Jedro

Borznoposredniška hiša ima zakonito zastavno pravico tudi za terjatve glede nakupa izrednih finančnih instrumentov, če so bili ti kupljeni v zvezi s pogodbo o gospodarjenju z vrednostnimi papirji.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločitev v točki IV. izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da se pravilno glasi: „Postopek se v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da soglasje tožeče stranke k nakupu X z dne 10. 12. 2007 nima pravnega učinka in zato tožena stranka za račun tožeče stranke ni pridobila finančnega instrumenta X z dne 10. 12. 2007, zaradi umika tožbe ustavi.“

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v točki V. izreka spremeni tako, da se tam vsebovani zahtevek v celoti zavrne.

III. Odločitev sodišča v točki VI. se spremeni tako, da se stroškovni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 375,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh po prejemu te odločbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Izvor te pravde je v pravnem dejstvu, da je tožena stranka izkoristila zakonito zastavno pravico in prodala delnice iz tožnikovega portfelja. Tožnik trdi, da je to storila nezakonito. Prvič zato, ker naj bi bil pravni posel glede nakupa X neveljaven, drugič pa zato, ker naj za terjatve po tem poslu tožena stranka tudi sicer ne bi imela zakonite zastavne pravice.

2. Sodišče prve stopnje je glede neveljavnosti posla z nakupom X presodilo, da je ta veljaven. Glede vprašanja nezakonite prodaje domnevno zastavljenih delnic, pa je presodilo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, saj zakonite zastavne pravice za te terjatve v resnici ni imela. Zahtevku za vrnitev delnic je zato v točki V. izreka ugodilo. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka.

Pritožba tožeče stranke:

3. Tožeča stranka napada odločitev v točki IV. izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj odločitev v tem delu spremeni tako, da se postopek ustavi. Podredno predlaga zavrženje tega dela tožbe. Bistvo pritožbe je v tem, da naj bi sodišče napačno presodilo, da je tožena stranka nasprotovala umiku tožbe. Tožena stranka nikoli ni jasno izjavila, da umiku nasprotuje. V drugem delu pritožbe pa se ta ukvarja tudi s samo vsebino. Tako zagovarja stališče, da je soglasje za nakup X z dne 10. 12. 2007 neveljavno. Sodišču očita, da na uveljavljane ničnostne razloge iz četrtega odstavka 241. člena ZTFI (1) ni odgovorilo.

Pritožba tožene stranke:

4. Pritožba napada odločitev v 1., 2., 5. in 6. točki izreka izpodbijane odločbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge, sodišču pa predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen tudi v izpodbijanem delu.

5. V pritožbi tožena stranka trdi, da sta bila tako prvotni, kakor spremenjeni tožbeni zahtevek nesklepčna. Trdi, da tožena stranka sama ne more izvršiti prenosa delnic na račun tožeče stranke, kot izhaja iz tožbenega zahtevka. Poleg tega nasprotuje sami spremembi tožbe. Zahtevka za izbris zastavne pravice in za vračilo nematerializiranih vrednostnih papirjev sta namreč neistovetna in zato gre za spremembo tožbenega zahtevka, ki zahteva soglasje nasprotne stranke. Spremenjeni zahtevek s prvim nima vsebinske zveze. V preostalem delu pritožbe (ki je izredno obširna), pa tožena stranka utemeljuje svoje stališče, da je terjatev v zvezi z nakupom X takšna terjatev, da jo je treba šteti za terjatev na podlagi pogodbo o gospodarjenju z vrednostnimi papirji. Utemeljuje stališče, da je imela zakonito zastavno pravico. Argumentirano tudi pojasnjuje, da je bilo soglasje za nakup X veljavno. Ničnostni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso podani.

6. Pritožba je bila vročena nasprotnima strankama. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke zoper točko 4 izreka izpodbijane odločbe:

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika, da tožena stranka delnemu umiku zahtevka ni nasprotovala. Tega, da bi tožena stranka nasprotovala delnemu umiku tožbe (v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek) tudi sama izpodbijana sodba ne ugotavlja. Nasprotno, v 10. točki obrazložitve pojasnjuje zgolj to, da tožena stranka ni podala soglasja k delnemu umiku.

9. Izrecno soglasje pa po drugem odstavku 188. člena ZPP (2) tudi ni potrebno. Nasprotno, potrebno je izrecno nasprotovanje umiku tožbe. Če se tožena stranka o umiku in privolitvi k umiku izrecno ne izjavi v 15 dneh, potem se šteje, da je v umik privolila. Prav tak položaj pa je podan tudi v obravnavani zadevi. Neutemeljene so navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, češ da bi moralo sodišče o nasprotovanju umiku tožbe sklepati iz ostalega procesnega ravnanja tožene stranke.

10. Ker tožena stranka torej ni nasprotovala umiku tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, je treba šteti, da je vanj privolila. V skladu s 188. členom ZPP je zato treba postopek ustaviti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v točki IV. spremenilo tako, da je v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP procesno kršitev samo odpravilo in zavrnilni sodbeni del v točki 4 izreka nadomestilo s procesnim sklepom o končanju postopka zaradi umika tožbe.

O pritožbi tožene stranke:

11. Osrednje vprašanje je, ali je imela tožena stranka na vrednostnih papirjih, ki so predmet zahtevka, zakonito zastavno pravico iz 206. člena ZTFI ali ne. Še pred odgovorom na to vprašanje pa pritožbeno sodišče zavrača nekatere pritožbene navedbe tožene stranke.

12. Sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o prvotno postavljenih tožbenih zahtevkih, marveč o tistih zahtevkih, ki so bili postavljeni v nazadnje spremenjeni tožbi. Nerelevantne so zato vse tiste pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje nesklepčnost prvotne tožbe.

13. Ker sodišče odloča o pravicah in dolžnostih pravdnih strank, je tudi odločitev v V. točki procesno gledano ustrezna. Zahtevek, o katerem je sodišče odločilo v točki V. je dajatveni zahtevek. Če tožeči stranki pravica do te izpolnitve pripada (pritožbeno sodišče v nadaljevanju sicer ugotavlja, da ji ne), je edino utemeljeno, da je sodišče tožeči stranki nudilo sodno varstvo te njene pravice. O tem, kako bo tožena stranka to tehnično izvedla, sodišče ni odločalo. Zato so pritožbene navedbe, ki opozarjajo na tehnično (računalniško) izvedbo te s sodbo naložene ji obveznosti, neupoštevne. Ne nanašajo se namreč na (ne)obstoj tožnikove pravice, o kateri je bilo odločeno.

14. Sodišče prve stopnje je v točkah 5 do 8 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno pojasnilo, zakaj je dovolilo spremembo tožbe. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Pritožnica zato brez razumnega razloga utemeljuje stališče, da je šlo za spremembo tožbe. Saj o tem sploh ni dvoma. Na vse pritožbene dileme v zvezi s tem je odgovorilo že sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi tudi ne gre za nikakršno zlorabo pravice do spremembe tožbe, na kar sicer merijo pritožbene navedbe.

15. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče odgovarja na osrednje vprašanje te pravde. Tožeča stranka je trdila, da zakonita zastavna pravica ni nastala oziroma da je nična, ker: - posel z nakupom X ter iz nje izvirajoča terjatev do tožeče stranke ni terjatev na podlagi pogodbe o gospodarjenju z vrednostnimi papirji. Zaradi tega naj tudi ne bi bila zavarovana z zakonito zastavno pravico iz 206. člena ZTFI); - da je izjava o nakupu X (priloga A5) nična, ker niso bile udejanjene kavtele za varstvo neprofesionalne stranke iz četrtega odstavka 241. člena ZTFI; - da vrednostni papirji niso bili izročeni toženi stranki (četrti odstavek 6. člena ZTFI).

16. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v 16. do 22. točki izpodbijane sodbe. Ti razlogi pravilno in prepričljivo obrazložijo, da je bil tožnik s strani tožene stranke seznanjen z informacijami iz 1. do 3. točke četrtega odstavka 241. člena ZTFI. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče do njegove trditve o ničnostnih razlogih iz četrtega odstavka 241. člena ZTFI ni opredelilo. To je sodišče namreč storilo v prej citiranem delu sodbe. Opredelitev sodišča je vsebinska in smiselno celotna (vsebinsko zajema vse prvine iz četrtega odstavka 241. člena ZTFI).

17. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da posel z nakupom X nima pravne zveze s pogodbo o gospodarjenju z vrednostnimi papirji. Nasprotno, ta posel je namreč eno izmed vzajemnih izpolnitvenih ravnanj, s katerimi sta obe stranki izpolnjevali pogodbo o gospodarjenju z vrednostnimi papirji ter tako uresničevali naložbeno politiko in kavzo te pogodbe (14. člen Pogodbe – A2 ter šesta alinea Standardne specifikacije - A4). Dejstvo, da je bilo treba v ta namen sprejeti posebno izjavo (A5) oziroma soglasje, te lastnosti temu materialnemu pravnemu aktu ne jemlje. Da je tako, izhaja že iz same standardne specifikacije X. Ta se izrecno navezuje na pogodbena razmerja med toženo stranko in strankami, ki imajo z njo že sklenjeno pogodbo o gospodarjenju (glej 4. alineo standardne specifikacije X). Poleg tega postane ta izvedeni finančni instrument nemudoma sestavni del portfelja, ki je predmet pogodbe o gospodarjenju. S tem torej istočasno že uresničuje smisel te pogodbe. Terjatev, ki jo zaradi tako povečanega portfelja ima tožena stranka do tožeče stranke, se po svoji naravi tako prav v ničemer ne razlikuje od terjatve za osnovni denarni vložek stranke v portfelj. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče torej ugotovilo obstoj zakonite zastavne pravice tožene stranke na podlagi 206. člena ZTFI, pa poudarja, da bi takšno pravico imela tudi po splošnih pravilih obligacijskega prava (glej 780. člen OZ (3) oziroma 803. člen OZ).

18. Finančni instrumenti, ki so bili predmet sporne zastavne pravice, po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ustrezajo pojmu finančnih instrumentov iz četrtega odstavka 206. člena ZTFI. Tožena stranka jih je namreč pridobila za tožečo stranko. Prav slednje, ne pa morebitna izročitev le-teh v posest in torej v ročno zastavo (kar je glede na to, da gre za nematerializirane vrednostne papirje tudi nemogoče) je pogoj, da je na njih ustanovljena zakonita zastavna pravica.

19. Ker je tako, torej materialnopravno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka nezakonito (torej protipravno) izvensodno prodala vrednostne papirje tožeče stranke iz točke V izreka izpodbijane odločbe, ni pravilno. Tožena stranka je prodajo opravila na podlagi in v skladu s svojo zakonito zastavno pravico. Ker je tako, pa tožnik nima pravne podlage, da bi zahteval, naj mu tožena stranka te vrednostne papirje vrne. Njegov tožbeni zahtevek je zato neutemeljen. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke na podlagi pooblastila iz 5. alinee 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo v točki V izreka spremenilo tako, da je ta zahtevek v celoti zavrnilo.

20. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je, da je tožeča stranka v tej pravdi v celoti propadla. Ker je tako, tudi ne obstaja obveznost tožene stranke, da ji povrne kakršenkoli delež njenih pravdnih stroškov (154. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče tudi stroškovno odločitev (točka VI. izpodbijane odločbe) spremenilo tako, da se stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrne.

O pritožbenih stroških:

21. Ker tožena stranka na prvi stopnji izrecno ni priglasila pravdnih stroškov, ji teh pritožbeno sodišče zato tudi ni prisodilo ob spremembi odločitve o glavni stvari. Je pa priglasila stroške pritožbenega postopka za sodno takso. V tem delu je zato pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo, naj v skladu z materialnopravno podlago iz prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrne njene uveljavljane pravdne stroške.

22. Tožeča stranka je s svojo pritožbo sicer tudi uspela. Vendar pa njen uspeh v stroškovnem pogledu ni prav nič drugačen, kot je bil na prvi stopnji. Tako v primeru poraza z meritorno odločitvijo, kakor v primeru procesne odločitve o koncu postopka zaradi umika tožbe (158. člen ZPP) namreč tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, marveč mora, nasprotno, celo povrniti stroške toženi stranki, če ta to zahteva.

(1) Zakon o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 67/2007 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007; uradno prečiščeno besedilo ter še poznejše spremembe tega predpisa)

(3) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 ter poznejše spremembe tega predpisa)