Jedro

Znak hujše kršitve delovne obveznosti, storjene zaradi zlorabe pravice do bolezenskega dopusta predstavlja ravnanje zavarovanca, ki nasprotuje namenu zaradi katerega mu je bila bolezenska odsotnost z dela zaradi bolezni priznana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je disciplinska sklepa tožene stranke z dne 17.5.1996 in 21.6.1996, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, spremenilo in je tožniku izreklo disciplinski ukrep javnega opomina. Ugotovilo je, da je tožnik s tem, ko je dne 3.4.1996 - čeprav v bolniškem staležu - opravljal elektroinštalaterska dela na (tuji) nedograjeni hiši v M., storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti iz 9. točke 1. odstavka 58. člena Zakona o temeljni pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v zvezi z 29. členom Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke (PKP, zloraba pravice do bolezenskega dopusta). Sprejelo pa je pravno stališče, da zaradi neobstoja kvalifikatornih okoliščin iz 1. odstavka 29. člena omenjene podjetniške kolektivne pogodbe ni bila podana zakonita podlaga za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Te okoliščine, po presoji prvostopnega sodišča sploh ne bi mogle nastati, saj tožniku do 20.4.1999 odobreni bolniški stalež zaradi očitanega ravnanja ni bil podaljšan. V posledici te odločitve je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je bilo tožniku v času bolniškega staleža dovoljeno gibanje le po hiši oziroma stanovanju in da glede na svoje zdravstveno stanje ni smel biti izpostavljen prepihu ali prašnemu okolju, je sprejelo pravno presojo, da je podana tudi kvalifikatorna okoliščina iz 1. odstavka 29. člena PKP, saj bi bilo v posledici tožnikove dokazane kršitve lahko ogroženo njegovo zdravje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977). V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo zakonske določbe iz 58. člena ZTPDR in 29. člena PKP, saj se okoliščine iz 1. odstavka 29. člena omenjene kolektivne pogodbe nanašajo le na kršitve določene v drugem odstavku (točka 1 do 26). Tudi v primeru, če bi se upoštevala normativna ureditev kvalifikatornih okoliščin iz 1. odstavka 29. člena PKP za hujšo kršitev iz 9. točke 1. odstavka 58. člena ZTPDR, je po mnenju revizije zmotna ugotovitev drugostopnega sodišča, da so pri tožniku hude posledice nastale. Obstoj ogrožanja tožnikovega zdravja ni bil izkazan niti dokazan, pri čemer se glede na dikcijo 29. člena PKP zahteva dejstvo ogroženosti življenja ali zdravja delavcev (množina in ne ednina) in ne le obstoj nevarnosti ogrožanja. Izvid in mnenje dr. Stjepana Radiča, da naj bi tožniku škodil tudi prepih in prah, nasprotuje ugotovitvam invalidskih komisij, da tožnik ne sme biti izpostavljen pelodom trav in dreves. Ugotovitev kontrolorja, da se je na tožnikovi delovni obleki nahajal opečni prah, še ne potrjuje dejstva, da je tožnik opravljal očitana mu elektroinštalaterska dela na omenjenem nedograjenem objektu in posledično s tem zlorabil bolniški stalež. Ker niti 9. točka 1. odstavka 58. člena niti 29. člen PKP ne določata vsebine in pomena zlorabe pravice do bolezenskega dopusta, je bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo legalitete. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da potrdi prvostopno sodbo oziroma podredno, da razveljavi obe sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila skladno določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju:ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se le-ta kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti. Druge kršitve postopkovnih določb obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljene. Tožeča stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ni uveljavljala.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen) upošteva dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev obeh sodišč, da je imel tožnik v času bolniškega staleža omejeno gibanje (gibanje izven hiše oziroma stanovanja mu ni bilo dovoljeno) in da mu je bilo znano, da dela na prepihu in v prašnem okolju zanj niso primerna. Tožnik je s tem, ko je dne 3.4.1996 - torej med trajanjem bolezenskega dopusta - opravljal elektroinštalaterska dela na nedograjeni hiši v M., ravnal v nasprotju z navodili zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije (priloga A 9). Takšno ravnanje pa pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti opredeljeno kot zloraba bolezenskega dopusta.

O prepovedi zlorabe pravice do bolezenskega dopusta govorimo takrat, kadar zaposleni zavarovanec (delavec) izvaja svojo sicer priznano pravico v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bila ta pravica priznana. Kršitve te prepovedi kot protipravnega ravnanja je po 9. točki 1. odstavka 58. člena ZTPDR sankcionirana z izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Znak hujše kršitve delovne obveznosti, storjene zaradi zlorabe pravice do bolezenskega dopusta predstavlja ravnanje zavarovanca, ki nasprotuje namenu zaradi katerega mu je bila bolezenska odsotnost z dela zaradi bolezni priznana.

Po določbi 1. odstavka 33. člena ZTPDR ima delavec pravico do odsotnosti z dela ob nadomestilu osebnega dohodka ali brez nadomestila osebnega dohodka ter druge pravice iz delovnega razmerja v primerih in pod pogoji, določenimi s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom. V 3. odstavku 61. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 73/93 - ZDR) je vsebovana pravica delavca do odsotnosti z dela na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi. Med trajanjem delovnega razmerja je torej zdravstvena nezmožnost za delo opravičljiv razlog za delavčevo odsotnost z dela. V takem primeru ga ne zadenejo sankcije zaradi neopravičene odsotnosti (prenehanje delovnega razmerja).

Pravico do nadomestila plače zagotavlja zavarovanim osebam za primer bolezni in poškodbe izven dela oziroma poškodbe pri delu in poklicne bolezni med začasno zadržanostjo z dela 11. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 29/98 - ZZVZZ). Ta zakon torej ne daje pravice do začasne zadržanosti od dela kot take, ampak le pravico do nadomestila plače za ta čas. Nadomestilo kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja gre zavarovancu na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije (29. člen). To potrdilo o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni daje delavcu upravičenje do odsotnosti z dela po 3. odstavku 61. člena ZDR.

Po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94 do 3/98 - pravila), ki so začela veljati 1.1.1995, nastopi zadržanost zavarovanca od dela z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Po 2. odstavku 234. člena omenjenih pravil mora v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, zavarovanec, ki se zdravi doma, v času take zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma če zdravnik ali zdravniška komisija to odredita ali dovolita. Ratio legis te določbe je z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije zagotoviti zavarovancu, katerega delovna zmožnost je začasno zmanjšana zaradi bolezni ali poškodbe, njegovo ponovno usposobitev opravljati s polnim delovnim časom svoje delo z normalnim delovnim učinkom, ki ne bo ogrožal njegovega zdravstvenega stanja. V obravnavanem primeru je tožnik s svojim v dispozitivu disciplinske odločbe z dne 17.5.1996 opisanim ravnanjem ravnal v nasprotju z namenom, izhajajočim iz navedenega določila, za katerega mu je bil priznan bolniški stalež.

Eno temeljnih načel disciplinskega postopka je načelo zakonitosti. Po določbi 88. člena ZDR v zvezi s 54. členom ZTPDR je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. V tem določilu je vsebovano materialnopravno načelo legalitete, kar pomeni, da delavec odgovarja za kršitve samo tistih delovnih obveznosti, ki so bile kot takšne v času storitve določene ali z zakonom ali s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Če delovna obveznost ni v naprej določena bodisi posamično, bodisi primeroma, iz česar bi bile jasno razvidne obveznosti delavca, da mora nekaj storiti, ali da tega ne stori, delavec ne odgovarja za kršitev le-te.

V določbi 55. člena ZTPDR je poudarjeno načelo zakonitosti tudi pri izrekanju disciplinskih ukrepov. Po tej določbi se delavcu izreče le tisti disciplinski ukrep, ki ga določa pravna norma. Določnost kot sestavina načela zakonitosti mora biti torej spoštovana tudi pri izreku posameznih disciplinskih ukrepov, predpisanih z avtonomno normo.

V določbi 3. odstavka 58. člena ZTPDR je vsebovana napotilna norma za izrekanje obligatornega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za najhujše disciplinske kršitve. Z avtonomno normo se morajo natančneje določiti okoliščine in pogoji, ob katerih se normativno dograjene kršitve štejejo za tako hude, da je zaradi njihove izvršitve mogoče izreči le ukrep prenehanja delovnega razmerja. Okoliščine in pogoji vsebovani kot sestavine hujše disciplinske kršitve v normativnem opisu, morajo biti v skladu z naravo dejavnosti organizacije oziroma z naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec. Če kateri od pogojev določenih z avtonomno normo glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti, ni izpolnjen, gre za hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je sankcionirana z ukrepom prenehanja delovnega razmerja z izpolnitvijo v 89. členu ZDR določenih kvalifikatornih okoliščin.

Ureditev tožene stranke v 29. členu PKP je sledila tej zakonski zahtevi, saj je podrobno določila pod kakšnimi pogoji in okoliščinami se štejejo hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1. odstavka 58. člena ZTPDR za tako hudo kršitev delovne obveznosti, da se lahko (in ne mora) izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tako je v 1. odstavku 29. člena določeno, da se najstrožji disciplinski ukrep izreče, če je zaradi storitve ali opustitve dejanja, ki predstavlja disciplinsko kršitev, bilo ogroženo življenje ali zdravje delavcev ali drugih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogroža ali bi bil lahko bistveno moten delovni proces ali kako drugače oteženo poslovanje. S takšno ureditvijo je bila izpolnjena zahteva po določnosti disciplinske sankcije, ki se lahko izreče za hujše kršitve delovnih obveznosti kot ene izmed sestavin načela zakonitosti. Zato revizijske navedbe o kršitvi načela zakonitosti v obravnavanem primeru niso utemeljene.

V 1. odstavku 29. člena je kot eden izmed pogojev glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti določeno, da bi v posledici kršitve "lahko bilo ogroženo zdravje delavcev". Predmet ogrožanja je lahko po omenjeni dikciji, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, tudi zdravje kršitelja samega, torej v obravnavani zadevi - tožnika. Posledice kršitve prepovedi zlorabe pravice do priznanega bolezenskega dopusta se odražajo predvsem na zdravstvenem stanju delavca samega, saj je on tisti, ki krši zdravnikova navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. Ta navodila pa imajo kot že poudarjeno, namen izboljšati delovno zmožnost delavca, zmanjšano zaradi bolezni ali poškodbe. Zato ima po omenjeni normi enak pravni položaj z drugimi delavci, še zlasti, ker ga iz tega položaja ne izključuje uporaba besedice "drugi" kot je v nadaljevanju določena za "druge ljudi".

Pri ogrožanju življenja ali zdravja delavca gre za abstraktno nevarnost. Ta nevarnost torej ob kršitvi še ni podana, pomeni le možnost, da bi se ob nastopu določenih okoliščin ta nevarnost spremenila v konkretno. Te okoliščine, ki bi lahko vplivale na tožnikovo zdravstveno zmožnost za delo, so bile vsebovane v zdravnikovi prepovedi gibanja izven doma in opravljanja del na prepihu ali v prašnem okolju, ki jo je tožnik s svojim nedopustnim ravnanjem kršil. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, zato ga mora ob dejanskih ugotovitvah disciplinskih organov in sodišča upoštevati tudi revizijsko sodišče kot podlago presoji, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Čeprav je hujšo posledico, ki je nastala zaradi tožnikovega nedopustnega ravnanja, senat skupne disciplinske komisije štel kot motnjo v delovnem procesu, pritožbeno sodišče pa kot ogrožanje tožnikovega zdravja, s tem ni spremenilo dejanskih ugotovitev disciplinskega organa. Gre za pravni zaključek sodišča druge stopnje, ki je ob enakem dejanskem stanju, kot ga je ugotovila disciplinska komisija tožene stranke, drugače presodilo in ocenilo pravno naravo kvalifikatorne okoliščine.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji sodba revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).