Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravnik na podlagi sklepa 3/4 etažnih lastnikov opravil asfaltiranje funkcionalnega dela zemljišče stavbe. Ker gre za redno vzdrževanje skupnega dela in je bila zadosti velika večina etažnih lastnikov, mora tožena stranka povrniti ustrezni del, kar je založil upravnik (30. člen SZ-1 in 190. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 84691/2015 z dne 21.7.2015 in naložilo toženi stranki plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče nima podlage za odločitev v dokazih. Odločitev je v nasprotju z listinami in trditvami. Iz listin ne izhaja, da bi bila tožena stranka dejanski lastnik zemljišča. Sodišče se opre na 30. člen SZ-1 in ne ugotovi, ali gre za funkcionalno zemljišče, ki spada k stavbi ali za funkcionalno zemljišče, ki spada k posameznemu skupnemu delu stavbe, kot trdi tožena stranka in za kar je predlagala dokaze. Stroške nosi tedaj posamezni lastnik posameznega skupnega dela stavbe. Tožena stranka ni ugovarjala, da so lastniki s temu soglašali. Ni mogla ugovarjati, ker tega ni vedela. Dela niso bila opravljena za toženo stranko. Bil je asfaltiran privatni dovoz in dvorišče, ki ni funkcionalno zemljišče celotne stavbe. Računa ni prejela. Tožeča stranka je račun pošiljala na naslov, na katerem tožena ni več živela. To izhaja iz dražbenega razglasa, ki ga je predložila tožeča stranka, da tožena stranka živi na naslovu V. Stroški sledijo po 31. členu SZ-1. Lastniki pa so soglašali za zemljišča, ki so v njihovi izključni lasti in bi morali plačati. Ni bilo pa sklepa lastnikov P. ulice o asfaltiranju skupnega funkcionalnega zemljišča in tožeča stranka tega ni predložila, da se bremeni vse lastnike. Tožena stranka ni lastnik stanovanjskega prostora 51, ampak Ž. d.d., to je v naravi shramba, kar izhaja iz listin, kar je predložila tožeča stranka.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Meni, da tožena stranka izpodbija dejansko stanje. Sicer pa je tožeča stranka pojasnila, kaj je bilo asfaltirano in predložila dokaze. Ne drži, da gre že asfaltiranje dvorišča, ki je v izključni lasti treh lastnikov in da ne gre za splošni skupni del. Tožena stranka ni lastnik. To ne izhaja iz sklepa o dedovanju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi, da ni lastnik posameznega dela stavb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožba ne graja, da zemljiškoknjižno stanje še ni urejeno in da je stavba dejansko etažirana, ni pa še to sprevedeno v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je kot neprerekano ugotovilo (8. točka, stran 4 sodbe), da je med drugim stavba sestavljena iz štirih posameznih delov, med drugim posamezni del ID oznaka 001, kar je nestanovanjski prostor. Ta del je podedovala po pokojni A. A., tožena stranka (sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. D 495/02, z dne 27.10.2003). Sodišče prve stopnje je tudi kot neprerekano in s tem priznano dejstvo štelo tudi ugotovitev, da je nepremičnina 2 in parc. št. 3 k.o. X, funkcionalno zemljišče k tej stavbi. Vse to so dejstva, ki so priznana in jih tožena stranka že iz tega razloga, pa tudi iz razloga, ker gre za spor majhne vrednosti, ne more v pritožbi več izpodbijati (458. člen ZPP).

6. Pritožba še trdi, da naj bi bila sodba v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Pri tem ne pove, katere listine so to, zato pritožbeno sodišče na te navedbe oziroma smiselni očitek 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne more odgovarjati. Dejstvo, kako pa je stavba vpisana v zemljiško knjigo oziroma, da je še vedno vpisano podjetje Ž. d.o.o., pa je sodišče prve stopnje obrazložilo in pravilno pojasnilo pravno pomembna dejstva. To na razmerja med (etažnimi) lastniki ne more vplivati.

7. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za funkcionalno zemljišče k stavbi in da je bilo naročeno asfaltiranje, kar so lastniki odločili s sklepom na sestanku. Gre torej za stroške asfaltiranja na funkcionalnem zemljišču kot skupnem delu, gre za potrebno vzdrževanje, ki je potrebno, da se ohranijo pogoji za bivanje in osnovni namen večstanovanjske hiše kot celote (25. člen SZ-1). Tako tudi ni bilo potrebno soglasje vseh štirih lastnikov, ampak je zadostovalo soglasje lastnikov treh etažnih enot. Tožena stranka pa ni dokazala svoje trditve, da gre za osebni skupni del, ki toženi stranki ne služi oziroma ne bi bilo toženi stranki treba to plačati po 31. členu SZ-1. 8. Tožena stranka še trdi, da ni prejela računa. Tožeča stranka je sicer poslala račun, čeprav je plačala račun G., s.p. za vse lastnike. Ker je vse založila tožeča stranka, tedaj je pravna podlaga obogatitveni zahtevek (190. člen OZ). Ker je tožeča stranka plačala to, kar bi tožena stranka po SZ-1 morala plačati, ima tožeča stranka pravico od njega zahtevati povračilo (197. člen OZ). Ker je bila tožeča stranka pri tem poštena, mora tožena stranka plačati tudi zamudne obresti, najkasneje po zapadlosti računa. Dejstvo, da je bil račun vročan potrditvah tožene stranke na drugi naslov, za tek zamudnih obresti ni pomembno. Delitev računa za asfaltiranje pa je tožeča stranka izvedla pravilno oziroma je delila na število enot, ki so štiri. Do enakega računa je sodišče prišlo tudi ob upoštevanju solastniškega deleža na celotni nepremičnini, ki jo ima tožena stranka.

9. Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo in pri tem ni zagrešilo smiselno očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pravdnih stroških temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 165. členom. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa tudi ni z navedbami z odgovorom prispevala k rešitvi te zadeve.