2003, kot je trdila priča, potem tožena stranka zagotovo ne bi pobota podpisala na dan 20.5.2003 (na izjavi o pobotu je izrecno zapisano: datum pobota: 20.5.2003) in bi ugovarjala tudi računom, poslanim od januarja 2003 dalje. Tožena stranka se je zavedala, da po podpisani izjavi o pobotu njen dolg do tožeče stranke še vedno obstoji, saj je v dopisu tožeči stranki z dne 27.10.2003 zapisala »naj mu tožnica za razliko pošlje dobropis«. Povsem nepomembno je, kdaj je toženec izjavo o pobotu podpisal in kdaj jo je tožeča stranka prejela na svojem sedežu, pomembno je le, da je iz nje razvidno za katere obveznosti je dogovorjen pobot, v kakšni višini in na kateri dan se je pobot izvršil. Iz izjave o pobotu je tudi razvidno, da z njo niso bile zaprte vse medsebojne obveznosti in terjatve. Ob takšnih dokazih je odločitev sodišča, da tožnica ni dokazala svoje terjatve, v nasprotju z listinami v spisu, kar pomeni absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tej zadevi je odločilno to, da so bila vsa jabolka, ki jih je v hladilnico tožeče stranke pripeljal toženec, njegova last in da je bil toženec koristnik storitev hlajenja, ki jih je nudila tožeča stranka, za vso količino jabolk, ki jih je pripeljal v hladilnico. Dokler so bila jabolka v hladilnici, je toženec koristil storitve tožnice in za takšno obdobje jih je dolžan plačati. Ker je tožena stranka navajala, da naj bi od januarja 2003 dalje ne imela več nobenih svojih jabolk v hladilnici, je jasno, da je bila tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je lastništvo na jabolkih v hladilnici januarja 2003 pridobila tožeča stranka. Tega tožena stranka ni dokazala. Iz potrdila o odkupu je razvidno, da je tožnica jabolka odkupila maja 2003, do takrat so bila jabolka last tožene stranke. Sodba o tem odločilnem dejstvu sploh nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti.

Okoliščina, da je toženec tožnici izročil jabolka v hrambo kljub nepodpisani pogodbi, pomeni, da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba o opravljanju storitev hranjenja jabolk v hladilnici in da se je tožena stranka za način hrambe in ceno s tožnico dogovorila ustno. Ker je tožena stranka imela svoja jabolka v hladilnici tožeče stranke še po januarju in vse do maja 2003, je bila dolžna plačati stroške hlajenja jabolk za celotno obdobje. Kolikor bi ne prišlo do dogovora, da bo tožnica jabolka odkupila, potem bi bil dolg tožene stranke iz naslova hrambe jabolk večji za vrednost odkupljenih jabolk, to je 411.810,00 SIT. Iz dopisa tožnice z dne 1.10.2002 izhaja, da v času izročitve jabolk na hlajenje tožeča stranka ni imela sortirnega stroja in da tudi ni imela določene cene sortiranja. Ta okoliščina je bila toženi stranki torej poznana, a je kljub temu vozila jabolka v hladilnico. Iz dopisa tožnice nadalje izhaja, da tožnica storitev sortiranja takrat ni ponujala, zato ponudbe te storitve tudi tožena stranka ni mogla sprejeti. Iz tega razloga je pravno neupoštevna trditev priče B.P., da je toženec podpis pogodbe pogojeval z nakupom stroja za prebiranje in pakiranje jabolk, saj je tožeča stranka v dopisu jasno zapisala, da prebiranje in sortiranje jabolk (še) ni predmet njene ponudbe. S tem, ko je toženec izročil jabolka v hrambo, je sprejel le tisto storitev, ki jo je tožnica ponudila (torej hrambo in hlajenje jabolk), ne pa storitve, ki je ni ponudila in za katero še ni imela določene niti cene. Toženca nihče ni silil, naj jabolka pripelje v hladilnico tožeče stranke. Nenavadno je, da jih je pripeljal, kljub temu, da mu pogodba ni bila všeč in ker je vedel, da tožnica še nima sortirnega stroja. V kontekstu takšnega ravnanja toženca je očitno, da je sedanja trditev, da bi tožena stranka pogodbo podpisala, če bi tožnica zagotovila stroj za prebiranje in pakiranje jabolk, izmišljena za potrebe izognitve plačila v tej pravdi. Priča B.P. je trdil, da njegov oče ni podpisal nobenega dokumenta v zvezi s prodajo jabolk in da nikoli ni bil v hladilnici pri tožeči stranki. Takšna izpovedba je očitno neresnična, saj so vse prevzemnice jabolk, s katerimi je toženec jabolka oddal v hrambo tožeči stranki in vse odpremnice, s katerimi je jabolka ponovno prevzel iz hladilnice, podpisane, bodisi od B.P. bodisi od toženca. Ker so se jabolka prevzemala oziroma oddajala na naslovu tožeče stranke (v hladilnici – glej dopis tožeče stranke z dne 1.10.2002), je jasno, da je moral biti toženec pri oddaji jabolk oziroma prevzemu jabolk navzoč, saj je vsakokrat dokument tudi podpisal. Ker je priča B.P. tudi v tem delu izpovedoval v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listin, sodišče ne bi smelo sodbe opreti na njegovo izpovedbo. Priča A.T. je povedal, da so toženčeva jabolka hranili na temperaturnem režimu, primernem za shranjevanje jabolk za dobo 8 mesecev in da ULO sistem hlajenja pomeni hlajenje, da jabolka ne zorijo, med obema sistemoma hlajenja pa da ni nobene razlike v ceni. Iz takšne izpovedbe in iz dejstva, da se je 6 ton toženčevih jabolk nahajalo v hladilnici tožeče stranke vse do maja ter da jih je tožeča stranka maja 2003 odkupila, izhaja, da je bil sistem hlajenja jabolk primeren in se je izvajal na dogovorjen način ter da so bila jabolka po koncu dobe hlajenja brezhibna, saj bi bilo sicer nelogično, da bi jih tožeča stranka odkupila samo zato, da bi z njihovim plačilom zmanjšala svojo terjatev do tožene stranke. Kljub neobstoju pisne pogodbe o načinu hlajenja jabolk med strankama, je sodišče brez podlage v spisu verjelo priči B.P., da hlajenje jabolk ni bilo ustrezno in se je postavilo na stališče, da bi tožnica morala jabolka hraniti po ULO sistemu in ne v kontrolirani atmosferi od 0 do + 4 stopinje celzija. Če bi se toženec s tožnico res dogovoril za hlajenje po ULO sistemu, bi bilo logično, da bi pogodbo, ki je tako določbo vsebovala (dopis tožnice z dne 1.10.2002), podpisal. Ker je ni hotel podpisati, je brezpredmetno njegovo sklicevanje, da hlajenje ni bilo izvajano na način, kot je bilo zapisano v pogodbi. A.T. je povedal, da se je hlajenje izvajalo na način, kot je bilo dogovorjeno, tožena stranka pa je sistemu hlajenja prvič ugovarjala šele v dopisu z dne 27.10.2003, torej potem, ko je preostanek jabolk tožnici že prodala in ko je očitno ugotovila, da ni poravnala vseh računov za hlajenje. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, čemu je sodišče verjelo B.P. in ne A.T.. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, čemu je način hlajenja pomemben za obstoj tožničine terjatve, ko pa kvaliteta jabolk ob prevzemu ni bila osporavana. Vprašanje o načinu hlajenja jabolk je povsem nepomembno in služi le za poskus usmeriti bistvo zadeve na obrobne stvari. To, da je tožena stranka januarja 2003 prevzela iz hladilnice večino jabolk in da njihove kvalitete ni reklamirala, pomeni, da je bilo hlajenje ustrezno. Tožeča stranka je maja 2003 od toženke odkupila preostalih 6 ton jabolk, in tudi takrat ni bilo nobenega dvoma glede kvalitete jabolk oziroma hlajenja. V kolikor bi toženec res zahteval ULO sistem hlajenja, bi pogodbo podpisal in ne bi bilo v zvezi z vprašanjem o načinu hlajenja nobenih dvomov. Razlogi v izpodbijani sodbi o tem, da naj bi terjatev tožeče stranke ne bila dokazana, ker se naj ne bi držal ponujenega načina hlajenja, so privlečeni za lase in nepomembni. Po izpovedbi direktorja tožeče stranke je bil s tožencem dogovorjen sistem hlajenja, kot ga je tožeča stranka izvajala in temu sistemu tožena stranka ni ugovarjala. Priča A.T. je povedal, da so bila vsa toženčeva jabolka v eni komori v režimu 0 do + 4 stopnje celzija in da so se v takem režimu hranila vsa jabolka, tako tista, ki jih je toženec prevzel januarja 2003, kot tudi tista, za katere je bil dogovorjen odkup, ker je bila takšna zahteva toženca, ki je želel jabolka sproti jemati iz hladilnice. Za lase privlečeni so tudi razlogi izpodbijane sodbe o tem, da naj bi bil dogovor o odkupu jabolk sklenjen pred 20.5.2003. Sodišče je iz potrdila o odkupu 5.883 kg jabolk lahko razbralo, da gre v bistvu za račun št. 8, datiran z dnem 28.4.2003, s katerim je tožeča stranka potrdila, da je od toženca odkupila jabolka za ceno 411.810,00 SIT in da je plačilo prejeto na dan 20.5.2003, način plačila pa je pobot. S tem, da tožnica jabolka odkupi, kot tudi z višino cene za odkup in pobotom kot načinom plačila na dan 20.5.2003, je tožena stranka soglašala, saj je pobotno izjavo podpisala in je priča B.P. to tudi potrdila. Iz potrdila o odkupu torej ne izhaja nič drugega kot to, da je bilo sestavljeno (torej tudi dogovorjeno) 28.4.2003 in da je plačilo zapadlo 20.5.2003. Sodišče pa je izpodbijane sodbi iz teh preprostih in jasno zapisanih dejstev napravil cel konstrukt: menilo je, da je bil dogovor o odkupu sklenjen pred 20.5.2003, ker je na potrdilu napisan datum 28.4.2003, ki pa tudi ne dokazuje, da je bil odkup prav tega dne, saj naj bi bil pobot 20.5.2003, poleg tega je zraven tudi datum 28.10.2003, ko naj bi tožnica od toženca prejela »pripombe na pobot«. Vse to naj bi po mnenju sodišča dokazovalo, da sta bila izjava o pobotu in potrdilo o odkupu izdelani naknadno, torej za nazaj in zato ni mogoče šteti, da je toženec pristal na sporno obveznost s podpisom izjave o pobotu. Toženčeva obveznost do tožnice se je s pobotom zmanjšala, torej je bil pobot v korist toženca, zato je razlogovanje sodišča nerazumljivo, ker si ni mogoče predstavljati, čemu bi toženec pristal na pobot obveznosti, katere obstoju bi nasprotoval. Trditev v izpodbijani sodbi, da naj bi bilo iz dopisa toženca z dne 27.10.2003 razvidno, da je toženec štel vse svoje obveznosti za poravnane, je v nasprotju z vsebino te listine, saj je toženec res napisal, da smatra vse svoje obveznosti za poravnane, vendar je tudi napisal, da naj mu tožnica za razliko pošlje dobropis. Torej je toženec brez dvoma vedel, da niso poravnane vse njegove obveznosti in bi njegovega dolga ne bilo več samo v primeru, če bi mu tožnica z dobropisom to priznala. Tudi ni res, kar je zapisalo sodišče, da izpoved priče B.P. potrjujejo listine. V resnici je sodišče interpretiralo (ali je to vsaj poskušalo) v nasprotju z njihovo vsebino in na tak način, da bi se njihova vsebina (vsaj na videz) skladala z navedbami priče. Dejansko je sodišče skušalo vsebino listin prikrojiti vsebini pričanja. Takšno sojenje pomeni neenakopravno obravnavanje strank in kršitev načela nepristranskega sojenja. Sodišče je v podkrepitev svoje odločitve navedlo tudi nelogičnost ravnanja tožnice, ki da je imela na blagu pridržno pravico, a si je v hladilnici pridržala le toliko jabolk, da bi si poplačala le zapadle račune, ne pa tudi stroškov hlajenja do maja 2003. Takšno razlogovanje je popolnoma nerazumljivo in nima podlage v spisu. Tožeča stranka si v skladišču ni pridržala nobenih jabolk, pridržne pravice sploh ni uveljavljala in sploh ni omenila, da bi bilo to potrebno. Jabolka je v hladilnico oktobra 2002 prostovoljno pripeljal toženec, del jih je na lastno željo odpeljal januarja 2003, 6 ton pa jih je pustil v hladilnici. Pri tem je šlo za odločitev tožene stranke in ni res, da si je ta jabolka tožeča stranka pridržala. Tožeča stranka je imela na hlajenju do maja 2003 6 ton toženčevih jabolk, hlajenje pa je bilo potrebno plačati za celo sezono. Dogovor o odkupu preostalih jabolk je bil sklenjen maja 2003, ne pa že prej. Če bi bil dogovor o odkupu jabolk sklenjen že januarja, kot je zatrjevala priča B.P., potem bi tožeča stranka ne pošiljala več računov za hlajenje do maja 2003, vsekakor pa bi toženec prejete račune zavrnil. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je potrebno naložiti v plačilo toženi stranki.

Pritožba je utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno plačevanje storitev hlajenja po fiksni mesečni ceni 127.831,20 SIT za dobo 8 mesecev, to je od oktobra do maja 2003, je preuranjen. Kot je sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe, je takšen zaključek oprlo na zatrjevanje priče B.P., da tak dogovor ni bil sklenjen, izpoved zastopnika tožeče stranke A.T., da je na podlagi razgovorov s tožencem in njegovim sinom B.P., potem ko je toženec v hladilnico tožeče stranke pripeljal jabolka, sklepal, da sta toženec in njegov sin s pogoji iz pogodbe o pogojih skladiščenja, ponujene v podpis, seznanjena in da v zvezi s tem nimata pripomb, pa po oceni sodišča prve stopnje ni dovolj za dokaz o tem, da naj bi bila dogovorjena zgoraj navedena fiksna cena skladiščenja. Kdaj je tožena stranka oddala jabolka v skladiščenje, je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v prevzemnice, ki jih je kot dokaz predložila tožeča stranka. Čeprav je v zvezi s tem navedlo le, da je bilo to jeseni 2002, ni nepomembno, kdaj natančno je to bilo, saj so iz prevzemnic datumi oddaje jabolk v skladiščenje razvidni. Za pravdni stranki namreč ni sporno, to pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bil toženi stranki poslan predlog pogodbe, v katerem je bila določena cena hlajenja v kontrolirani atmosferi (ULO sistem) z vso manipulacijo za dobo osmih mesecev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sicer razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil predlog navedene pogodbe toženi stranki poslan skupaj z dopisom z dne 1.10.2002, vendar te okoliščine v povezavi z navedbami B.P., kdaj je tožena stranka prejela pogodbo ter listinskimi dokazi, ki kažejo, kdaj je tožena stranka jabolka pripeljala v skladiščenje, ni presojalo. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožnik toženi stranki izstavljal račune za opravljeno skladiščenje mesečno, niti, da so izstavljeni računi glasili na enak znesek. Tudi te okoliščine sodišče ni ocenilo v povezavi z navedbami omenjene priče B.P., ki je potrdil, da je oče priče te račune prejemal mesečno, kot tudi, da se mu zdi, da so bili računi izdani skladno z dogovorom (na list. št. 112 spisa). V zvezi s tem tudi ni nepomembna navedba tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 16.9.2005 (na list. št. 91 do 94 spisa), ki ji tožena stranka ni oporekala, da tožena stranka nobenega izmed poslanih računov ni nikoli zavrnila, pa tudi jabolk, ki jih je prevzela iz hladilnice, nikdar ni reklamirala. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do navedbe tožeče stranke, da razlike v ceni za skladiščenje jabolk glede na izvedeni način skladiščenja ali po ULO sistemu ni bilo. Pritožbenega sodišča tudi ne prepričajo razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju kakšen je bil dogovor o skladiščenju toženčevih jabolk v sodbi navedlo glede izjave o pobotu z datumom 20.5.2003 (na list. št. 43 spisa). Ni namreč jasno, kaj je želelo sodišče povedati s tem, ko je navedlo, da je bil očitno dogovor o odkupu 5.883 kg toženčevih jabolk sklenjen že pred 20.5.2003 (28.4.2003). Kdaj sta pravdni stranki izjavili voljo za pobot terjatev v obravnavani pravdni zadevi ni pomembno, pomembno pa je, katere posamične terjatve so bile z izjavo o pobotu pobotane (glede na zatrjevano enako ceno skladiščenja ne glede na količino skladiščenih jabolk) in na kateri dan, s tem, da bi moralo navedeno pobotno izjavo sodišče presojati tako, kot bi sicer moralo presojati vse dokaze, in sicer, vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tako pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer presojalo posamezne dokaze, ni pa presodilo vseh dokazov skupaj. Tako za izpoved B.P., na katerega navedbe je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v pretežni meri oprlo svojo odločitev, sploh ni navedlo argumentirane dokazne ocene, ni je presodilo v povezavi z navedeno pobotno izjavo niti v povezavi z drugimi predloženimi listinskimi dokazi niti v povezavi z navedbami tožene stranke A.P., prav tako ni v povezavi z drugimi dokazi presojalo navedb zastopnika tožeče stranke A.T.. Ker zaradi pomanjkljive dokazne ocene sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede odločilnih dejstev ni popolno ugotovilo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato sklenilo, da se izpodbijana sodba razveljavi (1. odstavek 354. člena ZPP) in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da v novem sojenju ponovno presodi dokaze, se opredeli do pritožbenih navedb tožeče stranke in sprejme dokazno oceno v skladu z napotki, ki jih daje zakon (8. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.