Jedro

Zapisnike o prejšnjih izpovedbah prič, ki duševno zbolijo (ali umrejo), sme sodišče v dokaznem postopku prebrati brez soglasja strank in nanje tudi opreti svoje odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Đ.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.11.2004 obsojenega Đ.P. pod točkama II/I in II spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj omogočanja uživanja mamil po 2. odstavku 197. člena KZ, pod točko II/III pa kaznivega spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ. Za kaznivi dejanji po 2. odstavku 197. člena KZ mu je določilo eno leto zapora za vsako, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 183. člena KZ pa tri leta zapora. Po 52. členu KZ je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.3.2001, v kateri je bila obsojencu določena kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba dveh let ter mu nato po določilu 3. odstavka 52. člena KZ v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let zapora. Po 3. odstavku 197. člena KZ je obsojencu odvzelo zasežena mamila, oškodovanca S.P. pa s premoženjskopravnim zahtevkom po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, po 1. odstavku 97. člena ZKP pa tudi stroškov iz 7. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Pod točko I pa je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ, o stroških pa odločilo v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve in v odločbah o posameznih in enotni kazni spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivi dejanji opisani pod točko II/I in II pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ, mu za to kaznivo dejanje določilo kazen enega leta zapora ter mu nato izreklo enotno kazen štiri leta zapora. V ostalem pa je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih (ali izpodbijanih) delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega Đ.P. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred (popolnoma) spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da je ta deloma utemeljena, ker je treba soglašati s stališčem, da pravzaprav ni znano, katera in kakšna sodba je bila razglašena, ker sodišče pri razglasitvi ni navedlo opisa dejanja, pri tem pa se je sklicevalo celo na modifikacijo obtožbe. V ostalem pa je zahteva neutemeljena, ker po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Odgovor predloga ne vsebuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbama 1. odstavka 317. in 4. odstavka 364. člena ZKP, ne pa tudi z vložnikovo trditvijo, da je s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po 1. odstavku 317. člena ZKP se v zapisnik o glavni obravnavi vnese celoten izrek sodbe (3., 4. in 5. odstavek 364. člena ZKP) in ali je bila sodba razglašena javno ter da je izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi izvirnik. Po 4. odstavku 364. člena ZKP mora pisno izdelana sodba, ki se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena, če je obtoženec spoznan za krivega, obsegati tudi opis dejanja, katerega je bil obtožen.

Tega, da je v zapisniku navedeno le, da se sodba razglasi, ne pa tudi, da je to sodišče storilo javno, zahteva ne izpodbija. Problematizira pa izrek obsodilnega dela, ko je sodišče namesto, da bi v sodbi zajelo celoten opis kaznivih dejanj, ki jih je bil obsojenec obtožen, zapisalo, da je kriv po obtožbi ODT v Ljubljani z dne 8.1.2004, spremenjeni 28.9. in 30.11.2004. Zato ima vložnik prav, da s tem sodišče prve stopnje ni ravnalo skladu z določbama 1. odstavka 317. in 4. odstavka 364. člena ZKP. Iz takega izreka, v katerem je opis kaznivih dejanj zapisan v skrajšani obliki, je popolnoma jasno razvidno, za katera kazniva dejanja je prvostopenjsko sodišče obsojenca spoznalo za krivega. Obsojenec je tako glede prvotne obtožbe, kot tudi glede obeh njenih sprememb, povedal, da jih je razumel. Primerjava opisa dejanj v ob upoštevanju obeh sprememb pa pokaže, da je ta v izrečeni sodbi vsebinsko povsem enak. Tudi zahteva nobenih razhajanj ne zatrjuje, pač pa ne soglaša s skrajšano obliko zapisa izreka v izvirniku obsodilne sodbe in se postavi na stališče, da bi sodišče v pisnem odpravku sodbe lahko krivdorek zapisalo samo v tej obliki. Zaradi takega zapisa glede na povedano ni bilo nobenega komunikacijskega šuma, ki bi že v času razglasitve sodbe oviral popolno obsojenčevo razumevanje, katerih kaznivih dejanj ga je prvostopenjsko sodišče spoznalo za krivega. Kršitev navedenih procesnih določb spada med tiste naštete v 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, pri katerih mora vložnik izkazati, da so vplivale na zakonitost sodbe, zato je Vrhovno sodišče utemeljenost vloženega pravnega sredstva presojalo tudi s tega vidika. Vložnik, ki napačno meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vzročne zveze med kršitvama in zakonitostjo sodbe ni obrazložil. Obsojencu je sodišče izreklo zaporno kazen, zato je moralo izdelati sodbo, v njej utemeljiti sprejeto odločitev ter odločbo s pravnim poukom vročiti obsojencu in njegovemu zagovorniku. Rok za vložitev pritožbe, ki je zaradi izrečene zaporne kazni ni bilo potrebno napovedati, je tekel od zadnje vročitve, kar je obsojencu zagotavljalo udejanjanje pravice do učinkovite pritožbe. Zato je treba ugotoviti, da kršitve določb 1. odstavka 317. in 4. odstavka 364. člena ZKP niso vplivale na zakonitost sodbe. Nobenega nasprotja med pisno izdelanim odpravkom sodbe in njenim izvirnikom ni, saj sta ta dva vsebinsko popolnoma identična, tako da so vložnikova pričakovanja, da bo Vrhovno sodišče v takem procesnem položaju za očitana kazniva dejanja obtožbo zavrnilo ali obsojenca oprostilo obtožbe, neutemeljena.

Z navedbami, da dokazi, izvedeni pred sodiščem prve stopnje, ob upoštevanju obsojenčevega zagovora, ne nudijo zanesljive podlage za sklepanje, da je obsojencu kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ s potrebno gotovostjo dokazano, da bi bilo o tem mogoče govoriti le v primeru, če bi se izkazalo, da so bili ostanki konoplje, zaseženi v obsojenčevem stanovanju, tam tudi v času, ko "naj bi" storil kaznivo dejanje in če bi se z analizo neodvisne strokovne inštitucije ugotovilo, da gre za mamilo, vložnik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za nadaljnje navedbe, da sta S.P. in E.K. imela mamilo pri sebi in da ni dokazano, da jima je obsojenec v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah naklepoma dal na razpolago prostore, da bi tam kadila konopljo ter da obsojencu potrebni direktni naklep zato ni dokazan. Dejansko stanje zahteva izpodbija tudi s sklicevanjem na pričevanje oškodovanca S.P. in opozarjanjem, da je ta priznal, da je kadil konopljo v obsojenčevem stanovanju, zanikal pa, da bi obsojenec v njegovo škodo storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 183. člena KZ. Z analizo osebnostnih lastnosti tega oškodovanca pa zavrača presojo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je oškodovanec drugo dejanje zamolčal, ker se ga sramuje. Kakor je bilo že pojasnjeno z vsemi temi navedbami, kar s trditvijo, da obstaja močan dvom glede resničnosti ugotovljenih dejstev tudi jasno pove, zahteva po vsebini izpodbija v obsodilnem delu pravnomočne sodbe ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

S trditvijo, da bi sodišče moralo iz spisa izločiti zapisnik o zaslišanju priče E.K. v preiskavi in da na izpovedbo te priče sodbe ne bi smelo opreti, vložnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Tako stališče vložnik utemeljuje s trditvami, da navedena priča zaradi osebnostnih lastnosti ni bila sposobna pričati na glavni obravnavi, ker ni vedela niti kje je, obsojenca ni mogla prepoznati ali povedati karkoli o dejanju, da je s tega vidika tudi izpovedba priče v preiskavi procesno gledano brez kakršnekoli veljave, saj da je podan izrazit dvom o tem, ali bi zaradi tako prizadetega duševnega zdravja sploh bila sposobna opisati dogodek, ki se je v resnici zgodil. V 237. členu ZKP so taksativno našteti primeri, ko sodišče ne sme opreti sodbe na izpovedbo priče. Med temi takega, kot ga navaja zahteva, ni. Priča E.K. je bila v preiskavi zaslišana 29.5.2003. Iz vsebine te njene izpovedbe je razvidno, da je priča povedala tudi, da je epileptični bolnik in da zato jemlje tablete vsak dan, ni pa iz vsebine pričevanja razbrati ničesar, kar bi kazalo, da je to vprašljivo z vidika, ki ga problematizira vložnik. Drži, da navedene priče na glavni obravnavi opravljeni 30.11.2004, torej po letu in pol, zaradi nevroloških in psihiatričnih težav z nejasno bodočo prognozo ni bilo mogoče zaslišati. Sprejeti vložnikovo stališče, bi pomenilo, da zapisnikov o prejšnjih izpovedbah prič, ki duševno zbolijo (ali umrejo), sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo prebrati in nanje tudi ne opreti svoje odločbe. Tako gledanje je v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, saj sme sodišče take listinske dokaze prebrati tudi brez soglasja strank. V konkretni zadevi obsojenec in njegov zagovornik na glavni obravnavi nista predlagala, da se pričo E.K. zasliši pozneje, ampak sta soglašala, da se izpovedba priče prebere, kar je sodišče tudi storilo (list. št. 167). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ta dokaz, ki je dovoljen, izvedlo na postopkovno korekten način in s tem, da je nanj oprlo sodbo ravnalo zakonito. Kolikor pa vložnik v okviru uveljavljanja te kršitve izpodbija verodostojnost izpovedbe navedene priče, s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega Đ.P., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP obsojenega Đ.P., glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.